Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Aleviji, petnajst milijonska skupnost pod udarom Erdogana

Dede vodijo džem s petjem in igranjem na saz (tamburico)

Ime alevi je turško in izhaja iz arabske besede Alawi, ki se nanaša na Alija, Mohamedovega bratranca in zeta, ter enega od njegovih naslednikov na čelu islama. Aleviji in alaviti si torej delijo isto ime (sledilci Alija), vendar so alaviti Arabci, aleviji pa Turki, Kurdi, Zaza in Romi. Zaradi sorodnosti v imenu in ker obe verski skupini tradicionalno pripisujejo k šiitskim sektam, često prihaja do zamenjav in zmešnjave med obema.
Ime alevi se je uveljavilo v 20. stoletju in označuje heterogene skupine, ki so bile v teku zgodovine poznane pod različnimi imeni: Kizilbaši, Bektaši, Tahtadži, Čepni, Avšar, Abdal, Didimli, Dersimli. Ni lahko opisati podobnosti ali razlik med različnimi skupinami alevijev, saj so bili v preteklosti preganjani in so skrivali svoje verske običaje. Obstajajo sveti teksti, imenovani bujruk, ki pa niso kanonizirani, tako da imajo veliko različic in lokalnih verzij. Bujruki vsebujejo temeljne vrednote alevijev, moralne napotke, navodila za opravljanje obredov, zgodbe o svetnikih, predvsem pa pesmi in versko poezijo. Petje in glasba so sestavni del alevijskih obredov, kar razkriva sufijske vplive. Aleviji ne smatrajo Korana za končno razodetje božje besede, temveč za le enega od svetih tekstov. Prav tako večina alevijev ne zahaja v mošeje, ne moli petkrat na dan, nikdar ne opravi romanja v Meko, ter se ne drži ramadanskega posta. Aleviji verujejo v reinkarnacijo, tako da so razlike z islamom, bodisi sunitskim kot šiitskim, očitne, zato se imajo nekateri aleviji za muslimane, drugi pa trdijo, da gre za samostojno vero. Sunitski turški oblastniki so jih zaradi heterodoksije preganjali, aleviji pa so se za preživetje posluževali takije, prikrivanja svojih verskih resnic.
Po vdoru turških Seldžukov v Malo Azijo in njihovi zmagi nad bizantinsko vojsko pri Mazinkertu leta 1071, so se iz osrednje Azije priselili mnogi nomadski Turki. Nov val preseljevanja je potekal v 13. stoletju kot posledica mongolskih vdorov, ki so seldžuškemu sultanatu tudi naredili konec. Nomadski in pol-nomadski Turki so v Anatoliji živeli v goratih predelih in na podeželju, sledili so starim plemenskim običajem in so bili v stalnem sporu z oblastmi, s poljedelci in z mestnimi prebivalci. Bili so nepismeni in z le površnim poznavanjem islama. Medtem ko je v mestih Male Azije prevladoval ortodoksni islam, so se med nomadskimi plemeni z islamom mešale prvine starih turških šamanskih verovanj, ter mistika potujočih dervišev. Potujoči derviši, ki so jih imenovali baba, so svoje verske nazore anatolskim prebivalcem razlagali s pomočjo poezije in glasbe, med svojimi potovanji po celem Bližnjem in Srednjem Vzhodu pa so se navzeli prvin mnogih različnih verstev, od manihejstva do krščanstva in budizma. Nekateri babe so postali tudi posvetni voditelji svojih privržencev in jih vodili v vrsti socialno-verskih uporov proti oblastem. Zgodovina alevijev je prepletena tudi z zgodovino Safavidov, mističnega reda, ki je bil ustanovljen let 1301 v severnoiranskem mestu Ardabil. S časom so se privrženci tega gibanja spremenili v oborožene milice, na čelu katerih je leta 1501 tedanji vodja sekte Izmail osvojil Perzijo in ustanovil safavidsko dinastijo, ki je potem vladala do 18. stoletja. Šah Izmail se je oddaljil od svojih dotedanjih verovanj (Alija je častil kot boga, sam pa se imel za božjega rodu) in razglasil večinski šiizem dvanajstnikov za uradno perzijsko vero, kar je še v današnjem Iranu. Pri prevzemu oblasti so mu odločilno pomagale turške alevijske enote, ki pa so sčasoma postale trn v peti za močni nacionalni čut Perzijcev. Naslednji perzijski šahi so jim omejili moč, se naslonili na druge vojaške enote in jih potisnili znova v notranjost Male Azije. V istem obdobju so se aleviji v otomanskem cesarstvu znova uprli oblastem. Otomani so upore krvavo zatrli ter se spopadli z vojsko šaha Izmaila. V teh vojnih pohodih se je dokončno izoblikovala meja med otomanskim cesarstvom in Perzijo tam, kjer še danes poteka meja med Turčijo in Iranom. Istočasno je večina alevijev ostala ločena od safavidskih verskih voditeljev. Aleviji v Anatoliji so se tako umaknili na malo dostopna gorata območja, kjer so bili daleč od oči in moči sunitskih oblastnikov, svoja verovanja pa so v naslednjih stoletjih skrbno skrivali.
Osrednja figura alevijske vere je Ali, ki v legendah zapisanih v bujrukih igra pomebnejšo vlogo od Mohameda. Veliko alevijskih molitev se sklicuje kar na Mohameda Alija, kot bi bila eno in isto, oziroma oba manifestaciji božje svetlobe. Neka alevijska legenda o Mohamedovem vnebovhodu pripoveduje, da je Mohamed, ko je prišel pred obličja Alaha spoznal, da je to v resnici Ali. Aleviji častijo tudi dvanajst šiitskih imamov, za katere menijo, da predstavljajo različne značilnosti stvarstva in da so zrcalne podobe Alija: tako se na njih nanašajo kot na »Dugega Alija«, »Tretjega Alija« in dalje vse do »Dvanajstega Alija«, Mahdija, ki živi v prikrivanju in se bo znova razkril kot Mesija na koncu časa. Aleviji verujejo, da mora človek, ki hoče spoznati resnico, skozi štiri vrata, to je štiri stopnje poznavanja. Prva, najlažja, je šeriat, versko pravo: to stopnjo lahko dosežejo vsi in predstavlja za alevije le zunanje razumevanje vere (pri tem gre za očitno polemiko s suniti). Drugo stopnjo, tarikat (pot), lahko dosežejo le tisti, ki se predajo učenju notranjega pomena verskih resnic pod vodstvom duhovnega vodje. Večina alevijev pripada tej drugi stopnji, tretja (marifet, poznavanje) in četrta (hakikat, resnica) sta na dosegu le izjemnih ljudi, ki se predajo iskanju bogu. Za vsako stopnjo velja deset pravil, ki jih morajo pripadniki spoštovati. Duhovni vodje in svečeniki (dede) pripadajo nekaterim svetim družinam in so potomci po moški liniji Mohamedove družine, dvanajstih imamov, ter pomembnih babov iz preteklosti. Člani svetih družin in navadni aleviji se med seboj ne smejo poročati. Vsak alevij ima svojega duhovnega vodjo, ki mu ga določi dede. Dede igrajo osrednjo vlogo pri alevijskih obredih in v življenju alevijskih skupnosti. Drugače so aleviji zaprta skupnost, saj so lahko sprejeti v skupnost le potomci alevijev.
Alevijski obredi se imenujejo ayin-i džem, kar pomeni skupinski obred, in so se nekoč opravljaji po domovih, skriti očem tujcev. Od '90 let prejšnjega soteletja so obredi javni in potekajo v džemevih, preprostih dvoranah, kjer moški in ženske sedijo v krogu, da lahko drug drugemu vidijo v obraz. Dede vodi obred, pri tem pa poje in igra na saz, neke vrste tamburico. Poleg petja, glasbe in plesa, so pomembni deli obreda priznanje grehov posameznika pred ostalimi prisotnimi, ritualno uživanje vina, skupni obed in žrtvovanje živali. Med obredom dede tudi posreduje v sporih med člani skupnosti in jim daje verske in moralne nasvete. Pred obredom dede določi dvanajst oseb, ki bodo vsak s svojo zadolžitvijo (razdeljevanje hrane, čiščenje, prižiganje svetega ognja, itd.) stregli med obredom.
Eden najbolj zanimivih običajev alevijev je musahiplik, oziroma duhovno pobratenje, ki ga skleneta dva odrasla moška s svojimi družinami. S tem postaneta družini dosmrtno povezani, člani ene in druge družine pa si morajo stati ob strani in si drug drugemu pomagati. Vezi med duhovnimi pobratimi so enako močne kot krvne vezi, člani in potomci dveh pobratenih družin pa se ne smejo poročiti med sabo vsaj še nekaj generacij. Nekatere skupine alevijev celo dopuščajo sodelovanje v obredih samo osebam, ki so že sklenile duhovno pobratenje.
Ženske so pri alevijih enakovredne moškim in z njimi skupaj sodelujejo v obredih. Poligamija ni dovoljena, prešuštvo je velik greh in ločitev je prepovedana. V tem, v obrednem pitju vina in pa v kesanju za grehe so verjetno opazni vplivi krščanstva. Prav tako aleviji priznavajo enakovreden status judovski Tori, Psalmom, krščanskim Evangelijem in Koranom, češ da vse štiri te svete knjige lahko vodijo posameznika na poti do resnice. Vplivi manihejstva so opazni v glavnem moralnem predpisu alevijske vere, ki verniku nalaga, naj ima v oblasti roko, jezik in telo, torej naj ne krade ali fizično poškoduje ostalih, naj ne laže in obrekuje drugih, naj ne prešuštvuje. Od zaratustrtstva so aleviji prevzeli praznovanje novega leta, Nauruz, ki ga enačijo z rojstnim dnem Alija. Druga praznovanja so povzeta po šiitskih praznikih, ali pa gre za dneve spominjanja na pomembne babe in derviše iz preteklosti. Ena glavnih osebnosti, ki jo večina Alevijev časti, je derviš Hadži Bektaš, ustanovitelj mističnega reda Bektašije v 13. stoletju. Nekatere skupine Alevijev so po oddaljitvi od Safavidov za svoje verske voditelje izbrale člane Bektašije, ki pa jih druge skupine Alevijev ne priznavajo. Za razliko od alevijske vere, Bektašija v otomanskem cesarstvu ni bila nikoli prepovedana, temveč je celo postala uradna vera janičarjev. Bržkone je tudi to razlog, da se še danes najdejo skupnosti alevijev na Balkanu, predvsem v Albaniji, Makedoniji in Bolgariji.
Večina alevijev živi danes v Turčiji, kjer predstavlja 15-25% prebivalstva, to je 12-20 milijonov ljudi. Po stoletjih preganjanja in zatiranja so se za alevije časi izboljšali v 20. stoletju, ko je Atatürk ukinil islamski kalifat in ustanovil laično državo. Alevije so takrat celo povzdignili v »originalne Turke«, ki naj bi ohranili največ starih, pre-islamskih turških običajev. Življenjske razmere so se za alevije z izobrazbo in novimi prometnimi povezavami spremenile in aleviji so se iz goratih predelov začeli izseljevati v velika turška in evropska mesta. Vezi tradicionalnih alevijskih skupnosti so propadle, veliko običajev je zamrlo. Mladi aleviji so našli velike podobnosti med alevijskim izročilom utemeljenim na enakosti, pravičnosti in bratstvu, in levičarskimi ideologijami: množično so pristopali v levičarska gibanja in zdelo se je, da je alevijska vera obsojena na propad. Do preobrata je prišlo v '90 letih prejšnjega stoletja, po eni strani zaradi padca komunizma, po drugi zaradi postopne islamizacije turške družbe, katere proizvod in obenem glavni pobudnik je sedanji turški predsednik Erdogan in njegova stranka AKP. Pod pritiskom islamizacije so se aleviji ponovno obrnili k svojim starim običajem in vrednotam, ter jih prilagodili novim pogojem. Obredi so prvič v zgodovini postali javni in začela se je gradnja džemevov. Ustanovljena so bila društva za ohranjanje in promocijo alevijske vere, nekoč ezoterični elementi pa so postali predmet obravnave na javnih konferencah. Aleviji so tudi skušali najti pot dogovora z novimi islamističnimi oblastmi. Vendar zanje v drugačnim sovražni Erdoganovi retoriki, namenjeni večinskemu sunitskemu volilnemu telesu, ni posluha. Tako se aleviji še vedno ne morejo posluževati javnih sredstev za gradnjo džemevov, njihovi otroci pa morajo slediti obveznim uram (sunitskega) verouka, kjer jih učijo zaničevanja alevijskih običajev. Turška vlada tudi namerava podeliti državljanstvo sirskim beguncem, ki so danes večinoma nastanjeni na ozemlju alevijev, s tem pa spremeniti versko, in na kurdskih območjih tudi etnično, sestavo teh krajev. Sam Erdogan je že večkrat javno označil Kiričdarogluja, voditelja opozicijske levo-sredinske stranke CHP, ki ima veliko podporo med aleviji, za alevija in s tem njega in njegovo skupnost izpostavil sovraštvu svojih privržencev.
Kam vodi taka retorika, ni težko razumeti, saj sta politična in verska pripadnosti alevijev bili povod za hude oblike nasilja nad skupnostjo tudi v zadnjih štiridesetih letih. V decembru 1978 je skrajna nacionalistična skupina Sivi Volkovi ob podpori tajnih služb in paravojaških skupin v Marašu pobila več kot 100 oseb, požgala domove in trgovine in uničila sedeže levičarskih društev in alevijskih organizacij. Julija 1993 je množica 20000 skrajnežev obkolila in zažgala hotel Madimak v mestu Sivas, kjer so se alevijski intelektualci (pesniki, glasbeniki, novinarji, filozofi) zbrali ob prazniku v spomin na Sultana Abdala, alevijskega pesnika iz 16. stoletja. 35 oseb je v požaru umrlo, medtem ko je množica vzklikala proti-alevijska gesla, zahtevala uvedbo šeriatskega prava in v gorečo stavbo metala kamenje. Gasilci in sile javnega reda so ves čas požara, osem ur, stali ob strani in gledali. Na kaj nas to spominja?

Toplota je v ognju, ne v ponvi Delovanje čudežev je v glavi, ne v kroni Karkoli iščeš, poglej vase Ne išči v Meki, Jeruzalemu ali na romanju. (Hadži Bektaš, 13. stol.)

Vinko Bandelj