Od domačega latnika do ...

Od domačega latnika do ...

V mestu ne vedo za kleti na Oslavju

Saša Radikon z domačim psom ob stari stiskalnici

Domačiji na Gornjem Oslavju so pravili Pri Maraževih. V vinski kleti Radikonovih, kamor me je popeljal sin Saša, presenečajo izključno leseni sodi in plavniki.
Veliko jih je, ker v njih dozoreva tudi do štiri ali pet let več zaporednih vinskih letin. Sledi stekleničenje, ime belega vina vrste Oslavje pa je dokaj povedno: Fuori dal tempo - Izven časa. Navadno Oslavje (mešanica sivega pinota, chardonnaya in sauvignona), Rebula, Slatnik, Jakot (anagram imena Tokaj) in Pignolo, ki se stara celo desetletje, so dodatna odmevna proizvodna imena. Vinograde gojijo pod domačijo, v Slatuniku, Mladicah, Gornjem berjaču, Bračniku in Gankerjevem. Belega vina na splošno primanjkuje, medtem ko se je povpraševanje po črnem po desetih letih zmanjšalo. Spominjam se, kako so me po priselitvi v Gorico pred petimi desetletji čudno gledali, ko sem kdaj naročil osminko črnega.
Stari oče je bil vzdrževalec na Fogarjevem veleposestvu. Po prvi svetovni vojni se je leta 1921 začel osamosvajati, ko mu je lastnik omenil možnost nakupa z dolgoletnim odplačilnim rokom.
Vinograde so v zadnjih dveh letih zaščitili pred divjimi prašiči in srnami.
Z očetom sta namestila kovinsko mrežo. »Električni pastir« je bil povsem neučinkovit in je zahteval vsakodnevni obhod poleg zapletov z akumulatorji.
Strokovno se je Saša oblikoval pri očetu Stanku in na videmskem enološkem zavodu v Krminu. Oboje mu pomaga, da bolj zavestno izbira, kar ga pri proizvodnji zanima. Po več kot dveh desetletjih, ko so se tako rekoč vsi odpovedali maceriranju, se zadnja leta spet vračajo na nekdanje daljše postopke. Izbira povzroča večje zanimanje in prodajo tako imenovanega »orange wine«. Klet obiskujejo turisti, ker jih napotijo znanci, je pa Avstrijcev in Nemcev manj kot nekoč. Za trženje je treba potovati po svetu: v ZDA, Avstralijo, Anglijo, Češko, v Rusiji gre teže.
Prava žalost je povezana z domačimi logi. Oslavje upravno sodi v goriško občino. Obiskovalci prihajajo zaradi lepote krajine, zaradi zgodovinskega spomina in zaradi vina, s katerim se v mestu postavljajo upravitelji, hotelirji, turistična združenja. V resnici pa je območje na desni strani Soče povsem odmišljeno. Ni zamisli, ni načrtov. Davki so sorazmerni mestnemu okolju in tudi evropska sredstva prihajajo zaradi posebnega položaja mesta ob meji, a nič ne pronica čez Sočo v primestna naselja. Zavest o prisotnosti in dejavnostih v briških kleteh je tako zanemarjena, pravzaprav omalovažujoča, da v goriških kavarnah in restavracijah ne vedo ničesar povedati o kleteh in vinih, ki jih čislajo v Veroni, Bostonu, Sidneyu, Tokiu ...

  • Vsak teden beremo in poslušamo napovedi, kako naj se goriška krajina ovrednoti, da postane dovolj privlačna za tokove obiskovalcev. Vselej se ob vrsti krajinskih in zgodovinskih postavk omenja proizvodnjo raznih sort vina.
    Kakšen je ta vinogradniški svet danes, kako razmišljajo in delujejo mladi gospodarji, ki sicer že nadomeščajo svoje starše, a slednji še niso povsem izpregli.

    Aldo Rupel