Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Asirski in sirski kristjani: različni obredi, ista usoda

Člani asirskih krščanskih milic so takoj po osvoboditvi 20. oktobra 2016 postavili začasni križ

Krščanstvo se je zelo zgodaj razširilo po vsem Bližnjem in Srednjem vzhodu. To ozemlje je bilo v prvih stoletjih po Kristusu na zahodu pod oblastjo Rimljanov, na vzhodu pa pod oblastjo partskega cesarstva, ki je v dobi največjega razmaha obsegalo ogromno področje od jugovzhodne Male Azije preko Mezopotamije in Perzije do meja današnje Indije. Rimljani in Parti so se prvič spopadli leta 53 pr. Kr., ko so Parti pregazili Krasovo vojsko pri Kirah v bližini Harana v današnji Turčiji. Spopadi so se odslej s prekinitvami nadaljevali dobrih 680 let in preko rimsko-perzijske vojne in bizantinsko-perzijske vojne trajali do islamskih osvajalskih pohodov v 7. stoletju. Obe vojskujoči strani sta bili tako oslabljeni od neprestanih spopadov, da sta postali lahek plen Mohamedovih naslednikov. Pod kalifom Omarjem so muslimani zavzeli Perzijo, bizantinskemu cesarstvu pa odvzeli dve tretjini ozemlja: Severno Afriko in Egipt, današnji Sirijo in Libanon, ter vzhodno Malo Azijo.
Spopad med rimskim in perzijskim cesarstvom je imel dolgoročne posledice za krščansko skupnost. Sasanidskim zaratustrskim vladarjem ni bilo pogodu, da bi bila perzijska krščanska skupnost odvisna od centrov pod rimsko oziroma bizantinsko oblastjo: Rima, Antiohije, Aleksandrije, Bizanca. Do dokončnega razkola med perzijsko krščansko in rimsko cerkvijo je prišlo po koncilu v Efezu leta 431, na katerem je bilo učenje konstantinopelskega patriarha Nestorija proglašeno za heretično. Nestorij je učil, da v Jezusu sobivata dve osebnosti, Jezus-bog in Jezus-človek, in ker je bog pač večen in se ni mogel roditi, sledi, da se je po Mariji utelesil le Jezus-človek. Marija po Nestoriju torej ni božja mati, temveč le mati človeškega Jezusa. Večina drugih krščanskih cerkva sledi nauku, ki so ga izoblikovali na koncilu v Kalcedonu (današnja četrt Kadiköy na azijski strani Carigrada) leta 451: Jezus ima dve naravi, je obenem pravi bog in pravi človek. Sasanidski cesarji so izkoristili priložnost in posegli v perzijsko cerkev: podprli so nestorijansko strujo in ji pomagali do prevlade. Ta cerkev se danes imenuje Vzhodna asirska cerkev, nestorijanski nauk pa je bil omiljen že v 7. stoletju, ko je takratni patriarh določil, da ima Jezus sicer eno osebnost, ki pa v sebi združuje dve ločeni naravi, kar je bližje kalcedonskemu pojmovanju Jezusove narave.
Vzhodna asirska cerkev je odslej nastopala samostojno in se z misijonarji hitro širila na vzhod, ter kmalu dosegla osrednjo Azijo in Kitajsko. Že v 4. stol. je perzijska cerkev z duhovniki oskrbovala indijske kristjane v pokrajini Kerala. Leta 781 je bila v severozahodni kitajski pokrajini Shaanxi postavljena stela, ki opisuje 150 let delovanja nestorijanske cerkve na Kitajskem, v bližini Pekinga pa je deloval krščanski samostan. Nestorijanski misijonarji so bili uspešni tudi med nekaterimi mongolskimi plemeni, ki so se v celoti pokristjanila, tako da je bilo v času Džingiskana in njegovih naslednikov med mongolskimi voditelji veliko kristjanov. Širjenje krščanstva na Daljnem vzhodu se je dogajalo istočasno s širjenjem manihejstva. Obe veri sta potem v drugi polovici 14. stoletja v Srednji Aziji in na Kitajskem zamrli, bodisi zaradi izoliranosti, bodisi zaradi preganjanja in velikih družbenih sprememb v tem obdobju. Edina izjema so bili kristjani v Indiji, ki so se ohranili do prihoda portugalskih katoliških kolonizatorjev v 16. stoletju. Portugalci so skušali indijske kristjane pokatoličaniti, vendar so se ti uprli in jih danes večina pripada samostojnim krščanskim cerkvam, ki sledijo zahodnemu sirskemu obredu.
Na polovici 15. stoletja se je začel naslov patriarha Vzhodne asirske cerkve dedno prenašati znotraj potomcev iste družine, običajno med stricem in nečakom, tudi če je bil dedič še otrok. V skupnosti je raslo nezadovoljstvo in leta 1552 se je del cerkve uprl, izvolil novega patriarha, ki je za legitimacijo svojega naslova prosil papeža v Rimu. Tako je nastal zametek Kaldejske katoliške cerkve. V naslednjih 250 letih je prišlo med nestorijansko in kaldejsko cerkvijo do vrste novih odcepitev, ponovnih združitev, prevzemov oblasti zdaj s te, zdaj z one strani, dokler se večina asirskih kristjanov ni vrnila pod okrilje Vzhodne asirske cerkve. Kaldejska katoliška cerkev se je ohranila, od leta 1830 je v polnem občestvu z rimsko katoliško cerkvijo, sedež ima v Bagdadu, vodi pa jo od papeža priznani babilonsko-kaldejski patriarh. Eden njenih najbolj znanih pripadnikov je bil dolgoletni sodelavec Sadama Huseina, iraški podpredsednik in minister za zunanje zadeve, Tarik Aziz. Tarik Aziz se je rodil v severnem Iraku leta 1936 kot Mikhail Yuhanna. Krščansko ime si je menjal v arabsko, ko se je začel udejstvovati v pan-arabski stranki Baath, da bi bil bolje sprejet med večinskimi Arabci in muslimani.
Vzhodna asirska cerkev sledi vzhodnemu sirskemu obredu, medtem ko zahodnemu sirskemu obredu sledi cerkev, ki se ima za potomko patriarhata v Antiohiji, to je Sirska pravoslavna cerkev. Ta cerkev ne spada med vzhodne pravoslavne cerkve, kot sta ruska ali grška, ki so se od rimske katoliške cerkve ločile ob velikem razkolu leta 1054, temveč med t.i. Orientalske ali Predkalcedonske pravoslavne cerkve. Ta skupina cerkva se namreč ni strinjala z zaključki kalcedonskega koncila leta 451. Glavni vzrok nestrinjanja je bila spet formulacija o Jezusovi naravi: predkalcedonske cerkve namreč trdijo, da sta božja in človeška narava Jezusa združeni v isti osebi, brez mešanja, brez sprememb, obenem pa tudi brez ločevanja med obema. Druge cerkve so jih obtožile monofizitizma, to je bila herezija bizantinskega meniha Evtiha, po kateri ima Jezus eno naravo, to je božjo, ki prevladuje nad njegovo drugo, človeško, naravo. Orientalske pravoslavne cerkve so monofizitizem uradno obsodile, za svojo doktrino pa uporabljajo oznako miafizitizem.
V Antiohiji so se prvi kristjani organizirali takoj po skupnostih v Jeruzalemu. Kot beremo v Novi Zavezi, sta v Antiohiji delovala apostola Barnaba in Savel (poznejši sveti Pavel), »in v Antiohiji so učence najprej začeli imenovati kristjane« (Apd 11:26), po tradiciji Sirske pravoslavne cerkve pa je bil prvi antiohijski škof sam sveti Peter. Odcepitev tako pomembne cerkve v času kalcedonskega koncila ni bila sprejeta z naklonjenostjo in bizantisnke oblasti so v naslednjih stoletjih preganjali cerkev in jo skušali prisiliti k ponovni pravovernosti. Po letu 581 je bil sedež Sirske pravoslavne cerkve premeščen v različne kraje na Bližnjem vzhodu, dokler se ni leta 1166 ustalil v Žafranovem samostanu, Dayro d-Mor Hananyo ali po turško Daryülzafaran Manastiri, blizu turškega mesta Mardin na meji s Sirijo. Tukaj je sedež ostal do leta 1932, še danes pa v samostanu hranijo patriarhov prestol in pomembne relikvije ter grobove patriarhov. Od leta 1445 dalje so vsi patriarhi Sirske pravoslavne cerkve prevzeli ime Ignacij (sedanji, 123. patriarh po vrsti, je Moran Mor Ignacij Afrem II.: Moran Mor je častni naziv za patriarhe Sirske pravoslavne cerkve), po svetem Ignaciju antiohijskem, tretjem škofu antiohijske cerkve in prvem, ki je v svojih spisih iz grščine skoval besedo »katoliška cerkev«, ki jo rabimo še danes. Po vsej verjetnosti so se v 7. stoletju iz Sirske pravoslavne cerkve odcepili maroniti, ki so od 15. stoletja v polnem občestvu z rimsko katoliško cerkvijo. Ta pretežno libanonska skupnost tudi sledi zahodnemu sirskemu obredu in uporablja aramejščino v liturgiji, prav tako kot Sirska pravoslavna cerkev pa se ima za potomko antiohijskega patriarhata.
Skupno vsem navedenim krščanskim cerkvam je uporabljanje aramejskih dialektov v liturgiji. Kristjani vzhodnega sirskega obreda tudi v vsakdanjem življenju še uporabljajo neoaramejske dialekte, medtem ko so kristjani zahodnega sirskega obreda v glavnem arabizirani in je zanje aramejščina le liturgični jezik. Kot odgovor na splošno krizo Otomanskega cesarstva, ki je sovpadala z vse večjim vmešavanjem evropskih sil v otomansko politiko, pa tudi kot odgovor na vzpon arabskega in turškega nacionalizma, se je v 19. stoletju med kristjani na Bližnjem vzhodu pojavilo vprašanje nacionalne identitete. Takrat so si krščanske skupnosti v današnjih jugovzhodni Turčiji, severovzhodni Siriji, severozahodnem Iranu in severnem Iraku, tudi pod vplivom idej, ki so jih sem prinesli evropski in ameriški krščanski misijonarji, nadele ime asirske, ter se s tem skušale predstaviti kot direktne potomke antičnih asirske in babilonske civilizacije. Veliko zgodovinarjev zagovarja idejo o kulturni kontinuiteti med asirskim cesarstvom in asirskimi kristjani, drugi ugledni strokovnjaki pa temu nasprotujejo. Spet drugi asirski kristjani se imajo za Kaldejce, čeprav je uporaba tega etničnega imena za današnje bližnjevzhodne kristjane zgodovinsko še manj upravičena od imena Asirci.
Kristjani, ki sledijo zahodnemu sirskemu obredu, so se odločili za ime sirski kristjani (v angleščini ločujejo besedo Syriac, ki se od začetka 20. stoletja uporablja za Sirsko pravoslavno in Sirsko maronitsko cerkev, od besede Syrian, ki se nanaša na moderno, pretežno arabsko in muslimansko, Sirijo). Sirija izhaja iz besede Asirija in je ime, s katerim so Grki v helenistični dobi označevali Levant (današnjo Sirijo, Palestino, Libanon in Izrael), kjer so živeli večinoma semitski narodi, ki so govorili aramejsko. Nekateri sirski kristjani zase zato tudi danes raje uporabljajo ime Aramejci.
Kakorkoli že, krščanske skupnosti Bližnjega vzhoda so v 19. in na začetku 20. stoletja začele kazati zametke nacionalne identitete. Korak od tega do zahteve po lastni (nacionalni) državi je seveda kratek. Preden bi do tega lahko prišlo, so bile krščanske skupnosti žrtev pogromov s strani Kurdov, najprej leta 1840 v Badr Khanu, nato leta 1895 v Diyarbakirju. Najhujše pa je prišlo, ko so tudi Turki odgovor na hiranje Otomanskega cesarstva našli v nacionalizmu. Gibanje Mladih Turkov, ki je prevzelo oblast leta 1913 in ga obdržalo do leta 1918, je po vstopu Turčije v prvo svetovno vojno na strani centralnih sil organiziralo obsežne akcije proti vsem potencialnim notranjim sovražnikom: med te so sodili vsi kristjani, od Armencev in Grkov do Asircev, ki so jih sumili, da bi lahko bili na strani antante. Leto 1915 asirski kristjani v aramejščini imenujejo Safyo – leto sablje. V klanju s strani turških oboroženih sil in kurdskih paravojaških milic je po nekaterih ocenah umrla skoraj polovica približno 600000 pripadnikov vseh krščanskih cerkva, ki so pred prvo svetovno vojno živeli v jugovzhodni Mali Aziji. Sledili so si pokoli neoboroženih moških in nedolžnih otrok in žensk, posilstva, požigi samostanov in cerkva in nasilno prilaščanje hiš in zemlje. Asirska skupnost se je ob podpori Velike Britanije in Rusije nasilju zoperstavila z vojaškimi enotami, ki so nekaj časa uspešno zaustavljale Otomane. Ruski in britanski oficirji so kristjanom v zameno za pomoč na bojnem polju obljubili ustanovitev neodvisne države po koncu vojne. Umik ruske podpore po boljševiški revoluciji je botroval porazu asirskih enot: večina preživelih kristjanov se je razselila v današnje Sirijo, severni Irak in Iran, patriarha Vzhodne asirske cerkve Mara Shimuna XXI. Benjamina in 150 njegovih osebnih stražarjev pa so v severozahodni Perziji med mirovnimi pogajanji zahrbtno pomorile kurdske milice.
Po prvi svetovni vojni je bila ustanovljena hašemitska kraljevina Irak pod britanskim protektoratom, asirski kristjani pa so si še naprej prizadevali za neodvisnost. Sledile so si peticije na Društvo narodov in britanskim oblastem, ki so vojaške enote sestavljene iz asirskih kristjanov s pridom uporabljale za zatiranje arabskih uporov v Iraku. Vse to je privedlo do novega nasilja: leta 1933 je iraška vojska, ob pomoči kurdskih in arabskih milic, krvavo zatrla asirsko skupnost. Največji pokol se je zgodil v vasi Simele, kjer je bilo ubitih 6000 kristjanov. Tedanji patriarh Vzhodne asirske cerkve je bil izgnan iz države in je našel zatočišče v ZDA, kjer je že obstajala pomembna asirska izseljeniška skupnost. Sedež Vzhodne asirske cerkve je bil do leta 2015 v Chicagu, ko so ga prenesli v Erbil, glavno mesto iraškega Kurdistana. Leta 1964 se je patriarh v ZDA odločil za nekatere novosti (npr. vpeljavo gregorijanskega koledarja namesto julijanskega), kar je v iraški skupnosti povzročilo razkol, čemur je botrovala tudi tridesetletna odsotnost voditeljev cerkve iz domovine. Nastala je nova nestorijanska cerkev, Stara vzhodna cerkev, s sedežem v Bagdadu. Stranka Baath, ki je v Iraku prišla na oblast leta 1968, je asirskim kristjanom obljubila avtonomijo in šole v aramejščini, vendar iz tega ni bilo nič. Pod Sadamom Huseinom so bili asirski kristjani skupaj s Kurdi, Jezidi, Šabaki in drugimi manjšinami žrtve politike nasilne arabizacije države, ki je doživela svoj višek leta 1988 z obširnimi izgoni in pokoli nearabskega prebivalstva v severnem Iraku. Napori za večjo avtonomijo asirskih področij so se stopnjevali po ameriški intervenciji leta 2003, vendar zaradi nasprotovanja tako lokalnih kurdskih oblasti kot osrednje iraške vlade niso obrodili sadov. Potem se je pojavil Daeš, ki je zasedel večino asirskih mest in vasi v severnem Iraku. Krščansko prebivalstvo je bilo znova izpostavljeno pokolom in množičnim izgonom. Ob finančni pomoči izseljeniških skupnosti so asirski kristjani osnovali svoje milice, ki sodelujejo v osvobajanju ozemlja iz rok Daeša. Skorajšnja osvoboditev Mosula bo na dnevni red znova postavila problem avtonomije iraških kristjanov. Osrednja iraška vlada naj bi se sedaj strinjala, da se v severnem Iraku za razne manjšinske skupnosti ustanovi avtonomne pokrajine. Oblasti iraškega Kurdistana pa temu nasprotujejo, tako kot so aprila 2016 prepovedale protest asirskih kristjanov proti nezakonitemu prilaščanju zemlje s strani Kurdov, vseskozi pa krščanskim milicam tudi mečejo polena pod noge. Ugrabitve in umori duhovnikov in ostalih pripadnikov krščanskih skupnosti se medtem nadaljujejo.
Nič bolje ne gre sirskim kristjanom v Siriji. Po genocidu med prvo svetovno vojno je Vzhodna pravoslavna cerkev leta 1933 svoj sedež iz turškega Mardina prenesla v Sirijo, najprej v Homs, leta 1957 pa v Damask. Danes je tudi ozemlje sirskih kristjanov večinoma zasedeno od Daeša in drugih sirskih džihadističnih skupin. Ena od teh stoji verjetno za spodletelim atentatom na patriarha Ignacija Afrema II. junija 2016 v mestu Kamišli, na meji s Turčijo. V atentatu so umrli trije člani krščanske vojaške skupine, ki podobno kot sorodna milica v Iraku ščiti sirske kristjane. Druge uporniške skupine, predvsem kurdske enote YPG, krščansko milico obtožujejo, da je na strani Asada. Sirski kristjani zanikajo podporo Asadu, vendar pa se res borijo ne samo proti džihadistom, ampak tudi proti Kurdom. Tako kot asirski kristjani v Iraku tudi sirski kristjani v Siriji nočejo živeti v kurdski državi.
Vzhodna asirska cerkev ima danes med dvesto tisoč in petsto tisoč člani, Kaldejska katoliška cerkev ima pol milijona članov, medtem ko jih ima Stara vzhodna cerkev le okrog sto tisoč. Sirska pravoslavna cerkev naj bi imela četrtino milijona pripadnikov na celem Bližnjem vzhodu, približno pol milijona pa naj bi bilo njenih razseljenih pripadnikov po vsem svetu, če ne upoštevamo avtonomne Indijske pravoslavne cerkve in majevskih spreobrnjencev v Gvatemali. Vse te cerkve so zadnja desetletja v procesu ekumenskega dialoga in zbliževanja, tako med sabo, kot z rimsko katoliško in vzhodnimi pravoslavnimi cerkvami. Razlike v definicijah Jezusove narave, ki segajo v čas efeškega in kalcedonskega koncila, se zdijo majhne v nasprotju z izzivi, pred katerimi so se danes znašli kristjani na Bližnjem vzhodu.

Vinko Bandelj