Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Jezidi: Častilci pavjega angela

Melek Taus, angel v podobi mavričnega pava, je osrednji lik jezidske vere

Jezidov je danes okrog osemsto tisoč in živijo na področju severnega Iraka, v nekaterih predelih Sirije, Gruzije, Armenije in severo-zahodnega Irana. Govorijo severno kurdski jezik, kurmandži, zato jih nekateri Kurdi smatrajo kot »originalne Kurde«, to je Kurde pred spreobrnitvijo v islam. Tudi nekateri Jezidi sprejemajo to verzijo, drugi pa odločno zagovarjajo, da so Kurdi in Jezidi različni narodi. Prav ta nedoločenost jih postavlja v nevarnost, saj so se kurdske milice ob napadu Daeša raje umaknile, kot da bi tvegale življenje za Jezide.
Najpomembnejše središče jezidizma je Laleš, majhna gorska vasica nedaleč od Mosula. Tukaj stoji osrednji tempelj Jezidov, razpoznaven kot ostali jezidski templji zaradi svojih stožčastih streh, znotraj pa grob sufijskega mistika Šejka Adija, zgodovinske osebnosti iz 11. stol. po Kr., ki velja za reformatorja jezidizma, in šestih drugih osebnosti, ki veljajo za inkarnacijo šestih od sedmih angelov, ki jih je bog ustvaril v sedmih dnevih po stvaritvi sveta. Zraven glavnega templja je tudi sveti izvir Zemzem, kjer so jezidski otroci krščeni, ko imajo štiri ali pet let. Vsak Jezid mora enkrat v življenju obiskati Laleš. Jezidi verujejo v reinkarnacijo: duše se reinkarnirajo znotraj jezidske skupnosti, dokler ne dosežejo dovoljšne čistosti in lahko vstopijo v nebesa, kjer potem večno živijo v blaženosti. Največja kazen je izgon duše iz jezidske skupnosti in njeno utelesenje v pripadniku druge vere.
Jezidska vera je ezoterična, njihova družba pa urejena v kaste: verske resnice so popolnoma razodete le najvišji kasti in se prenašajo ustno, čeprav obstajata dve jezidski sveti knjigi, ki pa naj bi bile napisane od zahodnjakov v času, ko se je v 19. stoletju v Evropi širilo zanimanje za to versko skupnost. Najvišja kasta šejkov se deli v tri pod kaste, fakirje, keuele in kočeke. Fakirji se edini med Jezidi oblačijo v črno in na sebi nosijo obleke iz kozje kože (koza je za Jezide sveta žival), izhajajo pa iz najožjega kroga sodelavcev Šejka Adija, oziroma iz posvetnih inkarnacij svetih angelov. Keueli so svečeniki, ki skrbijo za ohranjanje liturgičnih pesmi in tekstov in jih izvajajo med obredi ob spremljavi glasbil. Članstvo med keueli in fakirji je dedno, posamezne družine teh dveh kast pa so obdarjene z nadnaravnimi močmi: nekatere zdravijo kačje pike, druge bolezni oči. Na splošno ne smejo delati ročnih del in živijo od daritev ostalih članov skupnosti, so pa neizogibno potrebni za ohranjanje verskih resnic in opravljanje obredov, delujejo kot posredniki in sodniki v sporih, nekoč pa so bili edini, ki so znali pisati in brati. Kočeki in njihova ženska varianta fakre so oskrbniki templjev v Lališu, obdarovani so z nadnaravnimi sposobnostmi (lahko napovedujejo prihodnost in vidijo duše umrlih) ter lahko izhajajo iz katerekoli kaste. Pod kasto šejkov je kasta pirov, to so nižji svečeniki, ki izhajajo iz učencev Šejka Adija, in vodijo pogrebne obrede, poroke, obrezovanje. Vsaka jezidska družina si mora izbrati enega šejka in enega pira za svoje duhovne vodnike. Najnižja kasta in tista, kateri pripada velika večina Jezidov, so muridi. Na vrhu hierarhije Jezidov sta Mir in Šejk Baba: prvi naj bi bil posvetni voditelj Jezidov (njihov »knez«), drugi pa verski (njihov »papež«). Obe funkciji se prenašata dedno znotraj nekaterih šejkovskih družin, v praksi pa Mir deluje obenem kot vrhovni posvetni in kot vrhovni verski vodja Jezidov.
Ker je vera ezoterična, je težko najti en sam opis verskih resnic, na katere se naslanja. Tako imajo nekateri Šejka Adija za inkarnacijo Meleka Tausa, najvišjega med angeli, ki jih je ustvaril bog, drugi to zanikajo, češ da je sam Šejk Adi emanacija boga. Jezidstvo je v glavnih obrisih gnostična vera: edini vrhovni bog je nepoznaven in človeškemu umu nerazumljiv. Največ, k čemur lahko človek stremi, je poznavanje božjih emanacij, preko katerih bog upravlja stvarstvo. Po stvaritvi je bog na nedeljo ustvaril Meleka Tausa in ga postavil za vodjo ostalih šestih angelov, ki jih je ustvaril v naslednjih šestih dnevih tedna. Melek Taus je navadno upodobljen kot pav v sedmih barvah mavrice: vsaka barva je povezana z enim od sedmih angelov, Melek Tausova je modra (zato se Jezidi ne smejo oblačiti v modro barvo). Vsakemu od angelov je tudi posvečen en dan v tednu, tako kot so Babilonci vsak dan v tednu posvetili enemu od sedmih planetov: Soncu, Luni (Babilonci in Asirci so bili veliki astronomi, vendar so Luno in Sonce prištevali k planetom), Merkurju, Veneri, Marsu, Jupitru in Saturnu. Še danes imena dni v tednu v veliko jezikih spominjajo na to, čeprav so v moderne jezike prišla preko rimskega izročila, ne pa direktno iz babilonskega. Podobnost z babilonskimi verovanji verjetno ni naključna, Jezidi so nekoč živeli na območju, kjer so daleč v islamski čas preživeli babilonski obredi. V Harranu, mestu na meji med Turčijo in Sirijo, kjer naj bi po Svetem pismu prebival Abraham, je bil tempelj posvečen bogu Lune uničen šele v 11. stoletju po Kr. Imena nekaterih od inkarnacij šestih Jezdiskih angelov, ki imajo svoje grobove v Lalešu, spominjajo na stara babilonska božanstva Sonca (angel Izrafil se je utelesil v Šejku Šamsu, babilonski bog Sonca pa je Šamaš), Lune (angel Dardail se je utelesil v Šejku Hasanu, čigar ime Jezidi krajšajo v Šejk San, babilonski bog Lune pa je bil Sin) in planetov.
Na istem področju na stičišču Anatolije, Mezopotamije in Sredozemlja so se rimski vojaki prvič srečali z ezoteričnim kultom sonca – mitraizmom. Ta kult so ponesli po celem cesarstvu, tudi v našo bližino (mitrej v Štivanu, pet mitrejev v okolici Ptuja, mitrej v Črnomlju, itd.). Po znanih podatkih o mitraizmu obstaja veliko podobnosti z jezidsko vero: pri obojih igra kult sonca in ognja pomembno vlogo, oboji žrtvujejo bike, oboji molijo trikrat na dan obrnjeni proti Soncu, oboji poznajo sistem kast (v mitraizmu jih je sedem in odgovarjajo petim planetom, Soncu in Luni) in samo najvišje kaste imajo dostop do verskih resnic, ki se prenašajo ustno. Mitreji so bili zgrajeni v bližini vodnih izvirov, tako kot so izviri vode vključeni v tempeljski kompleks v Lalešu. Na grobu Šejka Šamsa v Lalešu poteka vsako leto veliko žrtvovanje bika, kot je potekalo v babilonskih časih na čast boga Sonca Šamasa in je običajno uprizorjeno na mitrejskih oltarjih.
Vendar pa je za Jezide Melek Taus tisti, ki je po božjem naročilu človeku vdahnil življenje. Med muslimani se je ukoreninilo prepričanje, da so Jezidi malikovalci Satana in da je Melek Taus hudič, zato nekateri od njih nočejo jesti jezidske hrane in zato jih je Daeš obravnaval kot brezpravne pogane, katerih moški so lahko pomorjeni, ženske pa odvedene v suženjstvo. Razlogov za to je več. Zgodba o Meleku Tausu kaže analogije s krščansko-islamsko tradicijo o prvemu ustvarjenemu in Bogu najdražjemu angelu, ki pa se je Bogu uprl in bil kaznovan s tem, da je postal vladar pekla. Za Jezide je satanovo ime tabu in ne smejo izgovarjati ne tega ne nobene besede, ki bi nanjo spominjala. Nekoč je veljalo pravilo, da mora vsak Jezid ubiti, kogar bi izgovoril tabuizirano ime, potem pa se mora samomoriti, ker je tudi sam slišal, česar ne bi smel. V babilonski mitologiji je bil Nergal, bog poletnega sonca na svoji najvišji točki, ki za Mezopotamijo predstavlja obdobje hude toplote, suše in smrti, povezan s Saturnom. S časom je Nergal pridobil lastnosti božanstva podzemlja in sveta mrtvih, kar ponovno privede do asociacije z vladarjem pekla. Zanimivo je tudi, da je bil v mitraizmu simbol najvišje kaste Saturn in ne Sonce (ki je bilo povezano s predzadnjo kasto), kot bi si od sončnega kulta pričakovali.
Za nekatere Jezide se je Melek Taus res uprl bogu, bil preklet, potem pa 7000 let prejokal, z jokom pogasil zublje pekla in bil ponovno sprejet za božjega namestnika in vodjo ostalih angelov. Tako Jezidi ne častijo hudiča, ampak neke vrste odrešenika, ki je zlo premagal. V zgodnje krščanski ikonografiji je pav simbol večnega življenja in Kristusovega vstajenja, v zaratustrtstvu pa edina »dobra« žival, ki jo je ustvarilo zlo počelo Angra Mainju. Ob jezidskem novem letu, ki pade na »rdečo sredo« v aprilu, Jezidi barvajo jajca v rdečo, modro, zeleno in rumeno barvo, tako kot ob krščanski Veliki noči barvamo pirhe. Ob tej priložnosti potekajo po jezidskih vaseh procesije s sandžaki na čelu. Sandžaki so neke vrste bronaste svetilke, na vrhu katerih je upodobljen pav (po drugih interpretacijah gre za petelina, ki je bil eden od simbolov boga Nergala). Sandžaki so najsvetejše relikvije Jezidizma, a sta od sedmih, posvečenih sedmim angelov, danes v Jezdskih rokah le dva, ostale je odnesla turška vojska med vojnimi pohodi proti upornim Jezidom konec 19. stoletja.
O svoji veri Jezidi trdijo, da je nastarejša na svetu, saj naj bi začetek na njihovem koledarju segal v leto 4750 pr.Kr. Zanimiv je tudi mit o stvaritvi človeka in Jezidov: v Rajskem vrtu sta se Adam in Eva spričkala o tem, če lahko kdo od njiju sam zaplodi potomstvo. Tako sta spravila vsak svoje seme v žaro in čez nekaj časa sta žare odprla: v Evini je seme segnilo, v Adamovi pa je bil prisoten moški dojenček, Šahed bin Džar (Šahed sin žare), ki se je pozneje poročil s hurijo in njuno potomstvo so Jezidi. Adam in Eva sta se pa potem združila in rodila dvojčka, ki naj bi bila začetnika kristjanov in muslimanov. Jezidi so torej potomci samega Adama, ne pa Eve, ter ustvarjeni pred kristjani in muslimani.
Jezidstvo je izključevalna religija, ki sloni na pripadnosti neki skupnosti in na spoštovanju pravil obnašanja, bolj kot pa na poznavanju verskih resnic. Jezidi tako zavračajo proselitizem in se morajo poročiti znotraj skupnosti, oziroma s pripadniki iste kaste. Današnja podoba vere je rezultat tisočletnega verskega sinkretizma na območju Bližnjega vzhoda, saj lahko v njej prepoznamo elemente starih babilonskih in asirskih verovanj, vplive zaratustrizma, podobnosti z mitraizmom in krščanstvom, katerim so se pozneje preko delovanja sufijskega mistika Šejka Adija primešali vplivi islama.
Danes je jezidska skupnost v nevarnosti: po eni strani je zaradi vere izpostavljena napadom sunitskih skrajnežev, med katerimi je Daeš samo zadnji in najbolj krut sovražnik. Razseljevanje, ki temu sledi, povzroča propad vezi v skupnosti, kar je za ezoterično vero, ki sloni na sistemu kast in kjer so verske resnice na dosegu le majhnemu številu pripradnikov, lahko usodno. Lokalne skupnosti izgubijo svoje verske voditelje in ni nikogar, ki bi vodil obrede in prenašal ustno izročilo novim rodovom. Po drugi strani se Jezidi v tujini soočajo z okolico, v kateri težko ohranjajo svoje navade, predvsem kar se tiče tabuiziranih jedi in besed in pa zahteve, da se Jezidi poročajo le znotraj svojih kast: kdor se poroči izven jezidske skupnosti velja za odpadnika in njegovi otroci niso več pripadniki Jezidov.
Gesta, s katero so se pripadniki kulta boga Mitre prepoznavali med sabo, je bil stisk desne roke. Ta gesta je izpričana že v obrednem rokovanju s podobo boga Marduka iz 2. tisočletja pr.Kr., ko so babilonski vladarji tako sprejemali oblast in se zavezovali k spoštovanju božjih zakonov, in na asirskih reliefih iz 9. stoletja pr.Kr.. Stisk roke je pomenil zavezo, prisego. Ime boga Mitre v perzijski tradiciji pomeni ravno »pogodba«. Rimski vojaki so s kultom boga Mitre to gesto raznesli po celem rimskem cesarstvu. Vsak Jezid mora za življenja skleniti bratovščino s članom skupnosti, ki izvira iz druge družine. Taki »nebeški bratje in sestre« pomagajo duši v onostranstvu. Bratovščina se sklene tako, da si bodoča pobratima v dlan dasta kepico prsti iz Lališa, pomešano z vodo iz enega od svetih izvirov, nato pa se rokujeta. Vsakič, ko si sežemo v roke, da sprejmemo v svoj krog poznanstev novega člana in vsakič, ko si udarimo v roke, da potrdimo veljavnost dogovora, ponavljamo starodavne geste in smo po malem tudi mi Jezidi.

Vinko Bandelj