Jezikovne skupnosti v videmski pokrajini

Jezikovne skupnosti v videmski pokrajini

Topolovo od vasi na obrobju do preporoda po zaslugi Postaje

Arhiv Novi Matajur

Topolovo (narečno Tapoluove ali Topolove) je največja vas v občini Grmek. Z geografskega vidika spada v dolino Kozice, to je eno od štirih Nadiških dolin. Leži 580 metrov visoko na pobočju hriba, nad njo pa kraljujeta Sv. Martin (983 m) in Kolovrat (1243 m). Ime vasi je eno izmed številnih fito-toponimov, ki jih najdemo v Rečanski dolini, in izhaja iz drevesnega imena topol, čeprav je dandanes tu le malo teh dreves. Hiše se vrstijo na terasah, vsekanih v strmino, tako da zgleda, da so stavbe postavljene ena na drugo. Vas, ki je obdana s kotlinami in jo sestavlja kakih sto zgradb, ima obliko enakokrakega trikotnika, katerega vrh predstavlja topolovška cerkvica. Glavno pot skozi vas predstavlja strmo vertikalno stopnišče. Stranske ulice niso razporejene po posebnem redu, ozke so in vijugaste, sem ter tja so pokrite z lopami in trto, tako da se je po vasi nemogoče voziti z avtomobilom ali motorjem. Le v enem delu vasi ni nobenih gradenj, tako da ta odprti prostor deli Topolovo v zgornji in spodnji del.
Vas Topolovo, ki je verjetno nastala v obdobju slovanske kolonizacije med leti 700 in 1000, je prvič omenjena leta 1275. Takratni dokument priča o tem, da je bila med fevdalnimi posestvi Konona in Volrika Mumigliana, drugi zapis (prvi uradni) pa je iz leta 1321. Skupaj z drugimi beneškimi vasmi se Topolovo ob dodelitvi Tolminske Avstriji po mirovni pogodbi z Beneško republiko leta 1513 omenja kot del čedajske gastaldije. Rodbinske knjige podutanske župnije, pod katero je spadala vas Topolovo, pa so se pojavile šele v 17. stoletju. Originalni topolovški priimki so Gariup, Filipig (ali Filipič), Schuoch (Skok) in Rukli, ki so še vedno najbolj pogosti priimki, saj so se do 18. stoletja člani teh družin poročali v glavnem med sabo.
Topolovčani so bili v preteklosti v glavnem kmetje, živeli so od poljedelstva in živinoreje. Ukvarjali pa so se tudi z drugim. Veliko je bilo krošnjarjev oziroma guziravcev (popotnih trgovcev). Potovali so po vsej vzhodni Evropi vse do Rusije in od hiše do hiše prodajali platno, rute, podobice svetnikov in druge izdelke. Najlepše in največje hiše so bile v Topolovem zgrajene v obdobju, ko je bilo krošnjarjenje najbolj donosno. Popotni trgovci so takrat imeli poseben potni list za vse države v Avstro-Ogrskem cesarstvu in tudi za Rusijo. V Topolovem so nekateri prebivalci znali brati in pisati v italijanščini ter v slovenščini, tako da so bile tu razširjene knjige Mohorjeve družbe, slovenski katekizmi in druge knjige, ki so jih naročali v glavnem v Ljubljani. Pred prvo svetovno vojno je bila v teh krajih slovenska narodna zavest zelo močna, tako da so maja leta 1911 imenovali odbor za ustanovitev slovenske posojilnice »Ilirija vstani«. Načrt je nato propadel, proti njemu pa so nastopili vsi videmski časopisi in oblasti.
Tako kot v vseh ostalih beneških vaseh pa je tudi za izpraznitev Topolovega kriva emigracija. Od druge polovice 19. stoletja dalje se vas ni več razvijala, lakota, revščina in zaprte meje pa so silile Topolovčane v emigracijo: do prve svetovne vojne predvsem v Severno in Južno Ameriko (predvsem v Argentino in Brazilijo), kasneje pa zlasti v Francijo, Belgijo, Nemčijo, Švico in večja italijanska mesta. Izseljenstvo je v skoraj vseh primerih postalo dokončno, tako da je število prebivalcev močno upadlo (od 400 leta 1920 do približno 50 sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja).
Zadnjih šestnajst let pa je k novemu razvoju beneške vasice bistveno pripomogla zdaj že mednarodno uveljavljena kulturna prireditev Postaja Topolove, ki poteka vsako leto julija. Likovno, glasbeno in performativno naravnani dogodki privabijo vsako leto številne ustvarjalce iz Italije, Slovenije in širšega evropskega prostora ter seveda številne obiskovalce. Postaja je prostor umetniškega iskanja in eksperimentiranja, izvirna in edinstvena pa je zato, ker vsi dogodki in umetniške stvaritve nastajajo v Topolovem in v funkciji vasi in njenih prebivalcev. V tem smislu ima na prireditvi pravo mesto slovenska dimenzija. Beneška vas na koncu poti, obsojena na smrt zaradi meje, hladne vojne in izseljevanja, je bila po zaslugi Postaje lepo obnovljena in vsaj v poletnih mesecih zaživi. S Postajo Topolove pa je tudi sama Benečija na nov način spregovorila širšemu svetu.

Tjaša Gruden