Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Alaviti med Asadom, Iranom in Daešom

Diktatorska družina al Asad, alavitskega porekla. Drugi z leve stoje zdajšnji diktator Bašar al Asad

Jezidsko prikrivanje ne posvečencem in tujcem skrivnosti svoje vere ni nič nasproti v primerjavi s skrivnostnostjo alavitov. Kar je o alavitski veri znanega, so rekonstrukcije tujih raziskovalcev na to temo: alavitski verski voditelji niso nikoli javno potrdili nobenega običaja ali verovanja, ki se jim pripisuje. Na vprašanja o njihovi veri dajejo splošne odgovore, zanikajo nekatera najbolj sporna verovanja in običaje, ki sem jim pripisuje, poudarjajo pripadnost islamu in pomen, ki ga pripisujejo Koranu.
Zaprtost do tujcev in prikrivanje svojih verskih prepričanj je za alavite posledica preganjanj, ki so jih bili skozi zgodovino deležni s strani sunitskih oblasti. Pri tem se naslanjajo na islamski pojem takije, kot je upravičen v Koranu in v dejanjih Mohameda in njegovih zgodnjih tovarišev. Takija pomeni prikrivanje oziroma daje možnost muslimanu, da lahko v določenih pogojih laže, tudi glede svoje verske pripadnosti, ne da bi se zato izneveril veri. Sam Mohamed je to po potrebi dovolil svojim privržencem in je takijo v smislu zvijače uporabljal tudi kot legitimno vojaško sredstvo. V zgodovini so se takije v smislu prikrivanja svoje vere posluževali predvsem šiitski muslimani, ki so vedno predstavljali preganjano manjšino znotraj večinsko sunitskega islama. Šiiti dvanajstniki, ki predstavljajo največjo šiitsko ločino, itak verujejo, da je dvanajsti imam Mohamed al Mahdi še živ, le da živi v prikrivanju in se bo nekoč vrnil. Tako so se tudi šiiti mimetizirali v družbo, ki jih je obdajala, vendar jim je izvajanje takije dovoljevalo, da kljub zunanjemu izkazovanju privrženosti sunitskemu islamu, to ni vplivalo na njihovo notranjo zavezanost šiizmu. Suniti so le redko živeli v pogojih, ki bi od njih zahtevali prikrivanje vere (z izjemo španskih muslimanov po rekonkvisti), zato je takija v sunitski zgodovini večinoma vezana na vojaško strategijo. Pojem takije predstavlja tudi pripravno sredstvo za pripadnike t.i. spečih terorističnih celic, ki se morajo dolgo skrivati sredi sovražnikovega okolja, preden preidejo v akcijo. Kar po drugi strani spet ne pomeni, da je vsak musliman, ki se to ne zdi, v resnici terorist… Alavitov je danes od 4 do 5 milijonov in predstavljajo večinsko prebivalstvo v obalnem pasu Sirije, predvsem v Nusajritskem oziroma Alavitskem gorovju, na severu Libanona in v turški pokrajini Hatay, kjer se nahaja tudi nekdaj pomembno mesto Antiohija (danes Antakya). Nekoč je zanje prevladovalo ime Nusajriti, po Ibn Nusajru, sledilcu desetega in enajstega šiitskega imama, ki je bil potem zaradi svojih heterodoksnih pogledov na vero izključen iz šiitske skupnosti. Ibn Nusajr je deloval v Bagdadu, tako kot pozneje al Hašibi, ki pa je težišče svojega delovanje premestil v Alep. Oba sta izhajala iz zgodnjih šiitskih skupnosti, tako kot al Tabarani, pod katerim vodstvom so se alaviti v 11. stoletju umaknili iz Alepa v odročno gorovje, kjer živijo še danes. Umik iz mestnega okolja je za alavite pomenil konec oplajanja z idejami in verovanji, ki so se tu srečevale in druga na drugo vplivale, in s tem tudi konec razvoja vere. Šiitski in sunitski učenjaki so alavite skozi stoletja večkrat obtožili herezije, oblastniki pa so jih brez uspeha skušali spreobrniti izmenično s krvavim zatiranjem in gradnjo mošej. Ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja so verski voditelji ime Nusajriti zamenjali za alaviti, ki pomeni »sledilci Alija«. Ali je bil Mohamedov zet in bratranec, za šiite najpomebnejši lik islama po samem Preroku, za sunite pa četrti kalif po Mohamedu. Ime Nusajriti je sčasoma pridobilo negativen prizvok in še danes jo suniti uporabljajo za diskreditacijo alavitske skupnosti.
Alaviti se delijo v dve kasti: kasto posvečencev in kasto ne posvečenih oseb, ki predstavljajo veliko večino skupnosti. Samo posvečencem so razodete skrivnosti vere, posvečenec pa lahko postane vsak moški po 18. letu starosti, če se obveže, da bo spoštoval pravila vere in predvsem, da ne bo izdal njenih skrivnosti. V 13. stoletju je križar Jacques de Vitry o njih napisal: »Ko bi sin materi razodel njihove zakone, bi ga ubili brez milosti«. Ko je v 19. stoletju pokristjanjeni alavit v Damasku izdal francoski prevod nekaterih alavitskih svetih tekstov, ga je kaj kmalu neki drugi pripadnik skupnosti izsledil in ubil. Verski voditelji so šejki, pripadnost temu sloju pa je večinoma dedna. Tako sprejem med posvečence, kot nekateri drugi obredi predvidevajo ritualno zauživanje kruha in vina. Alaviti so obrede povezane z vinom verjetno povzeli po kristjanih in po še dosti starejših zaratustrskih obredih. Alavitska skupnost je zaprta, ne podpira proselitizma in ne sprejema spreobrnjencev. Ženskam je dostop do verskih skrivnosti onemogočen, češ da niso dovolj duhovne in niti dovolj zanesljive: po nekaterih alavitskih razlagah naj bi se ženske rodile iz grehov hudičev… Vendar pa se diskriminacija v verskih zadevah ne odraža v vsakdanjem življenju, kjer so ženske spoštovane in uživajo bistveno večjo svobodo v vsakdanjem življenju kot med muslimani. Religioznost žensk se izraža z obiski na mavzolejih svetnikov, ki so gosto posejani po vsej alavitski deželi na vzpetinah, ob izvirih, jamah ali ob posebno starih drevesih. V njih častijo osebnosti, ki so del alavitskega verovanja, ne glede na to, če so res tam pokopani ali ne, saj verjamejo, da so čaščene osebe tam prisotne v duhovni podobi. Drugih kultnih prostorov alaviti ne poznajo, za javnost zaprti obredi namenjeni le moškim se namreč izvajajo po domovih šejkov ali v preprostih dvoranah, kjer moški molijo sede na stolih in obrnjeni proti šejku. Alaviti verujejo, da se bog manifestira v trojicah: prva oseba trojice je mana, ki predstavlja bistvo boga, iz nje pa izvira ime (ism) ali tančica (hidžab), iz imena pa izvirajo vrata ali vhod (bab). Poimenovanji ism in hidžab kažeta na vlogo, ki jo ima druga božja oseba: razodeti boga vernikom in ga prikriti nevernikom. Bab pa predstavlja vrata, skozi katera lahko gnostik opazuje boga in se skuša mistično združiti z njim. V zgodovini je bilo že sedem ciklusov, v katerih se je bog ljudem razodel v različnih trojicah. V zadnji, t.i. Mohamedovi, je mana Ali, ism je Mohamed in bab je Salman Perzijec (prvi Perzijec, ki se je spreobrnil v islam, ter velik Alijev podpornik). V ostalih trojicah nastopajo tako osebnosti iz judovskega izročila (Mojzes, Abraham), kot iz krščanskega (sveti Peter, Jezus) in grškega filozofskega izročila (grška trojica naj bi bila sestavljena iz Sokrata, Platona in Artistotela v vlogah mane, isma in baba). Razen v trojicah se je bog utelesil še v celi vrsti drugih osebnosti: npr. v dvanajstih šiitskih imamih, v prvih družabnikih Mohameda in Alija, in v celi vrsti drugih osebnosti. Trem božjim osebam naj bi v svetu senc odgovarjale tri inkarnacije zla. Med temi je kalif Omar, Alijev nasprotnik in osvajalec Perzije, označen kot »hudič med hudiči«. V številih, ki se pojavljajo v alavitskem sistemu verovanja nekateri vidijo tudi odsev starih babilonskih verovanj, prav tako je včasih Ali povezan z Luno, Mohamed s Soncem in Salman z nebom.
Še eno verovanje je bistveno različno od islama, to je vera v reinkarnacijo. Na začetku so vsi alaviti obstajali kot svetlobni žarki, ki so obkrožali boga. Zaradi lastnih grehov so bili potem poslani v materialni svet, kjer so se utelesili. Vsaka duša se mora večkrat preroditi, da se očisti grehov iz prejšnjih življenj. Poznavanje in sledenje verskim skrivnostim ji bo omogočilo pobeg iz ciklusa reinkarnacij in ponovno združitev z božjo svetlobo. Duše, ki vztrajajo v grehu, pa iz reinkarnacije v reinkarnacijo drsijo po lestvici navzdol, dokler se ne utelesijo v rastlinah, živalih in na koncu v prahu, od koder ni več rešitve.
Deifikacija Alija je eden glavnih razlogov za to, da so alavite tako suniti kot šiiti označevali za heretike, čeprav alaviti trdijo, da je Ali bog, ne pa, da je bog Ali, saj je Ali zanje le ena (čeprav najpomebnejša) od podob boga. Alaviti tudi trdijo, da sledijo Koranu, vendar si ga razlagajo alegorično, ne pa dobesedno. V vsakem stavku, v vsaki besedi, je skrit nek pomen, ki je lahko precej drugačen od dobesednega pomena, dostop do tega razumevanja pa imajo le tisti, ki sledijo pravi veri. Tako si npr. alaviti po svoje razlagajo pet stebrov islama: romanje v Meko ni potrebno, ker gre za alegorijo popotovanja duše proti božji svetlobi, miloščina je lahko duhovno darilo in ne denar, itd. Med prazniki alavitskega koledarja, najdemo praznike krščanskega, šiitskega, sunitskega in zaratustrskega izvora. Vendar ti prazniki od originalnih ver ohranjajo le zunanjo, vidno podobo, medtem ko posvečeni alaviti edini poznajo in razumejo njihov pravi, ezoterični pomen. To odseva sinkretizem v alavitskih verovanjih, ki so se izoblikovala v Bagdadu, Alepu, Antiohiji, Haranu, v času, ko so se tu križali perzijska in babilonska dediščina, neo-platonizem grškega izvora, manihejstvo, zgodnje krščanstvo v svojih raznih oblikah, ter zgodnji islam s sufijskimi mističnimi gibanji in različnimi šiitskimi ločinami. Po drugi strani je (zunanje) prevzemanje praznikov drugih ver v skladu s strategijo prikrivanja, takije. Tako lahko alavitski verski vodje, ne da bi pretirano lagali, trdijo, da so alaviti muslimani, saj sledijo Koranu in spoštujejo njegove praznike… Po stoletjih, v katerih so bili alaviti večinoma zapostavljeni kmetje, ki so delali na posestvih bogatih sunitov, so jim dogodki po prvi svetovni vojni dali možnost, da se otresejo sunitske nadvlade. Širše območje današnje Sirije je po Sykes-Picotovem sporazumu prišlo pod francoski mandat. Francozi so v želji obvladovanja sirske raznolikosti ustanovili Alavitsko državo, s sedežom v Latakiji, Sandžak v Aleksandretti (s potvorjenim referendumom je bil pozneje priključen Turčiji in postal pokrajina Hatay, Sirija pa se ni nikoli odpovedala zahtevi po vrnitvi tega ozemlja), Libanon, Alepsko državo, Damaskovsko državo in Druzovsko državo. Kljub nekaterim začetnim uporom s strani alavitov, so pripadniki te skupnosti na splošno dobro sprejeli francosko nadoblast in jo podpirali. Pozneje so Francozi podlegli pritisku sunitskih arabskih nacionalistov in leta 1925 najprej združili Alepsko in Damaskovsko državo, leta 1936 pa jima priključili še Alavitsko in Druzovsko državo: tako je nastala moderna Sirija. Osemdeset predstavnikov alavitov je takrat podpisalo peticijo, s katero so izrazili nasprotovanje vključitvi alavitov v Sirijo in se zavzeli za nadaljevanje francoskega protektorata. Med njimi je bil Ali Sulejman z vzdevkom al Asad (lev), oče poznejšega diktatorja Hafeza al Asada in stari oče sedanjega diktatorja Bašarja al Asada. Po drugi svetovni vojni je Sirija postala neodvisna, v njenih oboroženih silah in v administraciji pa so prevladovali alaviti, Druzi, Izmaelci in kristjani. Francozi so se namreč v dobi svojega mandata v Siriji naslonili na manjšine, da bi omejili vpliv sunitov. Po dolgem obdobju nestabilnosti je leta 1971 general Hafez al Asad izvedel državni udar in od takrat njegova družina vlada Siriji. Po ustavi, ki je veljala pred državnim udarom, je lahko položaj predsednika Sirije zasedel le sunit. Leta 1973 je Asad dal sprejeti novo ustavo, po kateri je moral biti sirski predsednik vsaj musliman. Odprava islama kot državne vere in zasedba položaja predsednika s strani alavita je med suniti sprožila velike prosteste, ki so ogrozili obstoj Asadove oblasti. Leto pozneje je vplivni šiitski klerik iz Libanona izdal fatvo, po kateri so bili alaviti razglašeni za šiitsko sekto: s tem in z zatiranjem protestov si je Asad utrdil oblast. Vezi med šiiti in alaviti so se še poglobile med iransko-iraško vojno zaradi geostrateških interesov Sirije in Irana: izolirani Iran je nujno potreboval zaveznike, čez Sirijo pa je potekalo tudi oskrbovanje Hezbolaha v Libanonu. Po drugi strani je bil Asad velik nasprotnik Sadama Huseina, čeprav sta oba zhajala iz iste panarabske socialistične stranke Baath. Približevanje alavitov in šiitov je imelo svojo ceno: šiitski misionarji so imeli pravico pridigati med alaviti in Iran je financiral gradnjo šiitskih molilnic. Veliko alavitov se je v tem obdobju bodisi spreobrnilo v šiizem, bodisi odselilo v mesta, izgubilo stik s skrivnostnimi verovanji in obredi ter prevzelo laični meščanski način življenja.
Kljub temu, da je Asadov režim bolj škodil alavitskemu verovanju, kot koristil, pa so alaviti zaradi družinskih povezav in kohezije skupnosti, postali elita sirskih oblasti. Od '70 let prejšnjega stoletja so alaviti zasedali najpomebnejše položaje v tajnih službah in v vojski: po nekaterih podatkih naj bi pred izbruhom državljanske vojne 70% sirskih vojakov izhajalo iz alavitske skupnosti, kljub temu, da je ta predstavljala le 12% sirskega prebivalstva. Z začetkom sirske državljanske vojne in s postopno ekstremizacijo uporniških skupin, ki so večinoma sestavljene iz sunitov, se je položaj alavitov v Siriji znatno poslabšal. Ob padcu Asada mlajšega bi alaviti izgubili večino svoje oblasti in bili izpostavljeni povračilom in maščevanju s strani sunitov. Veliko zanimanje je tako zbudilo poročanje BBC-ja aprila 2016, ki je objavila deklaracijo, domnevno napisano s strani nekaterih alavitskih verskih voditeljev. Avtorji deklaracije trdijo, da alaviti niso ne šiiti, ne suniti, temveč tretja, samostojna, veja islama, kličejo k sodelovanju s suniti in odpuščanju napak storjenih na obeh straneh, zavzemajo se za konec takije, torej da alavitska verovanja in obredi postanejo javni, ter se s pozivi za laično, več versko in demokratično državo deloma distancirajo od Asadovega režima. Ni jasno, kolikšno podporo imajo znotraj alavitske skupnosti avtorji tega dokumenta, ne namen njegove objave. Vseeno je po mnenju poznavalcev to velik premik znotraj alavitske skupnosti.
Katera bo usoda alavitov in Sirije nasploh po koncu sirske državljanske vojne, seveda ni lahko napovedati. Lahko bi prišlo do delitve države na bolj ali manj avtonomne pokrajine, ali pa celo do razpada in preoblikovanja državnih entitet na tem področju: Sirija in Irak (kolikor lahko še govorimo o njiju kot celovitih državah), pa tudi Turčija, tvegajo eksplozijo po šivih konfesionalnih in etničnih delitev. Pri tem bo veliko vlogo odigrala Rusija, saj se pomembna letalska vojaška baza in edino sredozemsko oporišče ruske mornarice nahajata ravno na ozemlju alavitov.

Vinko Bandelj