EXPO 2015

EXPO 2015

Pod nadzorom tržaške trojke

Z leve Marko Volk, Edvard Blažko, Borut in Aleš Plesničar ter Marko Lukić

Med ogledom paviljona so novinarje poleg predstavnikov slovenske vlade, izvajalcev in načrtovalcev spremljali Igor Spetič ter brata Aleš in Borut Plesničar. Uresničitev načrta je v teh mesecih slonela tudi na ramenih mladih tržaških strokovnjakov, ki so najprej pomagali prilagoditi načrt italijanski zakonodaji, nato pa prevzeli odgovornost za izvajanje del in spoštovanje predpisov na gradbišču. Njihovo delo se še ni končalo, po šestmesečnem premoru (ko bo Expo odprt) pa bo jeseni na vrsti še odstranitev paviljona.

Trije strokovnjaki se od novembra vrstijo na milanskem gradbišču in spremljajo dela, so tudi posredniki med slovenskimi podjetji in italijanskimi organizatorji. Izmenično bivajo po nekaj dni v stanovanju v najemu v tamkajšnji predmestni četrti Rho, nakar se vračajo v Trst. Openska brata Plesničar sta si za delo v Milanu izposodila babičin avtomobil nissan micra, ki mu na gradbišču ljubkovalno pravijo »rdeča raketa«, čeprav je po štirih »umazanih« mesecih že rjav. V zadnjih mesecih se je življenje spremenilo predvsem za Boruta, saj se mu je prav ob začetku del rodila hčerka.

Dolinski arhitekt Igor Spetič je odgovorni vodja del, hkrati pa odgovoren za akreditacije vseh delavcev in obiskovalcev slovenskega paviljona, kar mu zaradi zapletenega birokratskega sistema odjeda veliko časa. »To je seveda zelo pomembna poklicna izkušnja, na takem gradbišču še nisem delal in kdo ve, ali bom še kdaj,« je povedal. Z njim smo si ogledali gradbišče še pred prihodom ostalih novinarjev, razložil nam je številne tehnične podrobnosti: »Ker je tema svetovne razstave trajnostni razvoj, morajo biti temu primerni tudi gradbeni materiali. Pred paviljonom imamo drenažni beton, ki ne zadržuje vode, alternativa bi bil dražji beton, ki absorbira ogljikov dioksid.« Lesene stene so izolirane s parnimi ovirami ter prepustnimi folijami, vse skupaj je zaprto z mavčno-vlaknenimi ploščami. Tovornjaki so že montirane dele pripeljali iz mariborske tovarne Lumar. Zunanja obloga je iz parjenega bora: les predelajo na pari, dokler ne postane temnejši in odpornejši, primeren za zunanje fasade. »Zadovoljni smo, ker smo pri koncu. V primerjavi z mnogimi drugimi paviljoni smo naprej z delom,« je še dejal Spetič ter spomnil, da je Slovenija začela graditi med zadnjimi, saj je bilo sredi novembra na zemljišču v bistvu samo blato.

Arh. Aleš Plesničar je logistični in okoljski menedžer paviljona: »V teh mesecih smo se potrudili in po pozitivnih odzivih novinarjev, ki so pravkar obiskali gradbišče, se prebuja nek občutek ponosa. Zavedamo se, da smo tudi mi s svojim delom pripomogli k temu, da se bo Slovenija samostojno predstavila na svetovni razstavi.« Inž. Borut Plesničar, koordinator za varnost pri delu, je poudaril, da je za obračune še prezgodaj, izkušnja pa je bila gotovo pozitivna: »Morali smo zagrabiti priložnost, s potekom del pa sem zadovoljen. Odziv slovenskih podjetij je bil dober, maloštevilne zaplete smo hitro reševali. Pred nami je še zadnja preizkušnja: pridobitev uporabnega dovoljenja.
Upam, da ne bo presenečenj,« je dejal in spomnil na dragoceno strokovno pomoč goriškega podjetja Spea Service Albana Marusica, ki je tudi odgovoren za protipožarno varnost na gradbišču v Milanu. Podjetje CBD, ki se ukvarja s statiko, pa v Italiji zastopa openska inženirka Ljuba Sancin.