Jezikovne skupnosti v videmski pokrajini

Jezikovne skupnosti v videmski pokrajini

Župan Marchiol: »Žal zaradi mentalnih pregrad nismo ustanovili dvojezične šole«

Župan Barda Guido Marchiol

Občina Bardo v Terski dolini iz različnih zornih kotov

Zemljepisna lega

Občina Bardo zaobjema skoraj 53 kvadratnih kilometrov veliko ozemlje v osrednjem delu zahodnih Julijskih Predalp. Na severu meji na Rezijo, na vzhodu na Slovenijo (vanjo pridemo čez bivši mejni prehod Učja) in Tipano, na jugu na Neme, Čento in furlansko nižino, na zahodu pa na gorate predele občin Gumin in Pušja vas. Občino sestavljajo zaselki Podbardo (Cesariis), Sedlišča (Micottis), Mužac (Musi), Breg (Pers), Ter (Pradielis), Zavarh (Villanova) in Njivica (Vedronza), kjer ima svoj sedež občinska uprava. Čez celotno območje teče reka Ter (Torre), ki izvira v Mužcih (Monte Musi) in južno od Čente ponikne v razsežnih prodiščih Furlanske ravnine. Terska dolina, v kateri se nahaja občina Bardo, je nasploh obdana s hribovjem. Ob Mužcih naj omenimo še Viškorško goro (Gran Monte) in Čampon (Campeon) ter Barnadijo (M. Bernadia). Slednjega označujejo kraški površinski in podzemni pojavi. Najlepši njihov primer so jame v Zavarhu in Njivici s svojimi rovi, lužami in galerijami, ki jih je oblikoval podzemni vodni tok. Tu se je v začetku 20. stoletja s prvimi raziskovanji tudi začelo razvijati furlansko jamarstvo.

Demografsko stanje

Barška občina z demografskega vidika res ni velika, kar je sicer značilno za gorata območja. Število prebivalcev je približno konstantno od devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je padlo pod 800. Pred sto leti pa je bilo barških občanov celo več kot 3.000. Od konca prve svetovne vojne je število prebivalcev stalno padalo, največjo spremembo pa so zabeležili med leti 1961 in 1971, ko je bil padec približno 40%. Občani so torej množično začeli zapuščati svoje domove še pred rušilnim potresom leta 1976. »Naš glavni problem je vedno bil pomanjkanje delovnih mest, ljudje pa iščejo predvsem udobnost in se skušajo nastaniti čim bližje službi. A kdor je res navezan na svoj domači kraj, je pripravljen tudi kaj žrtvovati. Poleg tega pa je pri nas kvaliteta življenja višja. Sam ne bi nikoli zapustil Barda,« je povedal novi župan Guido Marchiol, ki občinsko upravo vodi od junija lani (prej pa je bil pet let podžupan). Povprečna starost prebivalcev je dokaj visoka, v zadnjem obdobju pa se je v občino Bardo priselilo nekaj mladih parov, to pa zato, ker so cene hiš precej nižje kot v Furlanski nižini.

Zaposlovanje in gospodarstvo

Možnosti za zaposlitev na občinskem ozemlju v bistvu ni. »Največ uslužbencev ima občinska uprava (11). Sicer se redki ukvarjajo z gozdarstvom oziroma gojenjem ličink, nekaj je gostinskih obratov... Stanje res ni najboljše. Nekaj možnosti bi lahko nudil ponoven zagon kmetijstva, a za to ni sredstev. Po potresu smo pri nas ponovno zgradili hiše, nihče pa ni pomislil na hleve. Domačini niso imeli več živine, postopoma pa so izginili tudi pašniki in polja. Tako kot v vseh gorskih občinah pa so močno narasle gozdnate površine. Gozd se je razrasel vse do obrobij vasi in nekatere ceste so zaradi tega tudi zelo nevarne. Civilna zaščita je morala že večkrat poseči, ker so ob neurjih ali močnem vetru veje oziroma celo debla padli na ceste.«
Nekoliko bolj razvit je v Bardu turistični sektor. Vedno več obiskovalcev privablja naravni park Julijskih Predalp (ustanovljen je bil leta 1996 in obsega 10.000 hektarjev površin), v katerega je vključen zgornji del občinskega ozemlja. Turisti lahko v njem občudujejo tipično favno in floro, stezice v njem pa vodijo tudi do zgodovinskih ruralnih in urbanih naselij, pa tudi do jam v Zavarhu, ki so pravzaprav glavna atrakcija.
Novo zavarško jamo je leta 1925 povsem slučajno odkril domačin Pietro Negro, sicer avtor številnih povesti v terskem narečju. Opazil je razpoko, iz katere je prihajal vlažen zračni tok, hlapovi pa so se zgoščali v paro. Vse to je vzbudilo njegovo radovednost in je zato stopil skozi razpoko in tako odkril popolnoma nov in skrivnosten podzemni svet. Vest se je zelo hitro razširila in jamarji videmskega speleološkega društva so organizirali prvo raziskovanje jame 25. maja leta 1925. Sodelovali so tudi domačini, med temi sta bila tudi sam Negro in Giusto Bobbera. V Zavarhu se v Zajamo (Dovica) in jamo Lubinica (Vijant, Vigant) lahko spustijo le speleologi, za obisk turistov pa je primerna samo tako imenovana Nova jama (oziroma le nekateri rovi v njej). Še posebno v poletnih mesecih (pozimi so tri mesece zaprte) se za ogled jame odloči veliko ljudi, maja pa so na vrsti številni šolski izleti ali ekskurzije. Vsako leto privabijo Zavarške jame več tisoč ljudi.
Kar zadeva nastanitvene možnosti, so ob klasičnih zadnje čase na razpolago tudi nekateri bed&breakfasti (sobe z zajtrkom) in razširjeni hoteli. Nekaj ležišč nudi tudi gozdna hiša v Parku. »Za dodaten razvoj turizma pa si moramo zagotoviti sredstva, s katerimi bomo lahko zaključili prenovo notranjosti Zavarških jam. Te bodo lahko takrat istočasno sprejele še več obiskovalcev, ogled pa bo še bolj zanimiv. Pred leti smo že prejeli prispevek 3 milijonov evrov, a potrebujemo več. Poleg tega bo treba preurediti tudi cestno povezavo, sicer bodo vsi posegi v jamah zaman.«

Prioritete, storitve in sodelovanje s sosednjimi občinami

Kot nam je povedal župan Marchiol, bo treba za razvoj občine še marsikaj storiti. Ob prenovi Zavarških jam in ureditvi občinskih cest sodi med prioritete, ki jih je evidentirala njegova uprava, uporaba obnovljivih virov energije. Tu gre predvsem za fotovoltaične naprave, razmišljajo pa tudi o tem, da bi v Njivici za ogrevanje občinske palače, šole in bližnjih zgradb izkoriščali lesno biomaso. Morali pa bodo še preučiti, če bi gradnja take centrale res pomenila zmanjšanje izdatkov ali če bi bili stroški z njo še večji.
V občini so se odločili za ločen sistem zbiranja odpadkov. V vsakem zaselku je nekaj mest, kjer se nahajajo zabojniki za različne tipe odpadkov. Družinam je občinska uprava dala ključe za posamezne zabojnike: za papir, steklo, plastiko, vlažne ter suhe odpadke. Rezultati so spodbudni, kar še posebno velja za zadnje leto, občinska uprava, in s tem tudi občani, pa na tak način precej prihrani. Seveda ne teče še vse tako, kot bi moralo. Nekateri še vedno mečejo vse tipe odpadkov v smetnjake pred osnovno šolo v Njivici. Da bi bilo ločeno zbiranje odpadkov, ki omogoča tudi reciklažo, še bolj učinkovito, pa namerava občinska uprava še naprej organizirati srečanja z občani.
Občina Bardo že tri leta odlično sodeluje s Tipano in Nemami. Ustanovili so posebno združenje, ki nudi večino storitev občanom. Glavni sedež združenja je v Nemah, prebivalci Barda pa lahko dobijo vse potrebne informacije v občinskih uradih v Njivici. Urad za protokol in anagrafski urad pa upravlja občina Bardo samostojno. Izredno pomanjkljiv je javni prevoz. Poseben avtobus, katerega urnik je vezan na šolskega, vozi po občinskem ozemlju, a ne pripelje v vse zaselke. Zato morajo prebivalci uporabljati zasebna vozila ali pa pešačiti.

Šolstvo in jezik

V Njivici je vrtec in osnovna šola, ki jih letos obiskuje šestdeset otrok iz vseh zaselkov. Tudi na tem področju je stanje slabše, kot je bilo pred potresom, ko je vsaka vas imela svojo šolo in vse so bile množično obiskovane. Zdaj ni več tako. V osnovni šoli so učenci združeni v dve večrazrednici, ob tradicionalni didaktični ponudbi pa jim nudijo tudi (pre)kratek tečaj slovenščine. »15 ur letno za vsak razred v osnovni šoli in 10 ur v vrtcu sploh ni dovolj. Otroci od tega ne odnesejo skoraj nič. Naše učiteljice pa slovenščine ne morejo poučevati, ker nimajo potrebne izobrazbe. Sicer skušajo v program vključiti lokalno kulturo in narečje s pomočjo raziskav o navadah in običajih. A tudi to je absolutno premalo,« je poudaril Marchiol, ki obžaluje, da v Bardu ni dvojezične šole, kot je špetrska. »Po vojni smo zaradi mentalnih pregrad, ki na žalost ponekod kljub padcu mej še vedno obstajajo, zapravili edinstveno priložnost za razvoj. Če bi takrat ustanovili dvojezično šolo, bi sedaj tri generacije obvladale slovenščino. Naši prebivalci bi bili zaradi tega, še posebno v sedanji skupni Evropi, privilegirani in bi imeli več možnosti. Upam, da bomo vsaj čim prej začeli sodelovati s Slovenijo, tudi zato, da si zagotovimo sredstva, ki jih Evropska skupnost namenja za čezmejne projekte.«
Bardo je prav tako kot bližnja Tipana dvojezična občina, domačini govorijo slovensko narečje, ki ga imenujejo tudi »po našin«. Vedno manj pa je tistih, ki ga poznajo in redno uporabljajo, tako da po Marchiolovem mnenju obstaja nevarnost, da bo kmalu izginilo. Vedno več prebivalcev govori raje furlansko, mogoče tudi zato, ker je veliko priseljencev iz furlanske nižine, ti pa terskega dialekta ne poznajo. »Res škoda bi bilo, če bi naša govorica izumrla, že zdaj pa je v njej veliko izposojenk iz italijanščine oziroma furlanščine. Zanimivo je, da je našim izseljencem v Južni Ameriki uspelo boljše ohraniti naš materni jezik. Ko pridejo k nam na obisk, jih je vedno lepo poslušati, saj uporabljajo pristne stare izraze.« Tersko narečje uporablja na primer pri maši tudi župnik v Bardu Renzo Calligaro. Čeprav je po rodu Furlan, je postal »duhounik od Barda anu Zavarha«. V župnijskem arhivu je našel že zdavnaj pozabljene slovenske pesmi, ki so jih Terjani spet začeli peti pri nedeljskih mašah. V treh bogato opremljenih knjigah z naslovom »Boava besieda« (božja beseda) je Calligaro izdal mašna besedila (odlomke iz Svetega pisma) za terske »cierkve« v terščini.
Kljub temu, da je Bardo dvojezična občina, pa so zaenkrat table ob vhodu in izhodu vasi le v italijanščini. S pomočjo prispevkov, ki so namenjeni zaščiti manjšin, bodo v Bardu odprli jezikovno okence, organizirali pa bodo tudi tečaj slovenščine za občinske uslužbence. Župan pa upa, da bo uprava čim prej dobila sredstva tudi za postavitev dvojezičnih tabel. »In ne zato, ker bi želel naš teritorij 'posloveniti', kot pravijo nekateri, temveč zato, da bomo imeli nek trajen dokaz o našem izvoru, kulturi in tradicijah. Nočem, da bi se vse to izgubilo.« Sicer o slovenskem izvoru vasi pričajo table z imeni ulic. V Bardu stojijo na primer napisne table, kot so Za vasjo, Tam na meji, Zakostanj, Tarh in druge.

  • »Naš glavni problem je vedno bil pomanjkanje delovnih mest, ljudje pa iščejo predvsem udobnost in se skušajo nastaniti čim bližje službi. A kdor je res navezan na svoj domači kraj, je pripravljen tudi kaj žrtvovati. Poleg tega pa je pri nas kvaliteta življenja višja. Sam ne bi nikoli zapustil Barda,«