Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Druzi, poslednji Pitagorejci

Druzovska zvezda

V primežu sirske državljanske vojne se niso znašli samo alaviti in suniti, s skrajnimi variantami, ki jih predstavljata Daeš in alkaidovska podružnica Fronta al Nusra, temveč tudi druge verske manjšine, med njimi Druzi. Druzov je po nekaterih podatkih približno milijon, večina teh živi v Siriji, kakih 250.000 v Libanonu, 150.000 v Izraelu in nekaj deset tisoč v Jordaniji. Druzi so se tako morali prilagoditi različnim političnim in družbenim okoliščinam. V Izraelu se Druzi distancirajo od Palestincev in so zvesti oblastem, ki jih priznava kot samostojno skupnost. V Libanonu so bili udeleženi v dolgi in krvavi državljanski vojni, ki je divjala med leti 1975 in 1990. Na začetku so bile druzovske milice na strani muslimanskih in levičarskih gibanj proti krščanskim milicam. Pozneje so se borile tako proti krščanskim kot proti šiitskim milicam. Danes živijo pod vodstvom dveh družin, Džumblatt in Arslan, ki si na skoraj fevdalen način delita oblast nad libanonsko druzovsko skupnostjo in čigar člani vodijo večinske druzovske stranke, ki so pomeebno udeležene v političnem življenju Libanona. V Siriji živijo Druzi večinoma na jugozahodu države na območju Gore Druzov (Džebel al Druze), v nekaterih predmestjih Damaska, pa tudi v okolici Idliba na meji s Turčijo. Kljub temu, da so jim Francozi v času svojega mandata v Siriji zagotovili avtonomijo znotraj lastne države, so bili nekateri druzovski voditelji na čelu pan-arabskega gibanja za združeno Sirijo in proti tuji nadoblasti. Sultan Paša al Atraš, iz vplivne družine, ki si je v zadnjih desetletjih otomanske cesarstva zagotovila vodilni položaj med sirskimi Druzi, je tako stopil na čelo Velikega druzovskega upora, ki je prerasel v Veliki sirski upor, ko so se mu pridružili suniti, kristjani in šiiti v večini sirskih mest. Upor je trajal od leta 1925 do 1927, ko so ga Francozi zatrli. Al Atraš je bil pozneje pomiloščen in je še naprej igral pomembno vlogo v sirski politiki. Vendar pa so po osamosvojitvi Sirije izpod Francozov Druzi vse bolj izgubljali naklonjenost večinskih sunitov, ki so se bali njihovih organiziranih in oboroženih milic. Vojaška diktatura predsednika Šišaklija med leti 1949 in 1954 je preganjala vse ne-sunitske manjšine v državi in jih skušala na silo spreobrniti in integrirati v večinsko prebivalstvo. Džebel al Druze je napadla vladna vojska, bombardirala druzovske vasi in pomorila veliko članov skupnosti. Šišakli si je celo omislil propagandno vojno proti Druzom, ter jih skušal očrniti pred arabsko skupnostjo kot izraelske in britanske petokolonaše, pred muslimansko pa z objavo lažnih druzovskih religioznih tekstov. Pri njegovem padcu je sodeloval tudi al Atraš, pozneje pa je Šišaklija v izgnanstvu v Braziliji ubil neki Druz, ki se ja teko maščeval za smrt staršev v napadu na Džebel al Druze. Po teh dogodkih so Druzi izgubili večino vpliva na sirsko politiko. V času arabske pomladi leta 2011 se je veliko Druzov pridružilo protestom proti Asadu. Po krvavem zatrtju protestov in postopni islamizaciji uporniških skupin zaradi savdijskega, katarskega in turškega vmešavanja v državljansko vojno, je prišlo do napadov na Druze s strani sunitskih upornikov. Po vplivom sunitske ortodoksije jih namreč ti obravnavajo kot pogane ali kvečjemu kot muslimanske odpadnike. Veliko Druzov je bilo prisiljenih v spreobrnitev, mnogo jih je bilo pobitih, druzovska naselja pod nadzorom uporniških milic pa so se izpraznila. Kljub mešanim občutkom glede Asadovega režima, se tako danes večina Druzov bori na strani njegove vojske. Na območjih, kjer živijo Druzi, so se izoblikovale oborožene druzovske enote, ki so ob podpori vladnih sil že večkrat uspešno zaustavile napade džihadistov.
Kot alaviti in Jezidi, s katerimi jih druži več podobnosti, so tudi Druzi zaprta skupnost, ki ne priznava proselitizma, ne možnosti spreobrnitve v svojo vero, članom skupnosti pa nalaga, da se poročajo znotraj skupnosti. Druzi so bili skozi svojo zgodovino večinoma žrtve preganjanj s strani islamskih sunitskih oblasti. Zato so se redno posluževali takije, prikrivanja svoje pripadnosti: na zunaj so se izdajali za sunite, kristjane ali šiite, ali pa živeli navidezno laično življenje. To je itak v skladu z verovanjem Druzov, da so prazniki in obredi le metafora in je vsak svoboden, da jih obhaja ali pač ne. Edini zapovedani praznik za Druze je praznik žrtvovanja, oziroma kurban bajram. Najvišje resnice vere so razodete le majhni skupini posvečencev, to je šejkov. Še danes se Druzi delijo na kasto nepoučenih - džuhal in na maloštevilno kasto poučenih - ukal. Oboji imajo sicer iste pravice, vendar so šejki toliko bolj spoštovani, kolikor bolj napredujejo v učenju verskih resnic, od njih pa se bolj kot od navadnih Druzov pričakuje spoštovanje pravil vere, ter skromno, skoraj asketsko življenje. Nasprotno nimajo pripadniki džuhala nobenih posebnih dolžnosti glede vere: lahko jedo svinjino in uživajo alkohol (meso divjega prašiča kuhano v vinu je tradicionalna druzovska jed… nič kaj muslimanska hrana), molijo, če in kadar želijo, in se večinoma ne udeležujejo snidenj v molilnicah ob četrtkih zvečer. Molilnice, haluat, so prisotne v vsaki druzovski vasi in so prostori, kamor se lahko posamezniki zatečejo k meditaciji in razmišljanju. Član ukala lahko postane vsak Druz, moški ali ženska. Šejki ženske se na zunaj razlikujejo po belih tančicah, s katerimi si zakrijejo lase in del obraza, moški pa po črnih oblačilih z belimi turbani in brki. Tudi na splošno so ženske vedno imele pomembno vlogo v druzovski družbi. Posebno nadarjeni šejki postanejo ajavidi, to je priznani verski voditelji skupnosti. Razen molilnic, so sveti kraji za Druze nagrobni spomeniki nekaterim prerokom in šejkom, kamor se podajajo na romanja. Najpomembnejši je spomenik Šoajbu, obskurnem preroku iz Korana, ki ga muslimani in Druzi enačijo z biblijskim Jetrom, Mojzesovim tastom, ki stoji blizu Tiberije ob Genezareškem jezeru v Izraelu.
Druzovska vera se je izoblikovala iz zgodnjih izmaelskih in šiitskih verovanj v Kairu v času fatimidskega kalifa al Hakima na prelomu prvega tisočletja po Kr. Za ustanovitelja velja Hamza ibn Ali, ki je leta 1017 predstavil svoje videnje boga kot edinega, absolutnega, ki mu ne moremo pripisati nobene lastnosti (modrost, pravičnost), ki bi lahko omejila njegovo bit. Tak bog ne potrebuje čaščenja z obredi ali verskih dogm. Molitve, čaščenje prerokov ali svetnikov, romanja, verski prazniki nimajo posebnega pomena, od pravega vernika se zahteva le stremljenje po združenju z bogom, pravično življenje in pomoč tovarišem. Hamza je na svojo stran pridobil kalifa al Hakima, ki je razglasil versko svobodo in otvoril obdobje Božjega klica, kot Druzi imenujejo leta med 1017 in 1043. Štiri leta kasneje je kalif al Hakim skrivnostno izginil med nočno ježo, po vsej verjetnosti ga je dala ubiti sestra, ki mu je de facto nasledila kot regentka sina in naslednjega kalifa Alija az-Zahirja. Druzi verujejo, da se je al Hakim, skupaj s Hamzo in štirimi drugimi zgodnjimi druzovskimi voditelji, skril: ko se bo vrnil, bo na čelu Druzov osvojil svet in ga podredil edini pravi veri. Pod novim kalifom so v letih med 1024 in 1031 (obdobje Preizkusa za Druze) sledili pogromi proti Druzom po celem fatimidskem kalifatu: največja sta se zgodila v Alepu in v Antiohiji, kjer je bilo pobitih 5000 druzovskih verskih voditeljev. Druzi so se zato umaknili v odročna gorovja Sirije in začeli skrivati svoja verska prepričanja. Leta 1043 je tedanji vodja Druzov zaključil obdobje Božjega klica, prepovedal proselitizem in možnost vsakršnega nadaljnjega sprejemanja novih članov v skupnost. Druzi so se pozneje uspešno zoperstavili križarjem na območju današnjega Libanona, zato so jih za nekaj časa muslimanski oblastniki obravnavali kot zaveznike. V 14. stoletju je vplivni sunitski klerik Ibn Tajmija, na katerega se še danes sklicujejo vahabiti, salafiti in džihadisti, izdal fatvo, s katero je Druze, alavite, Izmaelce in šiite označil za pogane in odpadnike. Odslej in daleč v otomansko dobo so si sledili nasilni poskusi, da bi Druze prisilili k spreobrnitvi, kar je še bolj povečalo solidarnost znotraj skupnosti in njen tradicionalni bojeviti značaj. Druzi verujejo v reinkarnacijo, ki je omejena na člane skupnosti. Verujejo namreč, da so nekoč vsi Druzi z al Hakimom podpisali Pogodbo z Godpodarjem časa. Število Druzov je torej končno in za vse večne čase enako, v vsaki generaciji pa se rodijo znotraj novih teles. Grobovi nimajo nikakršnega pomena za Druze, saj se v nje pokoplje le telo, ki je nekaj časa vsebovalo dušo. Tradicionalni bojni krik Druzov je bil: »Kdo si želi nocoj spati v materinem trebuhu?« Druzi verujejo, da se lahko spominjajo podrobnosti prejšnjih življenj. Zgodi se celo, da se otroku, za katerega menijo, da je inkarnacija komaj preminulega Druza, dodeli naloga razdeljevanja dediščine pokojnika med potomce. Vse to dela iz Druzov zelo povezano skupnost, ki sloni bolj na solidarnosti med člani, kot pa na verskih resnicah, ki so itak razodete le maloštevilnim med njimi.
Druzi zavračajo kakršnokoli ikonografijo razen simbolične. Glavni simbol Druzov je tako peterokraka zvezda: vsak krak je v različni barvi in razdeljen na dva enaka trikotnika. Zvezda je torej sestavljena iz desetih trikotnikov. Ta števila niso naključna: deset je za Pitagorejce popolno število, trikotniki pa seveda napeljujejo na znani Pitagorov izrek. Pitagorejci so bili sekta, ki jo je ustanovil in vodil grški filozof, matematik, mistik in astronom Pitagora. Sekta je bila znana po svoji zaprtosti in ekskluzivnosti, samo ožji del članov je imel dostop do višjih resnic. Sekta je bila tako zaprta, da se od Pitagore ni ohranil noben spis, čeprav je jasno, da so imele njegove ideje velik vpliv na vso poznejšo grško filozofijo, predvsem na Platona in neoplatonike. Med pitagorejskimi nauki je bilo verovanje v enega samega boga, čigar emanacija je materialni svet, v reinkarnacijo duše, ki se iz življenja v življenje izpopolnjuje (Pitagora naj bi trdil, da se spominja svojih prejšnjih življenj). Tvorili so zaprto bratovščino, katere pravila so bila tovarištvo, molčečnost in asketsko življenje, člani pa so bili tako moški kot ženske. Pitagorejci so trdili, da ni razlike med vero in znanostjo in uporabljali so števila za opisovanje verskih resnic: vse te značilnosti najdemo tudi pri Druzih. Ko je druzovska vera nastala, so bila Kairo in druga bližnjevzhodna mesta plodno stičišče različnih tradicij, verovanj in filozofij. Tako so arabski učenjaki grške filozofe prebirali iz prve roke v tekstih, ki so se ohranili v helenističnih knjižnicah. Spomnimo se, da je grška filozofska misel tudi v Evropo v srednjem veku prodirala preko iberskega polotoka in Sicilije le z deli arabskih učenjakov. Mistika v pitagorejskem in neoplatonskem izročilu se je tako srečala s šiitsko in sufijsko mistiko zgodnjega islama in ustvarila Druze.
Bog je za Druze istočasno imanenten in transcendenten, je vse kar je, vendar ni vse, kar je, tudi bog, saj je bog več od tega. Božja esenca (lahut) se lahko prikaže v materialnem svetu (nasut), tako naj bi se bog upodobil v al Hakimu. Vendar al Hakim ni bog, temveč le njegova zemeljska podoba. Pod bogom obstaja pet metafizičnih pojmov, ki odgovarjajo barvam peterokrake zvezde in druzovske zastave: te so univerzalni um (zelena), univerzalna duša (rdeča), beseda (rumena), preteklost (modra) in prihodnost (bela). Um je zavest, ki omogoča poznavanje resnice; duša je sredstvo, ki umu omogoča inkarnacijo in reinkarnacijo; beseda je sredstvo oznanjanja resnice v stvarnem svetu; preteklost predstavlja zmožnost razumevanja na podlagi preteklih izkustev; prihodnost predstavlja zmožnost uresničevanja volje duha na podlagi razumevanja pretekklosti. Tudi ti principi se ciklično utelešajo v zgodovinskih osebah: Hamza in njegovi družabniki, začetniki Druzov, so bili zadnja od teh inkarnacij. Pred tem se je pet principov utelesilo v egipčanskem faraonu Ehnatonu, v Mojzesu in judovskih prerokih, v grških filozofih (Pitagori seveda, Aristotelu, Platonu), v Jezusu in apostolih (začetnikih krščanstva), v Mohamedu in tovariših (začetnikih islama). Druzovski rek trdi, da s tem, da veruješ v Mohameda, ne pomeni, da ne veruješ v Jezusa, saj je Mohamed Jezus (še prej pa je bil, med drugimi, Pitagora, potem pa Hamza). Tako razumevanje je v zgodnjih časih v druzovsko vero privlačilo kristjane, muslimane, gnostike, pozneje pa je predstavljalo teološki okvir, ki je omogočil takijo. Dela prerokov, ki jih častijo, Druzi ne prebirajo dobesedno, temveč ločijo med tremi pomenskimi sloji. Zunanji, očiten, eksoterični pomen je dosegljiv vsem; notranji, skriti, ezoterični pomen je dostopen le poučenim osebam, ki se odločijo za iskanje resnice; najvišja stopnja razumevanja, skriti pomen skritega pomena, pa je le za redke razsvetljene osebe. Tako si Druzi tudi Koran razlagajo po svoje, očitna razlaga, kot ji sledijo muslimani, je zanje le prvi in najbolj preprost način razumevanja svetih tekstov. Samo Druzi, ki sledijo pravi veri in se iz reinkarnacije v reinkarnacijo znotraj druzovske skupnosti bližajo resnici, lahko doživijo razsvetljenje in s tem dosežejo enost z bogom.

Vinko Bandelj