Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Ahl-e hakk, ljudstvo resnice

Pripadnica iranskega kurdskega plemena Kalhor v tipieni noši

Verjetno ni ljudstva, ki bi bilo bolj raznoliko od Kurdov. Teh 15, ali po drugih ocenah 25 milijonov ljudi, živi v različnih državah (Turčiji, Siriji, Iraku, Iranu, Azerbajdžanu, Armeniji), govori različne jezike (kurmandži, sorani, pahlavani, gorani, zazaki), piše v različnih pisavah (turški in sirski Kurdi uporabljajo turško varianto latinice, iraški in iranski pa prilagojeno arabsko pisavo; Kurdi v državah bivše Sovjetske zveze uporabljajo cirilico), deli se po političnih ločnicah (marksistični PKK se bori proti turškim oblastem, ki pa so velike zaveznice iraškega Kurdistana; iranski Kurdi niso nikoli zahtevali odcepitve od Irana), te pa se večkrat prekrivajo s plemenskimi delitvami (v severnem delu iraškega Kurdistana prevladuje Barzanijeva Kurdska demokratska stranka, ki je konservativno nacionalistično usmerjena, v južnem delu prevladuje Talabanijeva levičarska Patriotska unija Kurdistana: med obema skupinama je že večkrat prišlo do krvavih spopadov, zaradi katerih je iraški Kurdistan de facto razdeljen v dve enoti). Lahko razpravljamo, koliko je taka razdrobljenost posledica geopolitičnega položaja, v katerem so se Kurdi znašli, in koliko je posledica nepopolne oziroma nedokončane etnogeneze, dejstvo pa je, da enotnosti med Kurdi, ki bi bila predpogoj za vsako zahtevo po samostojni državi, ni na obzorju.
Tudi na verskem področju se Kurdi delijo. Poleg večinskih sunitov, so Kurdi tudi šiiti, aleviji, Jezidi (če sprejmemo tezo o Jezidih kot etničnih Kurdih), kristjani, zaratustrovci, predvsem pa sledilci ahl-e hakka. Ahl-e hakk v perzijščini pomeni »ljudstvo resnice« (po islamu je hakk, resnica, tudi eno od 99 imen za boga), vendar je vera znana tudi kot jarsanizem, v Iraku jo imenujejo kakai, nasprotniki pa njene pripadnike označujejo kot Ali-elahi, to je častilci boga Alija, kar ni popolnoma res, saj je Ali za jarsaniste le ena izmed sedmih glavnih inkarnacij boga. Glavnina pripadnikov te skrivnostne vere živi v zahodni iranski pokrajini Lurestan in v okolici mesta Kermanšah, posamezne skupnosti pa v iranski pokrajini Azerbajdžan, v gorovju severno od Teherana, ter na južni obali Kaspijskega morja. Druga večja skupnost jarsanistov je tradicionalno prisotna v okolici Iraških mest Kirkuk in Sulejmanija. Skupnost se še danes poslužuje takije, prikrivanja svojih verskih resnic: v šiitskem okolju se pripadniki ahl-e hakka izdajajo za šiite, v sunitskem za sunite. Tako je težko oceniti številčnost skupnosti: podatki nihajo med 500.000 in tremi milijoni. Tudi niso vsi pripadniki ahl-e hakka nujno Kurdi, saj obstajajo manjše skupnosti jarsanistov med Perzijci, Azeri in Arabci.
Jarsanisti verujejo v tisoč in eno reinkarnacijo, ki je dana ljudem, da skoznjo očistijo svojo dušo in dosežejo odrešenje. Možnost odrešenja obstaja le za ljudi, ki so bili ustvarjeni iz rumene gline, to je izključno za pripadnike »ljudstva resnice«. Vsi ostali ljudje, ustvarjeni iz črne zemlje, bodo za vekomaj pogubljeni. Vsako od sedmih inkarnacij boga, ki oznanjajo eno od sedmih dob človeštva, spremljajo štirje angelski pomočniki in ena ženska figura. Prva božja inkarnacija je bog Stvarnik (Havandagar), ki mu sledijo Ali, Šah Košin in Sultan Sohak. Glede zadnjih treh od sedmih inkarnacij imajo različne skupine jarsanistov različne poglede. Ravno Sultan Sohak, ki je živel v 14. ali 15. stoletju, velja za ustanovitelja ahl-e hakka in ga vsi pripadniki vere častijo kot inkarnacijo boga. Sultan Sohak naj bi bil spočet od device, kar prej kot na krščansko izročilo spominja na mnogo starejše zaratustrsko izročilo o brezmadežnem spočetju odrešenika sveta Saošjanta. Za jarsaniste je s Sultanom Sohakom nastopila doba absolutne resnice, hakikata, ki jo dosežejo tisti, ki resnici sledijo, torej pripadniki ahl-e hakka. V tem kaže jarsanizem podobnosti s štirimi stopnjami človeškega približevanja bogu, kot jih poznajo aleviji. Prve tri stopnje, šeriat, tarikat in marifet, sovpadajo s prvimi tremi inkarnacijami boga. Ker so jarsanisti že na zadnji stopnji, se ne čutijo dolžne spoštovati nobenega pravila od tistih, ki jih zapoveduje Koran, ki ga nimajo za božjo besedo, prav tako kot ne priznavajo ne Mohameda, ne Jezusa, ne drugih svetopisemskih prerokov.
Z aleviji jih druži tudi oblika skupinskih obredov, med katerimi opravljajo daritve in žrtvovanja, rešujejo težave skupnosti, verski voditelji pa pojejo svete tekste. Verski voditelji izhajajo iz enajstih družin handanov, članstvo v katerih je dedno. Vsak novorojenček mora biti v prvem letu življenja sprejet v skupnost s slavnostnim obredom (sar sepordan), med katerim mu je dodeljen pir, učitelj, iz ene od handanskih družin, ki mu bo poslej stal ob strani na poti hakikata. Novemu članu med obredom na čelu zdrobijo muškatni orešček. Starešine (sajidi) različnih handanskih družin med sabo tekmujejo v ugledu in vplivu, vendar so za pripadnike ahl-e hakka vsi člani enakovredni, moški in ženske, in nase gledajo kot na bratovščino enakih. V priporočilih kanadskega urada za priseljence in pribežnike iz leta 1998 je tudi navedeno, da je jarsanizem oblika proto-komunistične družbe: njeni člani naj ne bi priznavali lastnine in naj bi med sabo delili materialne dobrine. Težko je ugotoviti, koliko je v tem resnice, saj ni ahl-e- hakk nikjer uradno priznan, sveti teksti, imenovani kalam (beseda), pa se prenašajo ustno med pripadniki handanskih družin. Ne obstaja osrednji kanonični tekst jarsanizma in šele v zadnjem stoletju je bilo nekaj kalamov tudi natisnjenih. Večina kalamov je v jeziku gorani, nekateri so v turščini, nekateri v perzijščini. Za najsvetejše veljajo teksti iz dobe Sultana Sohaka Kalam-e sarandžam (Knjiga popolnosti) in Daftar-e kezanaje Perdivari (Knjiga zaklada iz Perdivarja): v okolici Perdivarja, vasi na bregovih reke Servan v Iranu, stoji skromen grob Sultana Sohaka, ki je ena glavnih romarskih točk jarsanistov. Ob posebnih priložnostih opravijo pripadniki ahl-e hakka obred imenovan dhikr: med tem obredom posebej izurjeni derviši ob hipnotični glasbi padejo v ekstazo, v kateri potem hodijo po oglju, ne da bi čutili bolečine. Ahl-e hakk tako svojim pripadnikom kaže pot v odrešenje z združitvijo elementov poganskih kurdskih obredov, perzijskega zaratustrstva, krščanstva in angelskih kultov, kot je jezidizem, z alevijskimi in sufijskimi vplivi.
Jarsanisti so danes zapostavljena verska manjšina v Iranu, bodisi zaradi svoje etnične pripadnosti Kurdom kot svojih heterodoksnih verskih prepričanj v trdnjavi šiizma. Ne smejo obiskovati univerz, ne morejo v vladne službe, ne morejo kandidirati na volitvah in nimajo predstavnikov v iranskem parlamentu. Ob vsakih volitvah prihaja do nasilja nad jarsanskimi aktivisti. Kljub temu, in kljub ezoteričnosti in prikrivanju, je vera odprta do novih spreobrnjencev in se po nekaterih informacijah uspešno širi izven svojega tradicionalnega ozemlja.

Šabak, ogroženairaška manjšina
V slovenščini pišemo imena narodov z veliko začetnico, imena verstev in njihovih pripadnikov pa z malo. Pri raziskovanju manj znanih verskih skupin Bližnjega in Srednjega vzhoda pa ni vedno lahko razumeti, če imamo opraviti z vero ali narodom, ali morda celo z etno religiozno skupnostjo, torej skupino oseb, ki se definirajo ne samo na podlagi jezika, zgodovine in navad, ampak tudi (in predvsem) vere. Tako sem na primer z veliko pisal začetnice Jezidov, Druzov in Samarijanov, to je skupnosti, ki se po veri, jeziku in/ali etnični pripadnosti jasno razlikujejo od sosednjih skupnosti. Pri alevijih sem se odločil za majhno začetnico, v kolikor so njihovi privrženci pripadniki različnih narodov, ki govorijo različne jezike, kar velja tudi za ahl-e hakk. Za zaratustrovce je uveljavljeno pisanje z malo začetnico, čeprav so Parsi točno določena etno religiozna skupnost v Indiji in se torej njihovo ime piše z veliko začetnico. Za alavite je bila odločitev nekoliko težja, ker gre po eni strani za etnične Arabce, ki jih od drugih sirskih Arabcev loči le vera, po drugi pa za tujcem zaprto skupnost, ki sloni na dedovanju pripadnosti (kot pri Jezidih, Druzih, Samarijanih, tradicionalističnih zaratustrovcih, nekoč pa tudi pri alevijih).
Do problemov z definicijami naroda, jezikovne, kulturne ali verske skupnosti prihaja zato, ker gledamo na ves preostali svet skozi oči evropske zgodovine. Proces etnogeneze pa po svetu večinoma ni sledil evropskemu modelu in je v veliko primerih še v teku. Obstajajo narodi, kot so Arabci, ki smo jim Evropejci iz geostrateških koristi nadeli ločene identitete držav, začrtanih na zemljevide za pogajalskimi mizami v Londonu, Parizu ali Berlinu. Po drugi strani obstajajo narodi, kot so Kurdi, ki smo jim prisodili neko specifično identiteto, čeprav je po vsej verjetnosti nimajo. In obstajajo skupnosti, ki svojo identiteto še iščejo in so primorani v konfrontacijo z asimilacijskimi pritiski zdaj s te, zdaj z one strani. Primer slednjega so Šabaki, morda etnična, morda verska, morda pa kar etnično religiozna skupnost, čigar matično ozemlje se nahaja v iraški pokrajini Ninive, v okolici Mosula.
Izvor Šabakov je zavit v meglo. Po nekaterih virih naj bi bili potomci perzijskih Kurdov, saj kaže šabakizem podobnosti z jarsanizmom. Po drugih virih bi lahko bilo Šabaki potomci turških vojaških enot, ki so šahu Izmailu v 16. stoletju pomagali do perzijskega prestola. Manjšina med njimi govori šabaki, jezik podoben kurdskemu goraniju, čeprav je sveta knjiga šabakizma, Bujruk, napisana v turkmenščini. Ime Šabak naj bi izhajalo iz arabščine in pomenilo »prepleteni«, torej skupnost ljudi različnega etničnega izvora. Danes naj bi bilo Šabakov med 60.000 in 400.000 in večina teh sledi šabakizmu, približno tretjina pa sunizmu in manjši del ahl-e hakku.
Šabaki, ki sledijo lastnim verskim navadam, to je šabakizmu, se često izdajajo za šiite, vendar gre pri tem le za strategijo takije. Sicer se Šabaki udeležujejo romanj v šiitske svete kraje Kerbalo in Nadžaf, vendar se obenem udeležujejo tudi romanj v bližnje jezidske svete kraje. Prav tako se v šabakizmu najdejo elementi krščanstva, kot so obredno pitje vina (strogo prepovedano v ortodoksnem šiizmu) in spoved grehov, ter jarsanskih verovanj, saj živi iraška skupnost jarsanistov nedaleč stran v okolici Kirkuka. Šabaki verujejo, da božja resničnost predstavlja višjo stopnjo kot pa dobesedna (šeriatska) interpretacija Korana. Pripadnike šabakizma k razumevanjue te višje, božje resničnosti, vodijo piri, duhovni vodje, ki so tudi zadolženi za obrede, ki se obhajajo v tekijah, tipičnih obrednih stavbah derviških redov, ki jih najdemo tudi v Bosni in Makedoniji. Med obredi Šabaki recitirajo pesnitve šaha Izmaila, ki jih imajo za razodetje božje besede.
Predvsem sunitski Šabaki se imajo za Kurde, večina ostalih pa trdi, da niso ne Kurdi, ne Arabci. V Iraku so bili Šabaki zaradi svojih heterodoksnih verovanj obravnavani kot drugorazredna skupnost. V '80 letih je režim Sadama Huseina Šabake silil v arabizacijo, da bi utrdil oblast nad z nafto bogatim območjem v okolici Mosula, na meji z iraškim Kurdistanom. Leta 2003 so šabaške vasi zasedle kurdske milice in začelo se je obdobje kurdizacije Šabakov, ki so jih oblasti preimenovale v Kurdske Šabake. Leta 2005 so potekale velike demonstracije, med katerimi so Šabaki zahtevali priznanje, da so samostojen narod, ki ne spada ne h Kurdom, ne k Arabcem. Med demonstracijami je prišlo do prelivanja krvi, ko so enote Barzanijeve Kurdske demokratske stranke streljale na manifestante. Več šabaških voditeljev, ki so se zoperstavljali kurdizaciji, je bilo v poznejših letih ubitih, kar je privedlo do kritičnih poročil o nasilni kurdizaciji Šabakov in Jezidov s strani človekoljubnih organizacij, ki pa niso vzbudile nobene reakcije mednarodni skupnosti.
Po vzponu Daeša je območje v okolici Mosula prišlo v roke sunitskih skrajnežev, ki tudi niso pokazali usmiljenja s Šabaki, kot ga niso z Jezidi. Večina Šabakov je v strahu pred preganjanjem zapustila svoje domove in živi razseljena deloma v iraškem Kurdistanu, deloma v južnih predelih Iraka pod oblastjo osrednje iraške vlade. Boj med Arabci in Kurdi za prisvojitev šabaške zemlje in šabaške identitete se bo še zaostril ob skorajšnji osvoboditvi pokrajine Ninive iz rok Daeša. Obenem je imel kot posledico razkol znotraj skupnosti Šabakov. Tako si danes nekatere šabaške politične sile prizadevajo za ustanovitev šabaške pokrajine znotraj iraškega Kurdistana, druge pa za ustanovitev avtonomne pokrajine pod oblastjo osrednje iraške vlade. Prav tako so se Šabaki razdelili v boju proti Daešu, s katerim skušajo pripomoči k osvoboditvi svoje zemlje in k uveljavitvi lastnih narodnostnih zahtev. Nekaj več kot 600 borcev se proti Daešu bori na strani kurdskih pešmerg, kakih 900 pa v šabaških enotah na strani osrednje iraške vlade.
In če so Jezidi vsaj začasno vzbudili zanimanje mednarodne javnosti, se za Šabake, v primežu boja za prevlado nad naftnimi polji Mosula med Kurdi in Arabci, oziroma med suniti, šiiti in Daešom, nihče ne zmeni.

Vinko Bandelj