Naš Športnik 2016

Naš Športnik 2016

Rdeč pulover, dvojni axel in trte (ter oljke) »Na ogradi«

Samo Kokorovec na nagrajevanju Naš športnik leta 1989, ko je osvojil prvo mesto

Na meji med Svetim Ivanom in Lonjerjem je kraj, ki mu Svetoivančani pravijo »Na ogradi«. Na bregu, pod Šanco, s katerega pogled seže do gozda na Frnedu, kjer ob vznožju teče potok Ključ, so nekoč obdelovali paštne. Tam ima svojo »domačijo« arhitekt in predsednik ŠD Polet Samo Kokorovec, ki je v moški konkurenci osvojil največ priznanj Našega športnika. Nagrado je dvignil osemkrat. Več priznanj je v ženski konkurenci »pobrala« prav tako Svetoivančanka in še do pred kratkim klubska kolegica Tanja Romano. Samo Kokorovec je bil dvakratni svetovni prvak v umetnostnem kotalkanju.

Kako to, da ste kot otrok izbrali umetnostno kotalkanje?
Pravzaprav so me na kotalkarski tečaj pri ŠD Polet na Opčinah vpisali starši. Pravzaprav sta naša prijatelja Devan in Jadranka Košuta kotalkala in njun oče Marino je prepričal moje starše naj vpišeta še mene in brata Mojmirja.

Koliko vas je takrat kotalkalo pri Poletu?
<+tondo>Veliko. Bilo nas je okrog 75 otrok. Fantkov nas je bilo okrog 25. Razmerje med moškimi in ženskami je zdaj okrog 2:10.

Ali ste hitro vzljubili kotalkanje?
Ker sem imel rad hitrost, sem hitro vzljubil kotalkanje. Na kotalkah sem se zabaval. Ker sem ljubil hitrost, sem ljubil tudi smučanje. Nekaj časa sem se s smučanjem ukvarjal tekmovalno. Bil sem član društva iz Kanalske doline US Raibl.

Nato pa ste se odločili za kotalkanje?
Da. Prvič: za družino je bilo izjemno komplicirano. Tekmoval sem ravno takrat, ko je potres prizadel Furlanijo Julijsko krajino. Moj oče je bil med tednom na terenu po deželi. Ob sredah nas je peljal na smučišča na Žlebe. In podobno konec tedna. Bilo pa je preveč naporno. Drugič: ker sem bil preveč živahen, sem tudi druge dneve v tednu potreboval gibanje. Moral sem stalno trenirati. Kotalkališče je bilo bližje od smučišč.

Ali so se sošolci norčevali iz vas, češ da kotalkate?
Vedno. V šoli je bila stalnica, saj so me zafrkavali, češ da sem punčka. Ampak to me ni nikoli posebej prizadelo. Strogo sem ločil šolo od športa. Šola je itak končala ob pol enih in popoldne sem treniral s prijatelji. Zanimivo pa je, da sem s sošolci ostal še naprej v zelo dobrih odnosih.Še sedaj se večkrat slišimo.

Ali ste že trenirali na openskem Pikelcu?
Svojo kotalkarsko pot sem začel na plošči na dvorišču Prosvetnega doma na Opčinah. Nato pa smo se preselili na Pikelc. Mislim, da je bilo to leta 1977.

Kje pa ste obiskovali šolo?
Osnovno in nižjo srednjo šolo sem obiskoval pri Svetem Ivanu, kjer sem tudi stanoval. Zdaj sem se preselil v Barkovlje.

Kdo je bil vaš prvi trener?
Bila je Morana Sosič, doma z Opčin. Morana je bila tudi odlična kotalkarica. Z njo sem treniral precej let. Prid desetih letih sem prestopil k skupini, ki jo je vodil Peter Brlec. On je bil tudi v takratni Jugoslaviji prava inštitucija. Z njim so trenirali tudi Morana Sosič, Zdenka Hrovatin in Pavel Sedmak.

Pri Poletu ste od vedno imeli odlične kotalkarje: Samo Kokorovec, Tanja Romano in drugi ...
Peter Brlec je našemu klubu prispeval ogromno znanja. Takrat je bil korak pred drugimi. Zaradi tega smo zmagovali. Med mojo kariero, to se pravi od leta 1975 do 1993, je italijansko kotalkanje naredilo ogromen kakovostni skok. Iz ozadja se je italijansko kotalkarsko gibanje prebilo na sam vrh. Ko sem zaključil svojo kariero, sem začel predavati in voditi tečaje po Italiji. Številni slušatelji so zdaj odlični trenerji. Ptere Brlec je odločno pomagal, da je italijansko kotalkanje prišlo do vrhunskih rezultatov. Še nekaj bi dodal.

Prosim.
Društvu se razvija in ustvarja odlične kotalkarje, če dobri posamezniki trenirajo v klubu skupaj z drugimi. Če se posameznik odloči za samostojno pot, potem ne pomaga klubu, da goji nove talente. Pri nas nisva bila le jaz in Tanja, ki sva osvojila svetovne naslove. Ko sem kotalkal, je bil tudi Damjan Kosmač bronast na evropskem prvenstvu. Odlično sta tekmovala tudi Mauro Renar in Nicoletta Sossi. Mitja Kokorovec je bil stalno pod nadzorom reprezentančnih selektorjev.

Trst je od vedno imel bogato kotalkarsko tradicijo.
Ko sem še tekmoval, so bili tržaški kotalkarji še močnejši. Zdaj so nekateri tudi solidni, ampak slabše kot pred desetletji. Tržačani osvajajo kolajne le v disciplini solo dance, v kateri je konkurenca zelo slaba. Odkar v Trstu ni več Tanje Romane, ne osvajamo več prestižnih lovorik. V članski reprezentanci imamo le Slovenki Martino Pecchiar in Metko Kuk. Trst je dejansko izgubil na kvaliteti.

Zakaj je v Trstu kotalkanje tako zakoreninjeno?
Tržaška kluba Edera in Ferroviario so ustanovili že po prvi svetovni vojni. Rojanski klub Ferroviario je imel izjemno ekipo v hokeju na kotalkah: osvojili so več državnih naslovov. V Rojanu so nekoč vsi kotalkali in igrali hokej. Pri Svetem Ivanu pa je bilo kotalkanje glavni šport (Svetoivančana sta tako Samo Kokorovec kot Tanja Romano op. av.).

Ali se je sodobno kotalkanje zelo spremenilo?
Se ni. Edinole kvaliteta piruet je boljša, ker so materiali boljši. Piruete na peti so zdaj z boljšimi kotalkami veliko lažje izvedljive kot v mojih časih. Skoki pa se žal niso uspeli razviti. Le pri ženskah skačejo več. Moški pa ne. Slednji imajo tudi proste programe veliko bolj enostavne in manj komplicirane od naših. Pred desetletji je bila razlika med kotalkanjem in umetnostnim drsanjem manjša. Zdaj pa je razlika med športoma ogromna.

Zakaj pa se kotalkanje ni razvilo v pravo smer?
Trenerji so dajali prednost zgolj skokom. Niso pa vadili drugih prvin.

Kateri je bil vaš najboljši skok?
Bila sta dvojni axel in trojni tolup. Dvojni axel so mi ga vsi malo zavidali. Najraje pa sem imel trojni flip in trojni ritberger.

Preizkusili ste se tudi v A-ligi v hokeju na rolerjih ...
To je bilo bolj za dušo in zabavo. Hokej na rolerjih je zelo dinamičen šport. Zaradi tega mi je bil všeč.

Po lanski sezoni ste se odpovedali A-ligi.
Od februarja bomo s člansko ekipo nastopali v poskusni regionalni ligi med našo deželo in Slovenijo. Prvenstvo ne bo pod okriljem nobene zveze. A-ligi smo se odpovedali, ker nismo vedeli, kako z deli na Pikelcu. Dela pravzaprav še niso stekla. Skoraj gotovo se bo to zgodilo januarja. Prve bodo na vrsti slačilnice. Nato nas čakajo še drugi posegi. Treba bo obnoviti kotalkališče in tako naprej.

Junija bo že na sporedu Pokal Sedmak Bressan.
Do takrat bomo končali slačilnice. Pokal Sedmak Bressan bo na sporedu od 9. do 11. junija. Naš pokal je presegel vse okvire in je postal izjemno prestižen.

Kar osemkrat ste bili »naš« najboljši športnik. Največ v moški konkurenci. Le v ženski je Tanja Romano prejela več priznanj. Ali se spominjate nagrajevanj?
Pa še kako dobro. Prvič sem se uvrstil na tretje mesto. Bilo je v Kulturnem domu v Trstu. Kot zanimivost bi dodal, da sem takrat na sebi nosil rdeč pulover, ki mi ga je kupila mama. Star sem bil šele trinajst let in takrat sem se odločil, da mi bo tisti pulover prinašal srečo. Ta pulover sem vedno uporabljal na vseh treningih in tekmovanjih. Mama ga je stalno umivala in postal je ves luknjast. Rabil sem ga še med segrevanjem na zadnjem svetovnem prvenstvu.

Kje pa hranite kolajne in priznanja?
Vse so še doma pri očetu.

Ali se strinjate, da smo se mediji odločili, da skupno nagrajujemo slovenske najboljše športnike celotne Primorske, tako s slovenskega kot z italijanskega dela?
Strinjam se s to pobudo, saj je tudi vidljivost večja. Naši športniki si lahko tako utirajo pot tudi v Sloveniji, kjer, vsaj tako imam vtis, nas ne poznajo veliko. Mi pa o športnikih v Sloveniji znamo več.

Ali so vam med viškom kariere posvečali dovolj pozornosti mediji iz Slovenije?
Moram priznati, da so mi takrat mediji v Sloveniji posvetili veliko pozornosti. Zdaj pa ni več tako. Naši športniki so v Sloveniji malo poznani.

S čim se ukvarjate v prostem času?
Ne kotalkam. Rad bi še igral hokej na rolerjih. Lahko bi treniral z ekipo U14. Morda se bo to zgodilo v kratkem. Pozimi imam rad turno smuko. V prostem času sem obenem vinogradnik in oljkar.

Kje pa imate trte in oljke?
V svetoivanskih Ogradih, to je na območju, ki gleda na Bošket. Začeli smo bolj za šalo kot zares: z očetom sva počistila del starih vinogradov in nato sem se zaljubil v ta konjiček. Zdaj obnavljamo še druge.

Jan Grgič

  • »Ker sem imel rad hitrost, sem hitro vzljubil kotalkanje. Zaradi tega sem tudi smučal.«