Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Ahmadija, preganjani islam miru

Abdus Salam

Večina islamskih struj veruje v prihod preroka Mahdija, ki bo prišel na zemljo, se boril proti zlem silam lažnega preroka in vladal do drugega prihoda Jezusa ter sodnega dne. Ahmadijci verujejo, da se je prerokba o prihodu Mahdija že izpolnila v osebi Mirze Ghulama Ahmada. Zato so se predstavniki 72 vej islama leta 1974 zbrali v Pakistanu in ahmadijce soglasno označili za nevernike ter jih izobčili iz islama. Pakistanski parlament je nato, verjetno tudi pod pritiskom savdskih oblasti, ki se zaradi Meke in Medine postavljajo kot varuhi ortodoksnega sunitskega islama, v ustavo vnesel amandma, ki označuje za muslimane samo tiste, ki verujejo, da je Mohamed zadnji in dokončni prerok. S tem so bili ahmadijci uradno razglašeni za brezbožne pogane in prepuščeni na milost in nemilost vsakokratnih nahujskanih množic skrajnežev ali državnih organov pregona. Leta 1984 je tedanji pakistanski diktator Mohamed Zia-ul-Haq izdal odlok št. 20, s katerim je ahmadijcem prepovedal, da se imajo za muslimane, da javno izražajo svojo versko pripadnost, da svoje molilnice imenujejo mošeje, da javno kličejo k molitvi, da sodelujejo pri molitvah v drugih muslimanskih mošejah ali molilnicah, da javno citirajo Koran, da pridigajo v javnosti ali da skušajo koga spreobrniti. Pakistanske oblasti od vsakogar, ki zaprosi za potni list (po nekaterih poročilih pa tudi za osebno izkaznico, ali ob vpisu na univerzo in pri prijavi za delovno mesto v državnih službah) zahtevajo, da podpiše izjavo, s katero prizna Mohameda za zadnjega preroka, Ahmada za krivega preroka, vse, mi mu sledijo pa za nevernike. Malokdaj je bila verska manjšina izpostavljena taki diskriminaciji s strani državnih organov, kot je ahmadija v Pakistanu. Ahmadijci so nezaželeni tudi v Savdski Arabiji, ki jim ne dovoli romanja v Meko. Ahmadija je preganjana tudi v Bangladešu, Egiptu, Maleziji, Indoneziji in Palestini, in je pod udarom muslimanskih skrajnežev v Indiji, kjer je sicer uradno priznana kot veja islama. Kljub temu je po ocenah ahmadija najhitreje rastoča muslimanska sekta na svetu na začetku 21. stoletja, njeni člani se najdejo v večini držav sveta, skupno pa naj bi jih bilo na svetu med desetimi in dvajsetimi milijoni. Največ ahmadijcev je v Pakistanu (okrog pet milijonov, čepra uradnih podatkov razumljivo ni), Nigeriji (skoraj tri milijone), Tanzaniji (dva milijona in pol), Indiji in Nigru (po en milijon), Gani, Kongu, Sierri Leone, Kamerunu in Indoneziji. Med zahodnimi državami je okrog štirideset tisoč ahmadijcev v Nemčiji, trideset tisoč pa v Veliki Britaniji, kjer tudi stoji ahmadijska mošeja Baitul Futuh, ki je bila do izgradnje mošeje v Rimu sploh največja mošeja v Evropi. Zgodba pa se ne začne v današnjem Pakistanu, temveč v Indiji pod britansko kolonialno oblastjo.

Mirza Ghulam Ahmad se je namreč rodil leta 1835 v mestu Kadian v Pundžabu v današnji Indiji v vplivni in bogati družini. Življenje je posvetil preučevanju Korana, čeprav je moral na očetovo željo tudi skrbeti za družinske posle. Med opravljanjem teh je večkrat prišel v stik s krščanskimi misionarji in se z njimi zapletal v debate o islamu in krščanstvu. Sčasoma si je pridobil ugled kot prodoren zagovornik islama, tudi s knjigami, ki jih je začel pisati okoli leta 1880. 23. marca 1889 se je skupini 40 privržencev razodel kot mesija in Mahdi ter ustanovil Ahmadijsko muslimansko skupnost, Ahmadiyya Muslim Jama'at, ki je še danes osrednja organizacija ahmadijcev. Ahmad je trdil, da ga je bog poslal, da prenovi islam, ter da je mesija, ki ga je napovedal Koran, pa tudi Sveto pismo in več drugih svetovnih verstev. Islam je po njegovem poslednja vera, v katero vodijo vse ostale vere, katerih sporočilo pa je nepopolno, ali se je sčasoma izrodilo. Tako med preroke preteklosti ahmadijci vključujejo ne samo preroke judovsko-krščansko-islamskega izročila, temveč tudi Zaratustro, Krišno, Budo in Konfucija. Ahmad je zavračal džihad, to je sveto vojno, in zagovarjal miroljubno širjenje islama preko misijonarskega dela, prepričevanja in pisanja. Prav tako se je zavzel za strogo ločitev med vero in posvetno oblastjo, kar je v nasprotju z večino ostalih sunitskih in šiitskih struj. Ahmed je bil prepičan, da je osrednji nauk islama mir, odpuščanje in sočutje do vsega človeštva. Trdil je, da je to sporočilo pomembno predvsem za duhovni preporod evropske civilizacije, ki je zapadla v materializem. Ahmad je bil neutruden govornik in pisec, do svoje smrti leta 1908 je napisal kar devetdeset knjig. Ko je umrl, je število njegovih privržencev presegalo štiristo tisoč.

Ahmadijci spoštujejo pet stebrov islama, v kolikor jim romanja ali javnega izražanja vere v enega boga in njegovega preroka Mohameda ne preprečujejo pakistanske in savdske oblasti, ter večino ostalih naukov sunitskega islama. Ena od razlik z večinskim islamom, pa tudi s krščanstvom, je verovanje, da Jezus ni umrl na križu, temveč je križanje preživel, po treh dneh v nezavesti prišel iz groba in se učencem prikazal kot živ človek. Nato naj bi odpotoval na vzhod k članom izgubljenih judovskih rodov ter umrl v Kašmirju. Ahmed je tudi identificiral njegov grob v mavzoleju Roza Bal v Srinagarju, v katerem je pokopan muslimanski svetnik Yuz Asaf, ki naj bi bil po prepričanju ahmadijcev ravno Jezus.

Po smrti ustanovitelja je vodstvo organizacije ahmadijcev prešlo v roke izvoljenih kalifov: razen prvega vseh pet dosedanjih kalifov izhaja iz Ahmedove družine. Ahmadijci so podprli ločitev kolonialne Indije in ustanovitev pretežno muslimanskega Pakistana. Leta 1948 se je večina ahmadijcev, vključno s tedanjim kalifom in sedežem skupnosti, iz Kadiana preselila v Pakistan, kjer je zgradila mesto Rabwah. Po sprejetju odloka št. 20 se je četri kalif odločil, da se preseli v London, ker mu je bilo v Pakistanu onemogočeno nastopati v svoji vlogi in skrbeti za vse bolj številno svetovno skupnost ahmadijcev. Od takrat ima ahmadijska skupnost sedež v mošeji Faizl, ki je bila sploh sprva mošeja v Londonu, zgrajena leta 1926 s prostovoljnimi prispevki ahmadijskih žena iz Kadiana. Ahmadijska skupnost se lahko ponaša tudi s štirimi satelitskimi kanali, ki so bili prvi islamski televizijski kanali, zelo aktivno založbo (ahmadijci so pripomogli k prevodu Korana v več kot sedemdeset jezikov) in šolo za islam in jezike, ki organizira šolanje islamskih misijonarjev v štirinajstih državah po vsem svetu. Vsa ta misijonarska in propagandna dejavnost ahmadijcev je tudi zaslužna za največ spreobrnitev zahodnjakov v islam, saj je ahmadija navadno prva oblika islama, s katero pridejo v stik, pritegne pa jih s svojim sporočilom miru. Ahmadijska skupnost je tudi ustanoviteljica dobrodelne organizacije Humanity First, ki po vsem svetu gradi bolnice in pomaga prebivalcem pri naravnih katastrofah in vojnah, ne glede na versko, narodno ali rasno pripadnost.

Eden najbolj znanih ahmadijcev je bil Abdus Salam, prvi pakistanski in sploh prvi muslimanski Nobelovi nagrajenec. Nobelovo nagrado je prejel leta 1979 za svoj doprinos k elektrošibki teoriji. Že s svojo doktorsko disertacijo v teoretski fiziki v Cambridgeu je vzbudil zanimanje takih imen svetovne znanosti, kot sta bila Dirac in Oppenheimer. Pozneje je poučeval v Pakistanu, že leta 1953 pa se je po protiahmadijskih nemirih v Lahoreju, zaradi katerih je umrlo približno dva tisoč ahmadijcev, njihovi domovi in lastnina pa so bili požgani ali izropani, vrnil v Cambridge. Leta 1960 je na vabilo oblasti prevzel reorganizacijo pakistanskih znanstvenih inštitucij. Vodil je skupino pakistanskih teoretskih fizikov, ustanovil civilni jedrski program, sodeloval v zametkih vojaškega jedrskega programa in pripomogel k razvoju pakistanskega vesoljskega programa. Leta 1974 je v znak protesta proti ustavnemu izobčenju ahmadijcev zapustil Pakistan, čeprav je ohranil stike s svojimi sodelavci in še naprej spodbujal pakistanske znanstvenike. Večino življenja je potem preživel v Trstu, kjer je do leta 1993 vodil Mednarodni center za teoretsko fiziko ICTP. Center, ki je bil na njegovo pobudo ustanovljen leta 1966 z namenom, da bi spodbujal znanost v državah tretjega sveta, se od leta 1997 imenuje po Abdusu Salamu.

Abdus Salam je bil vse življenje zelo veren človek. Verjel je v ahmadijski nauk, da si božje besede, kot so bile razodete po prerokih, in božja dela, to je naravni svet, ki nas obkroža, ne morejo nasprotovati. Po besedah drugega kalifa ahmadijcev je za razumevanje božjega razodetja potrebno preučevati božja dela, medtem ko je za razumevanje pomena božjih del potrebno preučevati božje besede. Abdus Salam je trdil, da kar ena osmina Korana vernike nagovarja k preučevanju narave in zagovarja pomen znanja in znanosti za življenje skupnosti. Ahmadijci tako tudi ne nasprotujejo teoriji evolucije, čeprav verjamejo, da je bil bog njena gonilna sila, ne pa naključna naravna selekcija, in dopuščajo možnost izvenzemeljskega življenja. Moderna ahmadijska stališča do znanosti izstopajo med stališči veliko kristjanov in muslimanov, ki še danes jemljejo dobesedno svete tekste, napisane pred tisoč in več leti.

Abdus Salam je umrl leta 1997 v Oxfordu, pokopan pa je v domovini. Tudi po smrti ni bil deležen priznanja, ki bi si ga s strani pakistanskih oblasti in večinskega prebivalstva zaslužil. Na njegovem grobu je bil sprva napis »prvi muslimanski Nobelovi nagrajenec«, kar pa je muslimanske skrajneže tako motilo, da je bila vlada v skladu s pakistanskimi zakoni primorana besedo »muslimanski« iz napisa izbrisati. Decembra 2016 je vzbudila zanimanje vest, da je prvi minister Nawaz Sharif podprl preimenovanje pakistanskega nacionalnega centra za fiziko v glavnem mestu Islamabad po Abdusu Salamu in napovedal ustanovitev po njem imenovane štipendije za pakistanske doktorske študente v fiziki. Takoj so se oglasili tudi skrajneži, češ da ni prav take inštitucije poimenovati po osebi, ki tega ni vredna... Kljub vsemu se zdi, da bo domovina Abdusu Salamu končno izkazala tisto čast, ki si jo zasluži za svoje znanstvene dosežke in za doprinos k razvoju pakistanske znanosti. Nič pa ne kaže, da bi se tudi ahmadijski skupnosti v Pakistanu obetali boljši časi.

Vinko Bandelj

»Sveti Koran nas vabi, da razmislimo o resnicah zakonov narave, ki jih je ustvaril Alah; da je imela naša generacija privilegij pogledati v del Njegovega načrta, je dobrota in milost, za kateri se zahvaljujem s ponižnim srcem.« (Abdus Salam)