Prelomno leto 1968

Prelomno leto 1968

Naš dnevnik zrcalo upora in antifašizma

Tako je Primorski dnevnik sredi decembra 1970 na prvi strani poročal o veliki antifašistični manifestaciji po tržaških ulicah

Študenti tržaške univerze so leta 1968 prehiteli francoske vrstnike, saj so že februarja, torej tri mesece pred pariškimi vrstniki, zasedli fakulteto za književnost. S tem so postavili temelje vsesplošnemu študentovskemu in dijaškemu uporu, ki je na Tržaškem dobil tudi močan antifašistični pečat. Tudi o tem govori dokumentarna razstava z naslovom Prendiamo la parola (Spregovorimo), ki jo bodo danes ob 11. uri odprli v Skladišču idej. Gre za nekoliko dopolnjeno razstavo, ki jo je združenje Quelli del ‘68 (Tisti iz leta 1968) pred kratkim priredilo v Vidmu.
Na razstavi, ki bo odprta do 17. junija, bodo na ogled tudi naslovnice in članki Primorskega dnevnika; zbrala in uredila jih je Bruna Zorzini Spetič, ki je kot takratna študentka ekonomske fakultete direktno sodelovala pri zasedbah univerze in tudi v študentskem gibanju. Bodoča političarka in deželna svetnica se pri svoji raziskavi ni osredotočila le na dogajanjih leta 1968 na univerzi, pač pa tudi in predvsem na leto 1970, ki je bilo za Trst v marsičem prelomno. Fašisti in desnica so dvignili vik in krik zaradi napovedanega obiska jugoslovanskega predsednika Tita v Italiji (obisk so potem preložili), prišlo je do demonstracij in pouličnih protestov, pri katerih so sodelovali tudi fašisti iz drugih italijanskih mest.
Pri cerkvi Sv. Antona so fašisti pretepli Miloša in Vladimirja (Ladija) Budina, Libero Haring, Boruta Špacala in Duška Udoviča. Žrtve napada so v pismu Primorskemu dnevniku z naslovom “Tako so nas tepli pred očmi policije” opisali nasilno dogajanje in ožigosali pasivno zadržanje policistov, ki niso zaščitili slovenskih antifašistov, čeprav bi morali.
Nobenega od črnih nasilnežev niso kazensko ovadili, pač pa so na kvesturi formalno identificirali Ladija Budina, ki se je tja napotil, da bi prijavil napad. Podivjani fašisti so takrat tudi razdejali sedež PSI v Mazzinijevi ulici in tamkajšnji sedež anarhistov, poškodovali so tudi več avtomobilov z jugoslovansko registrsko tablico. Velik poudarek - kot ugotavlja Bruna Zorzini Spetič - je Primorski dnevnik namenil veliki antifašistični demonstraciji 14. decembra 1970. Na čelu množičnega shoda je bilo vseh šest županov tržaške pokrajine.

  • »Mladi Italijani in Slovenci združeni v skupnem boju«

    Za Bruno Zorzini Spetič je bilo leto 1968 velika politična in hkrati človeška izkušnja. Kot takratna študentka je sodelovala pri zasedbi ekonomske fakultete in takrat dejansko začela svojo politično pot, ki jo je pripeljala vse do deželnega parlamenta. »To je bil čas, ko sem tudi na novo odkrila svoje slovenske korenine,« pravi Bruna, ki izpostavlja, da so takratna dogajanja okrepila antifašistično zavest med mladimi ter tudi složnost med italijanskimi in slovenskimi dijaki ter študenti. Z zasedbami univerzitetnih fakultet in potem italijanskih ter slovenskih višjih srednjih šol je nastalo slovito geslo Italijani in Slovenci združeni v boju (Italiani e Sloveni uniti nella lotta), ki so ga mladi in starejši nosili na transparentih po tržaških ulicah.
    In zakaj prav Primorski dnevnik na razstavi v Skladišču idej? »To so bila leta vojne v Vietnamu in državnega udara v Grčiji, v Italiji pa je nevarno dvigoval glavo fašizem. Primorski dnevnik je o vsem tem poročal praktično vsak dan, kot je pisal o škvadrističnih pohodih po Trstu in protestih italijanskih in slovenskih študentov. Mislim, da je časopis zanimivo in poučno zrcalo tistih razburkanih časov,« je prepričana Bruna Zorzini Spetič.
    Na tista leta nikakor ne gleda z nostalgijo in zavrača kakršne koli primerjave s tistimi časi, ki bi bile gotovo tvegane. Zdi se ji vsekakor pomembno, da mladi spoznajo kaj je sililo takratno mladino k uporu in zavračanju univerzitetnega in šolskega sistema, ki je stremel k avtoritarnosti. »Če me že sprašujete o nostalgiji, vam odgovorim, da čutim nostalgijo po plemenitih vrednotah, ki so takrat vodile naš boj. Danes se zdi složnost med Italijani in Slovenci zelo oddaljen pojem in skoraj kot neka danost, pred petdesetimi leti pa ni bilo tako. Imeli so nas za zanesenjake in celo za utopiste. Ponosna sem, da sem takrat in da še danes verjamem v utopijo,« pojasnjuje Bruna Zorzini Spetič. (st)