Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Kalaše, potomci  Aleksandrove vojske

Ples deklic v živopisanih nošah ob enem od pogostih praznovanj Kalaš v Chitralu

V treh odročnih in težko dostopnih dolinah Hindukuša, Bumburet, Rumbur in Birir, v severovzhodnem Pakistanu, blizu meje z Afganistanom, živi maloštevilna skupnost Kalaš. Kalaše od sosednjih paštunskih muslimanskih prebivalcev loči skoraj vse: jezik, kultura, običaji, verovanja, pa tudi zunanjost. Polt Kalaš je namreč bolj svetla od polti večine prebivalcev Pakistana in Afganistana, številni Kalaše pa imajo plave lase in modre oči. Lokalno izročilo, ki so ga utrdili prvi evropski obiskovalci na tem območju konec 19. stol., še bolj pa sodobni stiki z grškimi raziskovalci, trdi, da so Kalaše potomci vojske Aleksandra Velikega. Ko se je v Grčiji razvedelo, da obstaja pleme v osrednji Aziji, ki bi lahko bilo povezano z Aleksandrovimi pohodi, so h Kalašam začeli prihajati grški turisti, pa grški strokovnjaki, ki v jeziku Kalaš iščejo podobnosti s starogrškim jezikom, v njihovih verovanjih pa podobnosti z grško mitologijo. Genetska raziskava objavljena leta 2014 v reviji Science je za Kalaše ugotovila vnos evropskih in zahodnoazijskih genov nekje med letoma 990 in 206 pr. Kr., kar bi seveda lahko nakazovalo, da so modre oči in plave lase sem res zanesli stari Grki. Po tem dogodku genskega mešanja se je genski nabor Kalaš ustalil in ne kaže bolj sodobnih vnosov: v svojih dolinah med sedemtisočaki Hindukuša so Kalaši polagoma ostali izolirani, obkroženi s sovražnimi muslimanskimi plemeni. Do konca 19. stol. je bilo tudi območje današnjega Nuristana v Afganistanu poseljeno s plemeni, ki so sledila istim verovanjem in običajem kot Kalaše. Takrat je bilo to območje znano kot Kafiristan, kafir namreč v arabščini pomeni nevernik, pogan: muslimani Kalaše še danes imenujejo »črni kafirji« zaradi barve blaga kalaške ženske noše. Afganistanski emir Abdur Rahman Khan je leta 1895 zasedel Kafiristan in prebivalce z nasiljem prislil k spreobrnitvi, deželo pa preimenoval v Nuristan: nur pomeni svetloba, s tem pa je emir hotel povedati, da je prebivalce iz teme poganstva privedel v luč prave vere. Doline Kalaš so tedaj spadale v kneževino Chitral, ki je bila pod britansko zaščito, zato so se kot edino pleme rešili pred spreobrnitvijo.

Danes je Kalaš približno štiri tisoč, veliko pa jih je opustilo svojo vero in se pomuslimanilo. Medtem ko se muslimanske ženske oblačijo v temne barve in si z ruto pokrivajo glavo, kalaška ženska noša izstopa z živobarvnimi vzorci na črni podlagi. Na glavah nosijo kalaške ženske prav tako pisana pokrivala, umetelno okrašena z morskimi školjkami in ptičjim perjem, včasih pa si dajo tetovirati obraz. Tudi na splošno je položaj ženske pri Kalašah veliko bolj samostojen kot pri sosednjih muslimanskih plemenih: ženske si same izbirajo moža, ki ga lahko tudi zamenjajo za drugega, dovolj je, da nov mož prejšnjemu odplača dvakrat toliko, kot je prvi mož plačal nevestini družini ob poroki. Prav tako ni pri Kalašah prepovedano imeti spolne odnose pred poroko, pa tudi nezvestoba je relativno tolerirana, čeprav mora nezvesti mož, če ga zalotijo, plačati visoko odškodnino oškodovanemu možu. Ta običaj in nekateri obredi povezani s plodnostjo so krivi, da veliko Pakistancev prihaja v doline v upanju, da bodo kalaške ženske zlahka pristale v spolne odnose. Vendar pa temu ni tako, saj so muslimani za Kalaše obredno nečisti in jim je predvsem ob praznikih fizični stik s Kalašami ali dotikanje kalaških domovanj strogo prepovedano. Na nek način, se Kalaše čutijo bliže zahodnjakom, kot pa sosednjim muslimanom: zahodnjake imajo za prav take belopolte kafirje, kot so sami, saj smatrajo, da je krščanska vera v sveto trojico ravno tako v nasprotju s poudarjenim enoboštvom islama, kot so kalaška politeistična verovanja.

Na splošno slonijo verovanja Kalaš na celi vrsti zrcalnih principov moški/ženska, čistost/nečistost, gorske višave/dolina, desno/levo, ki urajajo njihovo življenje. Tako moški v gorah pasejo črede koz in krave, medtem ko ženske v dolinah obdelujejo zemljo. V nekaterih prazničnih obdobjih ženske sploh ne smejo v hribe. Dečke, ki še niso imeli spolnih odnosov in ki poleti pasejo koze visoko v hribih, s čemer so bližje čistosti vrhov, imajo za posebno obredno čiste. Ob praznikih se morajo tisti, ki želijo pri obredih sodelovati, očistiti v dimu brinovih vejic. Ženske morajo med menstuacijo živeti v ločeni stavbi, prav tako so obredno nečiste po porodu in morajo skupaj z možem opraviti obred, s katerim ponovno pridobijo čistost.

Kalaše govorijo lastni arhaični jezik, ki spada v indoarijsko podskupino indoevropskih jezikov. Do konca 20. stol. njihov jezik ni imel pisane oblike. Po zaslugi neke grške nevladne organizacije je jezikoslovec kalaškega rodu ob pomoči plemenskih starešin osnoval prvo abecedo in pripravil knjigo, s katero se danes otroci v šolah učijo pisanja v jeziku Kalaš. Bolj kot iz starogrških mitov pa kalaška verovanja izhajajo iz starih vedskih verovanj, ki so predhodnice sodobnega hinduizma in katerih elemente lahko zasledimo tudi v zaratustrizmu in Avesti. Kalaše poznajo celo vrsto bogov, božanstev in mitoloških junakov, ki so v glavnem povezani s ciklusom letnih časov. Nekatere teh bogov častijo v zaprtih prostorih, često okrašenimi z izrezljanimi lesenimi reliefi in stebri: npr. Jestak, boginjo doma, družine in zakonskega življenja, častijo v stavbi imenovani jestakhan, ki je posvečena tudi kultu prednikov. Večino obredov Kalaše vsekakor izvajajo na prostem, na ravnicah med gozdovi, ki pokrivajo strma pobočja dolin Hindukuša. Še do začetka 20. stol. so obrede vodili svečeniki, ki jih pa danes ni več, ohranili so se le šamani. Obredi Kalaš navadno vključujejo žrtvovanje živali, največkrat koz, včasih pa tudi drugih domačih živali. V obredih in izven njih Kalaše zaznamuje tudi pitje vina, ki ga Kalaši sami pridelujejo v svojih dolinah, in drugih alkoholnih pijač: to je še ena velika razlika z muslimanskimi sosedi.

Trije najpomembnejši kalaški prazniki so Joshi v maju, Uchau jeseni in predvsem Chawmos, ki traja dva tedna ob zimskem solsticiju. Zimski solsticij namreč zaznamuje konec delovnega leta na polju in Kalaše se s praznikom zahvaljujejo za letino. Kalaše verjamejo, da med praznikom polbog Balimaiyan pride na obisk iz mitske dežele Tsyam, iz katere Kalaše izvirajo. Če je zadovoljen s Kalašami, se potem vrne v Tsyam in s sabo ponese molitve in prošnje svojega naroda. Chawmos ima deloma tudi značilnosti našega pustnega obdobja, saj velja, da so v obdobju praznika pravila vsakdanjega življenja sprevržena, pri nekaterih obredih pa se moški oblačijo v ženska oblačila, ženske pa v moška: sam Balimaiyan lahko prehaja iz moške v žensko obliko. Dečki med praznikom v skupinah hodijo od hiše do hiše in nabirajo darila. Vsi obredi Kalaš se izvajajo z obilo glasbe, petja in plesa, pri katerih sodelujejo ženske in moški. V dolgih obredih, ki lahko trajajo po cel dan ali celo noč, si počasni ritmi in umirjene melodije sledijo s hitrimi in divjimi. Kalaše svoje mrtve pokopavajo v lesene truge nad zemljo: truge pustijo odprte, da se s posmrtnimi ostanki hranijo ptice in druge živali, kar spominja na podobne zaratustrske obrede. Posebno spoštovanim pokojnikom v zavetju dreves postavijo v les izrezljane kipe, pred katerimi opravljajo darovanja. Značilni za Kalaše so tudi stoli, ki jih že od nekdaj uporabljajo za sedenje: tradicionalni osrednjeazijski način sedenja je na tleh s prekrižanimi nogami. So tudi stoli morda dediščina prednikov, ki so prišli iz Sredozemlja?
Danes se Kalaše še vedno soočajo z diskriminacijo s strani večinskih muslimanov, vendar jih skušajo pakistanske oblasti zaščititi: vstop v doline stražijo sile javnega reda, ki tako odganjajo preveč vsiljive islamske misijonarje. Zanimanje grške javnosti zanje je tudi imelo pozitivne učinke: s prispevki, ki so jih zbrale grške nevladne organizacije, so v vsaki od dolin zgradili osnovno šolo in skupno srednjo šolo, kjer se kalaški otroci počutijo manj zapostavljene kot v muslimanskih šolah, obenem pa se lahko učijo brati in pisati svoj jezik. Z ekonomskega vidika je naraščajoči turizem Kalašam omogočil nove priložnosti za zaslužek, boljše zdravstvene storitve pa so pripomogle, da se število Kalaš ponovno povečuje. Če so ali niso potomci Aleksandrovih vojakov, bodo Kalaše tako lahko še naprej prenašali svoje edinstveno kulturno izročilo.

Vinko Bandelj