Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Mandejci, mezopotamski gnostiki, ki častijo Janeza Krstnika

Najpomembnejši mandejski obred je krst, ki se mora zgoditi v tekoči vodi, navadno v reki

Razlog, da so se nekatere vere ohranile pod islamskimi oblastmi in med večinsko muslimanskim prebivalstvom, je treba iskati tudi v zaščiti, ki jo Koran namenja t.i. »ljudstvom knjige«. Pod oznako ahl al-kitab spadajo pripadniki ver, ki so eksplicitno citirani v Koranu: npr. v suri 22:17 je govora o Judih, Sabijcih, kristjanih in magih (zaratustrovcih). Definicijo so pozneje razširili in je vključevala tudi sikhe, hinduiste in celo budiste, to je verstva, ki slonijo na pisni tradiciji in so (razen sikhov) starejša od islama. Pripadniki teh skupnosti pod islamsko oblastjo so lahko ohranili vero ter opravljali svoje obrede, morali pa so plačevati džizjo, včasih simbolni, včasih pa kar visok davek, s katerim so priznavali nadoblast vsakokratnega islamskega oblastnika.
Če je večina ljudstev knjige, omenjenih v Koranu, dobro znana, se zaplete glede Sabijcev. Že nekaj stoletij po Mohamedu ni bilo več jasno, kdo Sabijci sploh so. Znan je primer prebivalcev Harana, pomembnega mesta, ki je nekoč stalo ob istoimenski sedanji vasi na meji med Turčijo in Sirijo: ko je abasidski kalif al-Mamun potoval skozi mesto in je opazil, da imajo templje posvečene babilonskim bogovom in ne spoštujejo islamskih zapovedi, je zahteval, naj se spreobrnejo v eno od ver knjige. Po posvetovanju s pravniki so mu Haranci sporočili, da so prav oni Sabijci, ki jih omenja Koran. Haran je tako ostal pomembno središče za preučevanje grške filozofije in babilonske astronomije do leta 1033, ko so bili mesto in poganski templji uničeni v uporu okoliških prebivalcev.
Bolj verjetno pa je, da so Sabijci v resnici predniki današnjih Mandejcev, ali katera od skupin, iz katerih so Mandejci nastali, in s katerimi so morda Arabci imeli stike že v zgodnjih letih islama. Arabski učenjak al-Biruni je na začetku 11. stoletja identificiral Sabijce z ostanki Judov, ki so ostali v Babiloniji po povratku judovske elite v Palestino za časa Kira Velikega. In res je mandejska vera nenavadna zmes babilonskih, judovskih in gnostičnih vplivov, največji prerok, ki ga Mandejci častijo, pa je Janez Krstnik. Glavni simbol Mandejcev je tudi čudno podoben kakemu krščanskemu simbolu: gra namreč za simbol v obliki križa, na katerem visi bela tkanina, krona pa ga vejica mirte. Darfeš, kot ga imenujejo Mandejci, je zanje simbol krsta v reki, njihovega najpomembnejšega obreda.
Večina od 60000 do 100000 Mandejcev je do pred kratkim živela v močvirnatem območju Evfrata in Tigrisa v južnem Iraku in v jugozahodnem Iranu, vendar se je večji del iraške skupnosti zaradi preganjanja s strani ekstremističnih skupin izselil v ZDA, Avstralijo in Evropo. Iranske mandejske skupnosti so se ohranile na svoji zemlji in so še edine, ki tudi v pogovornem jeziku uporabljajo mandejščino, moderno obliko klasičnega liturgičnega jezika, v katerem so spisani mandejski sveti teksti in v katerem potekajo mandejski obredi. Mandejščina je edini še živi dialekt aramejščine in kaže na izvor Mandejcev v osrednji in južni Mezopotamiji. Mandejščina uporablja lastno pisavo s štiriindvajsetimi črkami: zadnja je enaka prvi, tako da Mandejci pravijo, da je alfa enaka omegi. Štiriindvajset je za Mandejce sveto število, in svete in magične so tudi črke abecede, ki jo imenujejo abaga. Glagol abaga pomeni »prebirati urok«, abeceda pa je ponavadi napisana na začetku magičnih besedil in že samo prebiranje vseh črk v zaporedju je urok, ki odganja zle duhove. Vsaka črka ima tudi svoj ezoterični pomen, npr. a-o (prva in zadnja črka, alfa in omega) predstavlja najvišje bistvo vsega, popolnost, svetlobo in življenje, začetek in konec vsega stvarstva, torej boga. Mandejci dajejo velik pomen urokom in magiji, kar je nedvomno dediščina starih babilonskih verovanj, k njim pa po uroke in prerokovanja prihajajo tudi pripadniki drugih ver. Sam bivši iraški diktator Sadam Husein naj bi se zatekal k urokom glavnega mandejskega svečenika.
Gnostični vpliv je očiten v dualistični naravi mandejskih verovanj: duša je luč, telo je tema. Duša pripada svetu svetlobe (alma d-nuhra), ki mu vlada Življenje, Kralj svetlobe, Veliki um, Gospod veličanstva: vsa ta so imena, ki jih Mandejci dajejo bogu. Svetu svetlobe se zoperstavlja svet teme (alma d-hšuka), ki je nastal iz temnih, stoječih voda in mu vladajo demoni: zmaj Ur in ženski zli duh Ruha, ter njuni demonski otroci, med katerimi sta tudi Sedmerica (sedem planetov po babilonskem izročilu) in Dvanajsterica (dvanajst zodiakalnih znamenj), pa tudi povsem samosvoji demoni kot je Dinanuht, pol človek in pol knjiga, ki sedi na bregu vode in prebira samega sebe...
Stvarni svet je ob pomoči Ruhe, Sedmerice in Dvanajsterice ustvaril demiurg, Ptahil, ki ga Mandejci enačijo z judovskim Jahvejem. Tudi Adama, prvega človeka, so ustvarili demoni, vendar je bila njegova duša poslana iz sveta svetlobe. Ločeno od Adama (in ne iz njegovega rebra kot v Svetem pismu) je bila ustvarjena Eva; po nekaterih mandejskih virih naj bi bila ustvarjena po zgledu demona Ruhe. Odrešitev duše iz kletke telesa in njena vrnitev v svet svetlobe iz stvarnega, grešnega sveta, je glavni cilj mandejske vere. Kralj svetlobe v stvarni svet pošilja svoje odposlance, ki naj vernikom kažejo pot do odrešenja. Ti božji sli so Modrost življenja in svetopisemski Abel, Set in Enoš. Eden od njih naj bi se prikazal na zemlji kot Janez Krstnik, ki ga Mandejci imajo za največjega preroka, večjega od Jezusa: v tem je opazen vpliv, ali bolje konfrontacija z zgodnjim krščanstvom. V mandejskih zgodbah kot mandejska junaka nastopata tudi Faraon in kralj Artaban. Lik Faraona je povzet po Svetem pismu, saj imajo Mandejci celo praznovanje v spomin na rešitev faraonove vojske iz voda Rdečega morja po Mojzesovem odhodu iz Egipta. Želja po diferenciaciji z judovstvom je opazna tudi v zavračanju Abrahama, nasprotovanju obrednemu obrezovanju in v čaščenju nedelje kot posvečenega dneva.
Lik Artabana naj bi se zgledoval po katerem od istoimenskih partskih vladarjev iz konca obdobja partskega cesarstva (247 pr. Kr. – 224 po Kr.). Partsko cesarstvo je bilo namreč strpno do različnih ver: med sabo so se prepletali in včasih tekmovali stari babilonski kulti, perzijski zaratustrizem, judovstvo in njegove razne ločine, helenistični kulti, gnostične vere, manihejstvo in zgodnje krščanstvo. Lik Artabana torej časovno uokvirja nastanek mandeizma. V istem obdobju je živel tudi Mani, ustanovitelj manihejstva, vere, ki je zelo vplivala na krščanstvo (sveti Avguštin, eden najpomembnejših cerkvenih očetov, je bil manihejec, preden bi se spreobrnil v krščanstvo) in z njim nekaj časa tekmovalo za prevlado v poznem antičnem obdobju. Mani se je rodil v krščujočih skupnosti, ki so živele v močvirjih južne Mezopotamije, in je torej izhajal iz podobnega verskega in kulturnega okolja kot Mandejci. S propadom partske dinastije in s prihodom na oblast Sasanidov, ki so vzpostavili zaratustrstvo kot državno vero, se je začelo obdobje preganjanja ostalih ver. Mandejske skupnosti so se tako vse bolj zatekale v neprehodna močvirja, kjer so bile daleč od oči najprej sasanidskih, potem muslimanskih oblasti, in kjer so preživele do današnjih dni.
Za razliko od mnogih drugih bližnjevzhodnih verstev, ki prenašajo svoje versko izročilo le ustno, imajo Mandejci, poleg lastnega jezika in pisave, tudi celo vrsto svetih tekstov. V preteklosti so imeli le mandejski duhovniki dostop do večine tekstov, vendar je prišlo nekaj teh v roke Evropejcem, ki so jih objavili in preučili. Najpomembnjša mandejska sveta knjiga je Ginza raba (Veliki zaklad), ki je sestavljen iz desnega in levega dela. Desni in levi del sta vezana skupaj, vendar je tekst enega obrnjen na glavo glede na drugega: tako se prebira le desni ali levi del, za branje drugega je treba knjigo obrniti. Desni del je daljši in vsebuje osemnajst kozmoloških, teoloških in etičnih razprav. Levi del se imenuje tudi Knjiga duš in govori o poti, ki jo morajo duše opraviti, da pridejo do sveta svetlobe. Pomembni sveti knjigi sta tudi Janezova knjiga, ki povzema govore Janeza Krstnika, in kanonična zbirka molitev za mandejske liturgije, ki jo duhovniki uporabljajo pri obredih.
Pri posvečenju v duhovnika sodeluje cela skupnost. Kandidat za duhovniški stan mora sedem dni preživeti v koči iz trstičja, ne da bi jedel ali spal. Člani skupnosti se zberejo pred kočo in ga s petjem in glasbo spodbujajo ter mu pomagajo ostati buden. Pri njem je le ganzibra, višji mandejski svečenik, ki mu s palico iz lesa oljke v prst na tleh koče zapiše enaidvajset skrivnostnih svetih besed: komaj se jih je kandidat naučil, jih ganzibra zbriše. Obred se konča z obedom, pri katerem mora novopečeni duhovnik spoštovati zapletena obredna pravila, odslej pa si bo moral pustiti rasti brado. Kdor želi postati ganzibra in imeti s tem dostop do vseh mandejskih svetih tekstov in verskih resnic, mora imeti privoljenje z onostranstva. Duhovnik poišče umirajočo osebo in ji v žep položi stekleničko svetega olja, ki naj jo umirajoči nese sodniku mrtvih Abaturju. Šele po smrti te osebe bo lahko duhovnik postal ganzibra. Duhovniki so lahko le moški in tudi članstvo v mandejski skupnosti se deduje le po moški liniji: otroci Mandejca in ne-Mandejke so sprejeti v mandejsko skupnost, obratno pa otroci Mandejke, ki se poroči s pripadnikom druge vere, ne morejo biti Mandejci, ona sama pa je poslej izključena iz mandejskih obredov.
Krst je tisti obred, po katerem so Mandejci najbolj znani in ki je v pretekosti večkrat zavedel Evropejce, da so v njih videli proto-krščansko skupnost. Mandejci opravljajo krst le v tekočih vodah, ki jih obredno imenujejo Jordan: krščenec je oblečen v prepasano belo haljo (simbol čistosti), glavo ima ovito v belo ruto, v roki pa drži vejico mirte. Duhovnik ga najprej trikrat potopi v vodo, trikrat mu z vodo mazili čelo, trikrat mu da vodo piti, ga okrona z mirto in položi roke nanj. Na bregu Jordana sledi potem maziljenje s sezamovim oljem in obredno uživanje kruha in vode. Oba dela krsta se zaključita z obrednim stiskom roke. Mandejci krst ponavljajo vsako nedeljo in ob vsaki pomembni priložnosti, saj se s krstom ne le očistijo grehov, ampak tudi združijo z božjo svetlobo: verjamejo namreč, da vse tekoče vode izvirajo iz sveta svetlobe. Ob prvem krstu, ki velja kot sprejem v mandejsko skupnost, duhovnik krščencu ali krščenki zašepeta sveto ime. To sveto ime ne sme Mandejec ali Mandejka razodeti nikomur, razen najbližjim sorodnikom. Duhovniki sveto ime določijo na podlagi horoskopa posameznika. Preučevanje zvezd in planetov so Mandejci podedovali od babilonskih in perzijskih verstev: imajo tudi svoj koledar, podrobne horoskope pa izdelujejo ob vsaki pomembni fazi življenja. Novopečena zakonca lahko imata prvi spolni odnos le, ko jima ga je po horoskopu določil duhovnik, po njem pa sta nečista in morata ponoviti krst.
Drug pomembni mandejski obred je pogreb, ki ga Mandejci imenujejo »vzpon duše« in se začne po treh dnevih, ko naj bi duša zapustila telo in se napotila na petinštirideset dnevno potovanje do sveta svetlobe. Telo pokojnika je umito s tekočo vodo in maziljeno s svetim oljem, na glavo mu je položena vejica mirte. Branje levega dela Ginze rabe in obredni obedi pomagajo duši med potovanjem. Mandejski grobovi niso posebej označeni, saj tam po njihovem počiva le materialni ovoj, v katerem je nekaj časa prebivala duša.
Geopolitične spremembe v zadnjih desetletjih so globoko prizadele mandejsko skupnost. Če so bili nekateri člani skupnosti, ki je bila tradicionalno blizu levičarskim strankam, preganjani pod Sadamom Huseinom, je obubožanje in radikalizacija iraške družbe po prvi zalivski vojni povzročila porast napadov na Mandejce. Mandejci so namreč miroljubna skupnost, ki nasilje zavrača celo v primeru samoobrambe in ne pripadajo nobenemu arabskemu plemenu. Pripadnost plemenu zagotavlja članom določeno stopnjo varnosti v propadli državi. V upanju po vsaj minimalni zaščiti, se tako mandejske družine vključijo v katero od plemen kot pridruženi člani. Veliko Mandejcev se je že v preteklih desetletjih iz ekonomskih razlogov iz južnega Iraka preselilo v iraška mesta. Danes se razseljevanje nadaljuje v begunska taborišča v okoliških državah in v tujino. Namesto majhnih ilovnatih koč, imenovanih mandi, v katerih so nekoč hranili svoje svete knjige in pred katerimi so v tekočih voda reke opravljali krst, razseljene mandejske skupnosti postavljajo kulturne centre, kjer se člani lahko srečujejo, opravljajo obrede in prenašajo svojo kulturno dediščino. Ginza raba je bila že pred desetletji prevedena iz mandejščine v arabščino, da bi lahko muslimanom dokazali, da spadajo med ljudstva knjige. Ker je med razseljenimi skupnostmi vse manj znanja mandejščine, je danes Ginza raba na voljo tudi v uradnem angleškem prevodu, ki naj olajša ohranjanje verovanj in navad.
Tako se vera izpred dva tisočih let, ki prenaša magijsko izročilo starih babilonskih kultov in spominja na čase, ko se je po Bližnjem in Srednjem vzhodu širilo manihejstvo in je bilo krščanstvo šele v povojih, prilagaja na nove okoliščine. Težko pa je napovedati, kakšna usoda čaka mandeizem v Iraku in če se bodo Mandejci sploh kdaj lahko vrnili v rodna močvirja Mezopotamije.

Vinko Bandelj