Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Pozabljne vere Bližnjega in Srednjega vzhoda

Zaključek

    Zaradi vzpona Daeša, politične nestabilnosti in slabih gospodarskih pogojev, je veliko opisanih verskih skupnosti danes v nevarnosti. Večina pripadnikov nekaterih teh ver živi razseljena po svetu. Novi templji so zrasli v Londonu, v Detroitu, v Los Angelesu in drugih ameriških in evropskih mestih. Stik z drugačnimi navadami in načini življenja v tujini predstavlja velik izziv za bolj zaprte in konservativne vere. Kako naj se njihovi pripadniki obnašajo v tujem okolju? S kom se lahko poročijo? Kateri veri pripadajo otroci rojeni v versko mešanih zakonih? Novi pogoji, v katerih so se znašle vere, so nekaterim dale tudi nov zagon, pa čeprav daleč od krajev, kjer so se rodile. Po drugi strani se, kdor je ostal na svojem starodavnem ozemlju, spopada s pomanjkanjem duhovnikov in svečenikov. Ezoterični kulti, kjer je verska resnica razodeta ozkemu krogu posvečenih oseb, so najbolj v nevarnosti, saj brez posvečencev ni nikogar, ki bi skrbel za obrede in za pravilni prenos verskih resnic naslednjim rodovom.
Verska in etnična raznolikost Bližnjega in Srednjega vzhoda predstavljata oviro gradnji nacionalnih in/ali verskih držav, h kateri na drugačne načine stremijo različni dejavniki v regiji: Erdoganova oblast v Turčiji, Izrael, iranska teokracija, arabski sunitski skrajneži, sam Daeš. Katerakoli bolj racionalna in pravična ureditev mej na tem območju od te, ki smo jo Evropejci določili po prvi svetovni vojni s Sykes-Pickotovim sporazumom, ne bo smela mimo verskih in etničnih manjšin in njihovih pravic.
Veliko vojnih beguncev, pa tudi ekonomskih migrantov, ki k nam prihaja s tega območja, je pripadnikov ene od omenjenih ver, ali pa ene od neštetih vej islama, ki imajo kaj malo skupnega z muslimanskimi (sunitskimi) skrajneži, predvsem s tistimi, ki se zbirajo pod črno zastavo Daeša. Res je, da večina teh verskih skupnosti predstavlja le majhen del prebivalstva držav Bližnjega in Srednjega vzhoda; res pa je tudi, da so njihovi pripadniki prvi, ki se odpravijo na dolgo in neznano pot v tujino, saj nimajo nikogar, ki bi jih varoval in jih podpiral. Šiiti se lahko zanesejo na Iran in njegove zaveznike, suniti na Turčijo, Katar ali Savdsko Arabijo: h komu pa naj se obrnejo jarsanisti, Druzi, Šabaki ali Kalaše? Koliko beguncev, ki so pred časom v valih preseljevanja svetopisemskih razsežnosti potovali preko naših krajev, so potomci cerkva, ki so pisale učene razprave o naravi Jezusa Kristusa v času, ko smo se v Evropi ukvarjali šele s preseljevanjem narodov? Koliko bahajcev ali ahmadijcev, nosilcev drugačnih, a vendar sličnih sporočil o miru in bratstvu med vsemi ljudmi, se skuša k nam prebiti na zastarelih plovilih, ki večinoma potonejo sredi Sredozemlja? Enačba, da predstavljajo priseljenci nevarnost, ker naj bi z njimi k nam prišle skrajne ideje, pred katerimi večinoma sami bežijo, je iz trte izvita in dokazuje intelektualno omejenost ljudi, ki jo zagovarjajo, ali njihovo politično preračunljivost. Včasih pa kar oboje skupaj…
Kot Evropejci krščanskega izročila se moramo zamisliti ob dejstvu, da je vsa ta verska raznolikost preživela skoraj tisočletje in pol v samem osrčju islamskega ozemlja. Kje pa so nekrščanske vere, ki bi se bile ohranile na ozemlju Evrope? Katerim verskim skupnostim so različne veje krščanstva dovolile preživetje? Odgovor je sila preprost in za nas porazen: nobenim. Razlogov za to je seveda več, od velike tradicije, ki so jo nekatere vere Bližnjega in Srednjega vzhoda imele še pred islamom, do strategije prikrivanja, ki so jo izrabile druge, do ozemeljske in številčne omejenosti nekaterih skupnosti, ki so se zatekle na odročna področja. Dejstvo pa je, da je bil islam večino svoje zgodovine bolj tolerantna vera od krščanstva. Spomnimo se na krščansko iztrebljenje albižanov, izgon muslimanov iz Španije ali na pogrome nad Judi. Nasprotno ščiti Jude, kristjane in druga »ljudstva knjige«, oznako pod katero so se od časa do časa skrili zaratustrovci, Jezidi, Mandejci, že sam Koran. Neislamske verske skupnosti so muslimanski oblastniki občasno sicer preganjali, nikoli pa jih niso do konca iztrebili. In če skušajo danes skupine fanatikov iz raznoraznih razlogov pod pretvezo vere toleranco sprevreči v intoleranco ter zatiranje in nasilje do vseh drugače mislečih, nas to ne sme zavesti, da bi maloštevilne ekstremiste enačili s stoletnim izročilom islama. Nenazadnje je ravno to njihov cilj.
Strpnost do drugačnih tako na pretežno muslimanskih Bližnjem in Srednjem vzhodu, kot na krščanskem zahodu ni splošno sprejeta vrednota. Breivik je svoja žalostna dejanja opravičil s potrebo obrambe krščanstva in tradicionalnih evropskih vrednot (med katerimi po njegovem ni mesta za strpnost), podobne pozive pa lahko slišimo od mnogih drugih konservativnih političnih in cerkvenih krogov v vseh evropskih državah. Trump je na obrambi domnevnih avtohtonih tradicionalnih vrednot države, ki se je rodila kot mešanica verskih izseljencev, vojnih beguncev in ekonomskih migrantov, vsaj deloma zgradil svojo volilno zmago. Enačba, češ da smo »mi« strpni, »oni« pa ne, ne vzdrži kolikor toliko resne presoje. Oboji si moramo za strpnost prizadevati, skrajneže pa ideološko in tudi dobesedno razorožiti in onesposobiti. Le v takih pogojih bodo tudi vsa ostala, stara ali mlada, verska in kulturna izročila lahko še naprej uspevala in ohranjala bistvo človeških družb – raznolikost.