Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Bahaizem, postislamska vera za sodobni svet

Lotusov tempelj blizu Delhija je glavno bahajsko svetišče za indijsko podcelino

Bahajci trdijo, da so vse velike vere del istega božjega razodetja, ki so ga v različnih dobah ljudem prinesli veliki preroki preteklosti: Abraham, Mojzes, Zoroaster, Krišna, Buda, Jezus, Mohamed. Božje razodetje je bilo prilagojeno vsakokratnim družbenim in zgodovinskim razmeram, v katerih so preroki delovali. Kot posledica tega se zdijo te vere na zunaj različne, vendar gre za bahajce v bistvu za isto sporočilo. Zadnja božja sla sta bila Bab, ki je napovedal prihod novega božjega glasnika, in Baha Ulah, ki se je privržencem razodel kot napovedani mesija. Njegov nauk je po verovanju bahajcev najbolj primeren za sodobni svet, vendar Baha Ulah ni zadnji prerok: nekoč bo prišel nov božji odposlanec, ki bo prinesel novo obliko vere. Baha Ulah je poudarjal pomen samostojnega iskanja resnice s strani vsakega posameznika in se zavzemal za učenju etike in duhovnih vrlin, ki naj dopolnijo materialni napredek naše civilizacije. Po njegovem mora biti vera vir enotnosti in harmonije med ljudmi, v nasprotnem primeru bi bil boljši svet brez vere (!). Vera in znanost si ne smeta nasprotovati, marveč se dopolnjevati, vera in politika pa morata ostati ločeni. Verski, rasni, politični in nacionalni predsodki so po Baha Ulahu škodljivi, saj je človeštvo eno samo in enotno: zavzemal se je za mir na svetu, ustanovitev mednarodnega sodišča in mednarodnega zbora vladarjev, ki naj bi preprečeval oborožene konflikte. Bahaizem tudi podpira idejo o univerzalnem jeziku, ki naj pripomore k poenotenju vseh ljudi v eno samo, globalno družbo. Po Baha Ulahovih naukih so vsi ljudje enakopravni, skrajno revščino in skrajno bogastvo pa je treba odpraviti, ker predstavljata grožnjo ravnovesju znotraj človeške družbe. Pomenljivo je tudi, da je bila že v zgodnjem bahajskem nauku poudarjena skrb za napredek in izobrazbo žensk.
Da je ta implicitno »relativistična« in moderna, skoraj newageovska vera, zelo primerna za sodobne čase, potrjujejo tudi podatki o njeni rasti in razširjenosti. Odstotni prirastek bahajcev v zadnjem stoletju je bil 3,54%, kar je največ med vsemi svetovnimi verami in skoraj trikrat več od prirastka svetovnega prebivalstva v istem obdobju. Bahajci so organizirano prisotni v 247 državah (Skupnost Baha'i Slovenije je že od leta 1992 registrirana pri Uradu za verske skupnosti RS), njihovi pripadniki pa naj bi izhajali iz 2100 različnih etničnih skupnosti. Sveti teksti bahaizma so prevedeni v več kot 800 jezikov. Danes naj bi bilo na svetu približno sedem milijonov bahajcev, od tega največ, približno dva milijona, v Indiji, pol milijona pa v ZDA.
Kljub modernosti nauka pa bahaizem ni nastal v kakšni hippijevski komuni v Kaliforniji '60 let, temveč se je rodil med Perzijo, Bagdadom in Sveto deželo, to je na področju, ki je bil zibelka že neštetih kultur, civilizacij in religij. V prvi polovici 19. stol. se je v Perziji uveljavil šaikizem, šiitska ločina, ki je poudarjala vlogo dvanajstega šiitskega imama, ki po verovanju šiitov živi v prikrivanju. Po mnenju šaikistov v vsakem trenutku na svetu obstaja oseba, ki pozna skriti pomen Korana in preko katere prikriti imam vzdržuje stike s skupnostjo vernikov v pričakovanju sodnega dne, ko bo prišel iz prikrivanja in se razkril kot Mahdi. Temu posredniku šaikisti pravijo Bab, oziroma »vrata« (šaikizem se je kot verska ločina sicer ohranil do danes, številna skupnost je predvsem v Basri v Iraku).
Leta 1844 se je pripadnik šaikizma Ali Mohamed iz perzijskega mesta Širaz razglasil za Baba. Pozneje se je razglasil tudi za Mahdija in manifestacijo boga, obenem pa je v svojih delih oznanjal prihod nekega drugega božjega preroka, ki bo prišel in ustanovil novo vero. Bab je kmalu pridobil veliko privržencev, kar je sprožilo reakcijo oblasti in šiitskih klerikov, ki so babiste krvavo preganjali. Sam Bab je bil ujet in leta 1850 ustreljen. Med Babovimi zgodnjimi privrženci sta bila tudi polbrata Mirza Husain Ali Nuri in Mirza Yahya Nuri, potomca bogate in vplivne perzijske družine. Po Babovi smrti je mlajši brat, Mirza Yahya (pozneje se je dal imenovati Subh-i-Azal, »jutro večnosti«), prevzel vodilno vlogo v skupnosti babistov. Skupaj s starejšim bratom, ki je medtem postal znan kot Baha Ulah, »božja slava«, sta se po pobojih več tisoč privržencev umrlega Baba zatekla v Bagdad. V tem obdobju je Subh-i-Azal živel večinoma v skrivanju, medtem ko je Baha Ulah namesto njega organiziral babiste in vzdrževal stike s skupnostmi v Perziji. Večina babistov je v Bahi Ulahu videl pravega vodjo, med bratoma pa so se zato začele razprtije. Leta 1863 so ju otomanske oblasti izgnale v Odrin v Trakiji, kjer se je Baha Ulah leta 1866 javno razkril za preroka, ki ga je napovedal Bab, in polbrata pozval, naj ga prizna kot mesijo. Večina babistov je sledila Bahi Ulahu in vera, ki jo je ustanovil, se po njem imenuje bahaizem. Subh-i-Azal in njegovi maloštevilni privrženci so bili leta 1868 izgnani na Ciper, od koder si je mlajši brat zaman prizadeval za ohranitev vodilnega položaja med preostalimi babisti v Perziji in Bagdadu. Baha Ulah je bil izgnan v Akko v Sveto deželo, kjer je potem živel do smrti leta 1879. Tu je tudi pokopan. Iz izgnanstva je preko pisem in odposlancev vzdrževal stike z razpršenimi skupnostmi privržencev. Ker sam ni mogel potovati in se osebno ukvarjati z reševanjem problemov posameznih skupnosti, je določil, da se morajo verniki organizirati v lokalne skupnosti in skupno prevzeti skrb za upravljanje in širjenje vere.
Velik del svetovnega uspeha bahaizem dolguj ravno organizaciji, ki sta ji jo dala Baha Ulah in njegov sin in naslednik Abdul Baha (»Bahov služabnik«). Bahaizem ne pozna svečenikov ali duhovnikov. Na lokalni ravni se verniki organizirajo v lokalne duhovne svete, katerih člane volijo vsi odrasli bahajci. Posamezni državni duhovni sveti nato izvolijo devet članov Univerzalne hiše pravičnosti, ki je danes osrednji organ bahaizma in ima sedež v Haifi, v Izraelu. Tukaj se nahaja mavzolej s posmrtnimi ostanki Baba, arhiv, center za preučevanje svetih tekstov, v bližini pa je tudi Baha Ulahov mavzolej. Po Abdulu Bahi je varuh vere postal njegov vnuk Shoghi Efendi, ki je s prevajanjem bahajskih svetih tekstov v angleščino in druge jezike, ter z uvajanjem večletnih planov za širjenje bahaizma po svetu, veliko pripomogel k rasti števila bahajcev. Shoghi Efendi je umrl nenadoma leta 1957 in pred smrtjo ni imenoval svojega naslednika za vlogo varuha vere. Univerzalna hiša pravičnosti, ki je bila prvič izvoljena leta 1963, je tako ostala najvišji organ bahaizma, ki skrbi za ohranjanje Baha Ulahovega izročila, za njegovo interpretacijo in za širjenje bahajskega nauka. Do prihoda naslednjega preroka oziroma božje manifestacije, ki bo na svet prinesla novo obliko vere, nihče ne sme spreminjati Baha Ulahovih naukov. Volitve za vse funkcije znotraj bahajskih inštitucij morajo potekati brez kakršnekoli volilne kampanje: vsak vernik se mora sam pri sebi odločiti, komu nameniti svoj glas.
Bahajske svete knjige so Babovi in Baha Ulahovi teksti, predvsem Knjiga zakonov (Kitab-i-Akdas), ki jo je Baha Ulah napisal v Akki, in Knjiga gotovosti (Kitab-i-Ikan), ki jo je napisal v Bagadu. Prva velja za temeljno knjigo bahaizma, ki je nadomestila Sveto pismo, Koran in svete knjige ostalih predhodnih verstev. Knjiga gotovosti je temeljni teološki tekst vere, saj razlaga, kako so vse vere povezane in vsaka napoveduje naslednjo, ki jo bo prinesel nov prerok. Stopnjo nižje od Babovih in Baha Ulahovih tekstov so dela in govori Abdula Bahe in Shoghija Efendija, ki v glavnem razlagajo načela postavljena od ustanovitelja vere, ter se zavzemajo za postopno aplikacijo zakonov in pravil zapisanih v Knjigi zakonov. Baha Ulah je namreč predvidel, da se bodo nekateri njegovi zakoni lahko uveljavili le v pretežno bahajski družbi, ostale je treba spoštovati le, če niso nasprotni zakonom držav, v katerih bahajci živijo.
Bog je za bahajce popoln in človeškemu umu nepojmljiv. V svetu, ki ga je ustvaril, obstaja več vrst duha: vegetativni duh rastlin, živalski duh, človeški racionalni duh, ki ima edini intelektualne zmožnosti, duh vere, ki ga imajo verniki, ki sledijo moralnim in etičnim zakonom in se tako približajo bogu, in sveti duh, ki ga imajo le božji odposlanci. Božji odposlanci so manifestacije boga, ki se vsako toliko pojavijo med ljudmi, da ljudem razodenejo božjo besedo v novi podobi, ki naj nadomesti prejšnja verovanja. Tako so bili vsi veliki preroki božje manifestacije enega in istega boga, ki so jih napovedali drugi preroki: Bab je napovedal Baho Ulaha tako, kot je Janez Krstnik napovedal Jezusa. Jezus, Mohamed in Baha Ulah niso reinkarnacije iste osebe, temveč ponovitev pojava istih božjih atributov v drugačni osebi v stvarnem svetu.
Med pravili iz Knjige zakonov je prepoved opravljanja vsakršnih obredov. Verniki morajo spoštovati pripadnike ostalih ver in zavračajo nasilje, orožje pa lahko nosijo le, če je nujno potrebno. Vojna kot sredstvo za širjenje vere je prepovedano. Beračenje in asketsko življenje sta prepovedana, verniki naj opravljajo dela, ki so koristna sebi in družbi. Poslušanje glasbe je ne samo dovoljeno, ampak celo priporočeno kot sredstvo duhovnega razvoja. Uživanje alkohola in mamil ter igre na srečo so strogo prepovedani. Spolni odnosi izven zakona so prepovedani, zakonska nezvestoba je kaznovana z denarno kaznijo, ki se jo plačuje skupnosti in se podvoji ob vsakem novem prestopku. Do poroke pride lahko le ob privoljenju ženina in neveste in njunih staršev. Ločitev je dovoljena, a le po enoletnem razmisleku, med katerim se ne sme imeti drugega razmerja, prav tako je dovoljena ponovna poroka ločencev. Nobene prepovedi ni glede poročanja s pripadniki drugih ver, narodov ali ras: bahajci celo spodbujajo rasno mešane zakone. Starši morajo poskrbeti za vzgojo otrok obeh spolov. Baha Ulah je imel tri žene: po Knjigi zakonov je dovoljeno imeti največ dve, priporočena pa je ena. Pozneje je Abdul Baha to določilo reinterpretiral v smislu stroge monogamije.
Kot bahaizem ne pozna duhovščine, tako nima niti skupinskih obredov. Baha Ulah je sicer zapovedal nekatere vsakodnevne molitve, vendar jih mora vernik opravljati sam: pri nekaterih od teh mora biti obrnjen v smer Baha Ulahovega groba. Bahaizem ima tudi svoj koledar, ki si ga je zamislil Bab: sestavljen je iz devetnajstih devetnajstdnevnih mesecev in štirih vrinjenih dnevov (petih v prestopnih letih) pred zadnjim mesecem. Vsak prvi dan v bahajskem mesecu lokalni duhovni svet organizira praznovanje, na katerem verniki najprej prebirajo svete tekste, pogosto tudi iz svetih knjig predhodnih ver, npr. iz Aveste, Svetega pisma, Korana, budističnih suter, nato se pogovarjajo o problemih skupnosti, praznovanje pa se konča z druženjem članov ob prigrizku. Štirje vrinjeni dnevi Babovega koledarja so namenjeni praznovanju in obdarovanju. Zadnji mesec koledarja je posvečen postu, ki se konča na predvečer novega leta, Nauruza. Novo leto, 21. marca po našem koledarju, je prazničen dan za bahajce. Praznični dnevi so tudi rojstna dneva Baba in Bahe Ulaha, Babovo razodetje in mučeniška smrt, Baha Ulahovo vnebovzetje in dvanajstdnevno obdobje konec aprila, ko se bahajci spominjajo na prvo razodetje Bahe Ulaha pred izbranimi privrženci 21. aprila 1863 v Bagdadu. Vsi dovolj premožni verniki naj bi vsaj enkrat v življenju opravili romanje do Babove hiše v Širazu ali Baha Ulahove hiše v Bagdadu. Vendar so Babovo hišo porušile iranske oblasti po revoluciji 1979, v Iraku pa so bili bahajci dolgo preganjani, današnje varnostne razmere pa tudi ne dovoljujejo potovanj v Bagdad. Zato se danes večina bahajcev, če le more, odpravi na obisk središča bahaizma v Izraelu, v Haifo in Akko.
Trenutno na vsem svetu obstaja devet templjev bahaizma: najstarejši še stoječi je na bregovih jezera Michigan v ZDA, nam najbližji pa se nahaja blizu Frankfurta v Nemčiji. Najbolj znan bahajski tempelj je t.i. Lotusov tempelj blizu Delhija v Indiji: velja za eno najbolje obiskanih turističnih atrakcij na svetu, saj ga je od otvoritve leta 1986 obiskalo že več kot sto milijonov turistov. Po Baha Ulahovi želji so templji odprti vsem ljudem, ne glede na versko ali drugačno pripadnost. Znotraj ni ne oltarjev ne podob svetnikov ali prerokov, prepovedani so pridiganje, izvajanje kakršnihkoli obredov ter igranje na glasbila. Petje je dovoljeno, tako kot prebiranje iz svetih tekstov bahaizma in iz svetih knjig ostalih svetovnih verstev. Vsak tempelj bi moral biti dopolnjen s stavbami za koristne dejavnosti (bolnico, ambulanto, šolo, univerzo, knjižnico, prenočišči za romarje), tako da bi deloval ne samo kot prostor za molitev, ampak tudi kot središče verske skupnosti. Doslej edini celovit bahajski center je bil zgrajen v Turkmenistanu na začetku 20. stol., vendar so ga pozneje zasegle sovjetske oblasti, nato pa je bil hudo poškodovan v potresu in dokončno porušen.
Medtem ko se bahaizem širi po svetu, je na rodni zemlji, v Iranu, preganjan. Bahaizem je bil vse od začetka trn v peti šiitskim klerikom in oblasti so večkrat preganjale bahajce, tako pred prvo svetovno vojno kot v času šahov iz dinastije Pahlavijev. Po Homeinijevi revoluciji leta 1979 so islamske oblasti prepovedale delovanje duhovnih svetov, zasegle premoženje vidnih pripadnikov bahaizma in jih več kot dvesto tudi usmrtile. Veliko bahajcev je bilo obsojenih pod pretvezo spodbujanja prostitucije, ker so obhajali poroke z lastnim obredom, ki ga oblasti ne priznavajo, bodisi pod pretvezo sionizma, ker so bili na romanju na Baha Ulahovem grobu v Izraelu ali zaradi denarne podpore središču bahaizma v Haifi. Iranske šole in univerze ne sprejemajo bahajcev, staršem pa je prepovedano otroke vzgajati v bahaizmu. Vseeno naj bi bilo danes v Iranu četrt milijona bahajcev.
Bahaizem je dokaz, da sta Bližnji in Srednji vzhod še vedno rodovitno področje za nastanek novih religij, kot sta bila v preteklih tisočletjih. Šele čas bo povedal, če je pred to mlado, izrazito moderno in prilagodljivo vero tudi slavna prihodnost.

Vinko Bandelj

»[…] ponosen naj ne bo ta, ki ljubi le svojo deželo, temveč ta, ki ljubi ves svet. Zemlja je ena sama domovina in vsi ljudje so njeni državljani.« (Baha Ulah)