Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Samarijani, potomci desetih izgubljenih rodov Izraela

Samaritansko obhajanje Pashe na sveti gori Garizim nekoč in danes

Vsi poznamo Jezusovo priliko o dobrem Samarijanu (Luka 10:25-37): ko so popotnika na cesti napadli roparji in ga oropanega in ranjenega pustili ležati ob njej, sta šla mimo svečenik in levit (pripadnik izraelskega rodu Levija, ki je imel nalogo varovati tempelj ter opravljati daritve in molitve), ne da bi mu pomagala. Ležal je tam, dokler ni prišel mimo Samarijan, ki ga je obvezal in prepeljal do bližnjega gostišča. Pomen prilike je v tem, da ne smemo soditi človeka po zunanjosti, ampak po dejanjih: od svečenikov bi si pričakovali usmiljenja, ne pa od navadnega Samarijana, zgodilo pa se je obratno, čeprav Samarijan ni vedel, kdo je oropani, če Jud ali Samarijan. V priliki pride do izraza odklonilni in zaničevalni odnos, ki so ga Judje v Jezusovem času imeli do Samarijanov. Pravijo, da so v tistem času Judje, če so morali potovati iz Judeje v Galilejo, raje prečkali Jordan, kot pa šli skozi Samarijo. Jezus ni ravnal tako, ko je nekoč potoval proti severu, temveč se je ustavil v Samariji ob Jakobovem studencu in neko Samarijanko prosil za vodo (Janez 4:1-42), kar jo je zelo začudilo, ker so Judje navadno zavračali vsakršen stik s Samarijani. Jezus se Samarijanki razodene kot Mesija, ona pa naznani njegov prihod ostalim Samarijanom, ki ga potem sprejmejo in dva dni gostijo, nekateri pa postanejo njegovi privrženci.
Napeti odnosi med Judi in Samarijani segajo daleč pred Jezusov čas. Po smrti kralja Salomona, ki je vladal enotnemu kraljestu Izraela, je njegov sin Roboam zavladal le nad južnim delom, to je v Judovem kraljestvu, medtem ko je v severnem delu, ki je ohranilo ime Izrael, zavladal Jerobeam. Judovo kraljestvo so sestavljali večinoma pripadniki Judovega in Benjaminovega rodu, medtem ko so Izraelovo kraljestvo, s sedežem v Samariji, sestavljali pripadniki ostalih desetih rodov od dvanajstih, kolikor je bilo potomcev očaka Jakoba. V Stari zavezi najdemo več omemb o tem, kako naj bi bili kralji Izraelovega kraljestva pokvarjeni in naj bi začeli častiti malike. Zato naj bi jih več prerokov svarilo pred božjo kaznijo. Kraljestvo Izraela je trajalo kakih 210 let, preden so ga leta 722 pr.Kr. Asirci uničili, njegove prebivalce pa pregnali v notranjost države. Južno kraljestvo Jude je trajalo še približno sto let, preden so ga uničili Babilonci leta 587 pr.Kr., ki so razdejali Salomonov tempelj in prebivalce odvedli v babilonsko suženjstvo. Iz babilonskega suženjstva so se vrnili leta 538 pr.Kr., ko jim je to dovolil perzijski kralj Kir Veliki, ki jim je dal tudi dovoljenje za izgradnjo novega templja na temeljih Salomonovega.
Po asirskem uničenju severnega kraljestva se v Stari zavezi izgubi vsakršna sled po desetih rodovih Izraela. Ti izgubljeni rodovi Izraela so bili za Evropejce, ki so prebirali Sveto pismo krščansko-judovskega izročila in mu slepo verjeli, prava obsesija. Predvsem po 16. stoletju, ko je Evropa začela spoznavati in osvajati svet zunaj svojih meja, smo jih iskali (in našli) povsod: v Ameriki kot Indijance, na Japonskem kot Japonce, med izoliranimi skupnostmi v Indiji, Etiopiji, Nigeriji, Južni Afriki. Po neki teoriji naj bi bila antična ljudstva Skitov in Kimerijcev sestavljena iz potomcev desetih izgubljenih rodov. Ti naj bi pozneje prečkali Bosfor in naselili Evropo: tako naj bi bili Evropejci v resnici potomci Izraela in krog bi bil sklenjen… Edini kraj, kjer se ni iskalo teh rodov in to zaradi vere v svetopisemsko resnico, je ravno tam, kjer so vedno bili: na svoji rodni zemlji, v Samariji.
Zgodovinska dinamika asirskega in babilonskega pregnanstva Judov in njihove vrnitve je namreč nekoliko drugačna od tega, kar je zapisano v Stari zavezi. V obeh primerih ni šlo za izgon celotnega prebivalstva, temveč za odstranitev vodilnih slojev. Večina podeželskih prebivalcev in pripadnikov nižjih slojev je ostala v Obljubljeni deželi, kamor so oblasti priselile tudi pripadnike drugih ljudstev iz notranjosti države. Ti so se integrirali v judovsko družbo, ki je vseskozi ohranila svoja temeljna verovanja, čeprav je bila večina svečenikov v babilonskem izgnanstvu in čeprav je bil Salomonov tempelj v ruševinah.
Babilonsko izgnanstvo ni bilo brez posledic za judovsko vero. Daleč od domovine, pod vplivom zaratustrtstva in ob stiku s starim babilonskim izročilom, ki so ga ohranjali številni templji in vplivna duhovščina, se je tudi judovska vera spremenila. Duhovni vidiki so dobili večji poudarek od ritualnih (saj med izgnanstvom niso imeli templja, kjer bi opravljali obrede), duhovščina pa je prevzela vodilno vlogo glede vseh vidikov vere. V tem obdobju je Judovstvo tudi razvilo strogo monoteistično pojmovanje boga in se zaprlo spreobrnitvam: judovstvo je vera le za Jude, medtem ko je iz starejših knjig Stare zaveze znanih veliko primerov, ko so v vero lahko vstopili tudi ne-Judje. Ko se je del pregnane elite iz Babilonije vrnil v Palestino, je s seboj prinesel novo obliko vere in jo vsilil tistim, ki so tam ostali in ohranili stara verovanja. Svečeniki so prevzeli oblast, na novo zgradili drugi tempelj in ga vodili po vzoru babilonskih templjev. V domovino so prinesli aramejščino, ki je postala pogovorni jezik, medtem ko je hebrejščina ostala le jezik svetih tekstov.
Judje, ki so ves čas ostali v domovini, so sprejeli povratnike in se ponudili, da pomagajo pri gradnji templja, kar pa so svečeniki ostro zavrnili. Sčasoma je večina Judov sprejela novo obliko verovanja, razen skupnosti na območju nekdanjega Izraelovega kraljestva. Po zavrnitvi predloga o skupni gradnji templja v Jeruzalemu, so Samarijani zgradili lasten tempelj na sveti gori Garizim blizu današnjega mesta Nablus (Šehem v hebrejščini) na Zahodnem bregu. Po nekaterih arheoloških dokazih naj bi bil ta tempelj celo starejši od judovskega v Jeruzalemu. Med skupnostma se je tako začel razkol, ki se je pozneje poglobil zaradi oboroženih spopadov in diskriminacije, ki jo je vsaka od skupnosti izvajala nad pripadniki druge (npr. Samarijani niso mogli pričati pred judovskimi sodišči). Po judovsko-rimskih vojnah v 1. in 2. stoletju po Kr. so Samarijani s kristjani predstavljali večinsko prebivalstvo v Palestini. V 5. in 6. stoletju po Kr. so se Samarijani večkrat uprli bizantinskim vladarjem, ki so upore krvavo zatrli in porušili tempelj na gori Garizim, samarijansko vero pa prepovedali. Po teh dogodkih si samarijanska skupnost ni več opomogla, čeprav je bila kot eno od »ljudstev knjige« zaščitena pod novimi muslimanskimi oblastmi. Število njenih pripadnikov je od več sto tisoč ali celo milijona padlo bodisi kot posledica preganjanj, bodisi ker se je v teku stoletij večina Samarijanov spreobrnila v islam: Palestinci v okolici Nablusa so tako večinoma potomci spreobrnjenih Samarijanov.
Samarijani zase pravijo, da predstavljajo originalno judovsko vero, kot je bila pred spremembami, ki so jih vanjo vnesli v obdobju babilonskega izgnanstva. Za sveto knjigo priznavajo le Pentatevh (Toro), zavračajo pa vse svete tekste, ki izvirajo iz časa po babilonskem pregnanstvu (npr. Talmud), kot tudi judovske praznike, ki so se pojavili po povratku Judov iz Babilonije, npr. Hanukah. Samarijanski Pentatevh je večinoma enak judovskemu, vendar se razlikuje v tem, da slavi goro Garizim kot sveto goro, kjer je bog ukazal izgradnjo templja njemu na čast. Gora Garizim se pojavi tudi v samarijanski varianti desetih božjih zapovedi in je hkrati kraj, kjer je bog ustvaril Adama, kraj, kjer je pristala Noetova barka, kraj, kjer je Abraham nameraval žrtvovati Izaka, ter kraj, kjer je Mojzes od boga prejel deset božjih zapovedi. Samarijani so ohranili vlogo svečenikov in zavračajo vlogo rabinov v razlagi verskih zadev. Njihov najvišji vodja je veliki svečenik, čigar rod izhaja iz rodu Arona, Mojzesovega brata in prvega judovskega svečenika: nekoč so tudi judovski veliki duhovniki templja v Jeruzalemu izhajali iz Aronovega rodu.
Ob praznovanju svoje Pashe Samarijani na gori Garizim opravijo daritev jagnjet točno tako, kot naj bi se dogajalo tri tisoč let od tega in je opisano v drugi Mojzesovi knjigi. Strogo spoštujejo soboto, ko ne kadijo in ne zapuščajo domače vasi, oblečejo pa se v oblačila, ki naj bi bila enaka tistim iz časov Mojzesovega bega iz Egipta. Ženske morajo ob menstruaciji sedem dni živeti ločeno od preostale družine, po porodu pa traja to obdobje več tednov: v vsem tem času je skrb za hišne zadeve na plečih mož, tako kot tudi v obdobju Pashe. Stroga so tudi pravila glede uživanja hrane: mesa Samarijani ne smejo uživati, če žival ni bila zaklana, kot narekuje Devteronomij. Ko potujejo izven svoje vasi tako ne morejo jesti mesa niti v košer ali halal gostilnah, saj bi morali po pravilih sprednjo desno nogo vsake zaklane živali ponuditi svečeniku, ki ga pač ni moč najti na vsakem vogalu svetovnih velemest...
Samarijanska skupnost je danes maloštevilna, šteje namreč le 750 članov, razdeljenih v štiri družine, ki naj bi izvirale iz rodu Levija, Efraima in Manašeja (slednja sta bila sinova svetopisemskega očaka Jožefa). Približno polovica vseh Samarijanov živi pod skupnim palestinsko-izraelskim nadzorom v vasi na gori Garizim, ki se po samarijansko imenuje al-Loz, po arabsko al-Tor, po hebrejsko pa Kiryat Luza: sem so se Samarijani iz bližnjega Nablusa preselili v času prve intifade. Ostali Samarijani živijo v predmestju Tel Aviva in so izraelski državljani. Ravno zaradi svoje maloštevilnosti skušajo Samarijani ohraniti dobre odnose tako s Palestinci, kot z Izraelci. Vendar pa sta upad števila pripadnikov in zaprtost do tujcev kriva za premajhno gensko raznovrstnost znotraj samarijanske skupnosti. Zaradi porok med krvnimi sorodniki so se med Samarijani pojavile genske bolezni. V preteklosti je prišlo tudi do pomanjkanja žensk, zato se je skupnost za preživetje odločila, da se lahko njeni moški pripadniki poročajo z ne-Samarijankami, če se te spreobrnejo, kar morajo dokazati v šestmesečnem poskusnem obdobju. Več Samarijanov se je tako poročilo z izraelskimi Judinjami in z Judinjami iz vzhodne Evrope. Vsako poroko Samarijanov mora odobriti tudi strokovnjak za genetiko, da bi bilo čim manj možnosti za dedne bolezni. Poroka Samarijanke izven svoje skupnosti je strogo prepovedana: v tem primeru gre verjetno za obrambo pred asimilacijo v islam. Po islamskem pravu so namreč otroci muslimanskega očeta muslimani, tako predstavlja vsaka Samarijanka, ki se poroči z muslimanom, izgubo za samarijansko skupnost. Sodobne genetske preiskave so dokazale, da so Samarijani po moški liniji sorodstveno povezani z izraelskimi Judi, ti dve skupnosti pa naj bi se gensko ločili ravno v času asirskega napada na Izraelovo kraljestvo. Vse kaže, da so ne glede na obrekovanje, ki so ga bili deležni v judovski Stari zavezi, Samarijani res potomci Izraelovih rodov iz severnega kraljestva, s primesmi ljudstev, ki so jih Asirci naselili v Palestini.
Danes sta tako judovski tempelj v Jeruzalemu, kot samarijanski na gori Garizim porušena. Njune ruševine pa še vedno ohranjajo spomin na antagonizem med Izraelovim in Judovim kraljestvom izpred dva tisoč sedemsto let in več.

Vinko Bandelj