Od domačega latnika do ...

Od domačega latnika do ...

Kaj pa vino iz izsušenih jagod?

Dario Humar z ženo Natašo v sprejemnici za goste

Humarjeva kmetija ob cesti od Valerišča proti Jazbinam je v števerjanski občini med najstarejšimi z neprekinjeno dejavnostjo: od splošne kmetije z dvema hektarjema zemlje, ko so se od leta 1900 dalje ukvarjali s sadjarstvom, vinsko trto in skromno živinorejo do sedanje stvarnosti.
Družini med prvo svetovno vojno ni bilo treba v begunstvo; znašli so se pač v »mrtvem kotu« vojaških interesov. Po koncu druge svetovne vojne so posestvo širili in postopoma opuščali dejavnosti, sadov katerih niso mogli več prodajati v Gorici. Od leta 1960 vino stekleničijo, od leta 1970 pa so sčasoma opustili živinorejo.
Odločili so se za raznovrstnost vinskih sort: kar deset je belih, štiri črne in ena peneča, ki jih gojijo v vinogradih v Rženovem (nekoč je tam rasla rž), v Rovesci, Kakencah, Dolinci, Bregu...
Kako se znajdejo v tolikšni raznovrstnosti glede na rast, vrenje, zorenje, pretakanje in stekleničenje? Znanja je dovolj doma. Dario srka znanje od očeta, usposabljal se je na tečajih v Čedadu in drugod; žena Nataša je čezmejna Brika in, po začetnem posvečanju osebam s težavami v razvoju, se je odločila za agronomijo. Zadetek v črno!
Bela vina ponujajo le sveža razen pikolita, in sicer v različnih steklenicah: tri za bela in dve za črna vina. Zato je razpoznavnost večja, sicer pa sodijo v veliko družino sistema Collio. Maloprodajni ponudbi se posvečajo že pet desetletij. Posledica je 20-odstotna prodaja neposredno iz kleti. Ko sta veljala še marka in lira, je bilo prodaje iz kleti v avto veliko zaradi ugodne menjave. Potem je prodajna krivulja padla, a vseeno prihajajo potomci nekdanjih kupcev. Ostalo vino potuje iz kleti v do 100 kilometrov oddaljene restavracije, dlje preko posrednikov v Evropo in svet do Kitajske, od koder so prišli na ogled in pokušnjo naravnost na Valerišče.
Glede sejmov se najbolj obnesejo tisti s ciljno publiko, se pravi na vabilo.
Kakovost mora biti visoka in cena vsaj srednje dostopna, sicer ni možnosti kupčije. Dario in Nataša se odpravljata na pot povprečno vsaka dva tedna.
Omejujeta odsotnosti, kajti tu sta še dve osnovnošolski hčerki...
Izrecno se posvečajo vinu iz izsušenega grozdja. Ko so jagode v vinogradu velike kot grah, redčijo število grozdov; pustijo jih največ pet na vsaki trti; trgatev je pozna, nato grozde položijo v nizke plastične kištice; sušenje je naravno, zračno in pod streho, meritev sladkorja je pogostna. Sledi prehod v stiskalnico in vretje; sok hranijo eno leto v lesenih sodih, eno leto v nerjavečem jeklu. V steklenicah ga je mogoče ohraniti še tri leta.
Spoznamo ga po imenih Pikolit, Rogoves in zanimivi skovanki Divino.

  • Vsak teden beremo in poslušamo napovedi, kako naj se goriška krajina ovrednoti, da postane dovolj privlačna za tokove obiskovalcev. Vselej se ob vrsti krajinskih in zgodovinskih postavk omenja proizvodnjo raznih sort vina.
    Kakšen je ta vinogradniški svet danes, kako razmišljajo in delujejo mladi gospodarji, ki sicer že nadomeščajo svoje starše, a slednji še niso povsem izpregli.

    Aldo Rupel