Naš športnik 2014

Naš športnik 2014

Konkurenca je zdaj res huda

Luka Božič, najboljši športnik Primorske s Sašo Taljatom. Po tihem vedno upaš, da boš dobil kaj, ko že prideš na tako prireditev. Zdi pa se mi, da sva si na koncu zaslužila prvo mesto. Če pogledam ostale tekmece, so pa tudi zelo močni konkurenti. Z nagrado sem torej zadovoljen, letos sva najboljša v naši regiji, kar je primerljivo z naslovom najboljših kanuistov v Sloveniji, ki sva ga prejela za letošnje rezultate, upam pa, da bova kdaj zmagala tudi na širšem območju. Za športnika Slovenije pa se mi zdi, da je kar potrebna olimpijska kolajna. Skupno nagrajevanje je vselej dobra poteza, nastope športnikov v Italiji pa spremljam bolj malo. Srečujem pa jih vedno na tej prireditvi in tu ugotavljam, kaj so dosegli. Je pa dobro, da tako srečam tiste, ki niso popularni v Sloveniji, so pa morda v Italiji.

Tanja Žakelj, najboljša športnica Primorske. Zelo sem vesela z nagrado, še posebej pa za to, ker je to dokaz, da novinarji opažajo moj trud, delo in rezultate. Kot vedno bom tudi v novi sezoni dala poudarek predvsem evropskemu in svetovnemu prvenstvu ter tekmam za svetovni pokal, psihično pa se že pripravljam tudi na olimpijske igre. Nabiram izkušnje, da bom v Riu čim manj obremenjena in čim boljše pripravljena.
Rezultate zamejskih Slovencev sicer spremljam slabo, vendar se mi zdi skupno nagrajevanje čisto prav, še prireditev je za to krajša.

Lucija Mlinarič, nominiranka. Skupna nagrada je dobra zamisel, nagrajenci so vrhunski športniki, zato se je res morda težko odločiti, kdo je najboljši in kdo je na drugem mestu. Je pa lepo, da se prepletata obe državi. Rezultati? Vsak lahko gleda drugače, kotalkarji kot neolimpijski šport pač pridemo zelo težko v ospredje, mislim pa, da je čisto vsak izmed nas mogel doseči vrhunske rezultate, da je bil sploh nominiran. Da sem naslednica Tanje Romano na tem nagrajevnju? Res je, nekako tako, nikoli pa mi še ni uspelo zmagati.

Fabio Ruzzier, nekdanji nagrajenec. Formula je dobra. Menim pa, da so športniki iz Italije penalizirani, ker v poštev pride manjše število športnikov. Taka nagrada pa je odraz tudi naše kvalitete. V zadnjih letih med nagrajenci iz zamejstva ne opažam več predstavnikov nekaterih športov, atletov na primer že dolgo ni več. Nasploh pa se pri nas težje razvijajo individualni športi. Izjema so tiste športne panoge, ki imajo določeno tradicijo, kot je na primer namizni tenis. V taki formuli se bo torej težko uveljaviti med najboljše tri, tako nagrajevanje pa je lahko motivacija za naše športnike, da se še bolj potrudijo. Zame pa je uspeh že nominacija, uvrstitev med prve tri pa bi bilo nekaj izrednega.

Samo Kokorovec, nekdanji nagrajenec. Skupno nagrajevanje je zanimivo, smo pa zamejci nekoliko penalizirani. Ko smo osvajali svetovne naslove, bi se v taki formuli lahko dokopali tudi na najvišja mesta, takih rezultatov pa tačas ne dosegamo več. Opazujem pa tudi, da so nenazadnje nagrajeni vedno športniki istih športnih panog. Skratka, v drugih športih panogah bi morali morda storiti še korak naprej. S kvaliteto, ki jo imamo Slovenci, bi se namreč lahko razširili še na druge športe. Atletika na primer manjka ...

Ana Bržan, nominiranja, najboljša med slovenskimi športnicami v Italiji. Priznanja nisem pričakovala in se ga zelo veselim. Kaj več v takšni konkurenci objektivno ne bi mogla doseči. Dosegam uspehe v državnem merilu, tukaj pa so bile športnice, ki se uveljavljajo na najvišji mednarodni ravni. Me pa seveda veseli, da sem med zamejkami prva. Šport je v Italiji v težavah zaradi gospodarske krize, to velja tudi za namizni tenis. Jaz imam še srečo, da lahko tekmujem. Vztrajam, ker mi je zelo všeč in vztrajala bom dokler, bom fizično zmogla prenaša ti napore. V prihodnji sezoni bom lahko hkrati začela z nastopi tudi v veteranskih kategorijah.
Prireditev mi je bila všeč, sem se zabavala.

Jaš Farneti, jadralec. Druga mesta med zamejci se s Simonom veseliva, sicer je uspeh že biti med nominiranci. Najina sezona je bila dobra. Začela sva počasi, na vsaki regati sva se naučila kaj novega, na svetovnem prvenstvu pa sva dosegla svojo doslej najboljšo uvrstitev med člani. Škoda, da nama je zmanjkalo v zadnji regati, sicer bi bila lahko na koncu med prvo petnajsterico. Mislim, da je poenotenje kategorij na tem nagrajevanju dobra poteza. Ali naj tej ali na drugi strani, zmeraj zmaga najboljši. Je pa seveda konkurenca dosti bolj ostra. Da prideva v vrhu, bo najbrž potrebna kakšna medalja na svetovnih prvenstvih.

Zoran Jerončič,
prvi trener Lorisa Maniaja v Gorici. Te prireditve se vsako leto veselim. Dobro je, da imamo skupni primorski športni prostor. To mora biti za zamejske športnike dodatna spodbuda. Morda pa bi bilo treba pri izboru bolj upoštevati razširjenost posameznih športov, niso vsi enako konkurenčni. Manià v izboru pred Gasparinijem? Saj je prav. Oba sta tudi reprezentanta, a biti reprezentant v Italiji je težje kot v Sloveniji.
Lorisa poznam od njegovih enajstih let. Je delavec, kmečki fant, od vsega začetka je bil garač. On je živ dokaz, da se znoj povrne, ne talent. Talent šteje danes morda pet procentov, vse drugo je delo. Loris je vztrajen in je v svoji karieri z vztrajnostjo premagoval vse ovire.

Peter Franco, kapetan Jadrana. Tretje mesto je za nas dobra uvrstitev. Pričakoval sem, da bomo četrti ali peti. Konkurenti so zelo močni, tukaj so nogometaši, ki nastopajo v 1. slovenski ligi. Skupna lestvica daje bolj realno sliko kot ločena. Pove nam, kje smo v primerjavi s športniki iz matične domovine. Prireditev je bila lepa in živahna. NI bila dolga klobasa kot so bile nekdanje ...

  • VRSTNI RED

    Ženske
    1. Tanja Žakelj 112
    2. Tina Mrak
    in Veronika Macarol 71
    3. Andreja Klepač 39
    4. Eva Mori 37
    5. Lucija Mlinarič 32
    6. Ana Bržan 21

    Moški
    1. Sašo Taljat
    in Luka Božič 96
    2. Vasilij Žbogar 73
    3. Loris Manià 47
    4. Mitja Viler 39
    5. Mitja Gasparini 36
    6. Jaš Farneti
    in Simon Sivitz Košuta 21

    Ekipe
    1. ND Gorica 98
    2. FC Luka Koper 80
    3. ŠZ Jadran 45
    4. NK Kras 31
    5. KK Portorož 30
    6. OK Salonit Anhovo 28