Od domačega latnika do ...

Od domačega latnika do ...

Od Jelševja do Koroške in nazaj

Fotografija Vogričevih v elitni reviji Fuocolento

V Števerjanu so doma razni Vogriči. Pred petimi stoletji se je tudi tedanji župan - očitno z različnimi pristojnostmi od današnjih - imenoval Vogrič.
To ni preprečilo, da bi se ne Ivanovi predniki v Ušjah (Jelševje) morali preživljati v pogojih kolonstva. Na pol so se osamosvojili v 50. letih z odkupom občinskih parcel in na pol v 60. letih z odkupom zemljišč rodbine Fabris s pomočjo deželnih in evropskih prispevkov.
Najprej so bili popolna kmetija s sadnim drevjem, govedom, prašiči, gozdom, vinogradi in njivami soje ter koruze na Prevali. Postopoma so ves napor usmerili v vinarstvo.
Znanje je sedanji gospodar pridobil na šestletnem tehničnem študiju v čedajskem kmetijskem zavodu po zaključku nižje srednje šole Ivan Trinko v Gorici.
Vseeno pa se lepo predstavi tudi velik kokošnjak na robu dvorišča. Zraven njega je nameščena ogromna cisterna za deževnico, s katero škropijo trte.
Leta 1993 so v kleti začeli nadomeščati betonske sode z jeklenimi, petnajst let kasneje se je postopek preobrazbe zaključil in nekdanji svinjak je postal prijazna sprejemnica z razgledom do Medejskega griča in v čezmejna Brda.
Takoj na začetku pogovora smo si pojasnili, da Vogričevemu trženju niso potrebne svetovne razsežnosti. Zadnjih pet let so se sicer skrčili obiski posameznikov in družin: glavni vzrok je pomanjkanje v bližini stalno odprte gostilne, ki bi privabila obiskovalce in bi le-ti zavili še v kleti.
Kam torej plasira Ivan ne prav skromno proizvodnjo, ki pa je manjša od nekdanje očetove, ko je za uspeh veljala količina?
Z ženo Katjo sta se odločila, da prodajo razčlenita na navadne steklenice, na magnum steklenice in na samo grozdje. Kupci na debelo zaupajo kakovosti trt in grozdja, sicer pa poskrbijo tudi za občasne preglede vinogradov v Čebinci, Julkeniku, Rožetovem, pri Maverniku in na Njivi. Na Dan odprtih kleti je gostov na pretek in se med letom vračajo ter še znance pošiljajo na pokušnjo.
Od poroke pred nekaj leti se je odprla donosna tržna niša na Koroškem, od koder je žena doma. Po zaključku slovenske gimnazije v Celovcu in po službovanju v zdravstvu se je omožila v Brda. Nekaj pomeni tudi članstvo v konzorciju Collio, kar omogoča, da smejo na nalepko natisniti ustrezno oznako. Sicer pa je najti Vogričeve steklenice s petimi vrstami belega in eno vrsto rdečega tudi v milanskih restavracijah, sam pa s kombijem poskrbi za dostavo do 200 kilometrov daleč.
Pravo reklamno bombo predstavlja barvna naslovnica elitne revije Fuocolento hkrati s tremi osrednjimi stranmi, ki so prejšnjo zimo proslavile stoletnico rojstva babice Marice ob seveda razčlenjenem prikazu Vogričevega vinogradništva.

  • Vsak teden beremo in poslušamo napovedi, kako naj se goriška krajina ovrednoti, da postane dovolj privlačna za tokove obiskovalcev. Vselej se ob vrsti krajinskih in zgodovinskih postavk omenja proizvodnjo raznih sort vina.
    Kakšen je ta vinogradniški svet danes, kako razmišljajo in delujejo mladi gospodarji, ki sicer že nadomeščajo svoje starše, a slednji še niso povsem izpregli.

    Aldo Rupel