Jezikovne skupnosti v videmski pokrajini

Jezikovne skupnosti v videmski pokrajini

Bogat Trinkov koledar 2011 soustvarjalo 37 avtorjev

Sedež društva v Čedadu

Trinkov koledar 2011 je vsebinsko bogat in zanimiv. Izšel je na 200 straneh in objavlja prispevke 37-ih avtorjev iz FJK in sosednjih krajev Slovenije. Enajst avtorjev je svoje besedilo napisalo v narečju (po nadiško, tersko, breginjsko, kambreško in rezijansko).
Pozdrav koledarju je letos napisal minister Boštjan Žekš.
Prvi vsebinski sklop je posvečen zaščitnemu zakonu za slovensko manjšino (38/2001), ki ga je 14. februarja 2001 sprejel rimski parlament.
Desetletnico pomembnega dogodka obravnavajo štirje prispevki.
“Brez zakona bi bili Slovenci v Italiji šibkejši in siromašnejši, prepuščeni na milost in nemilost trenutnim političnim večinam, predmet medstrankarskega barantanja, kamen spotike pri razvijanju dobrososedskih odnosov med Italijo in Slovenijo. Kaj takega danes ni več mogoče,” je napisala slovenska senatorka Tamara Blažina, ki v svojem prispevku osvetljuje napore, ki so pripeljali do pomembnega zakona, predvsem pa se zaustavlja pri tem, kaj zakon prinaša slovenski manjšini.
“Z udejanjanjem zaščitnega zakona ne moremo biti povsem zadovoljni, saj je ostal še marsikateri člen le na papirju”, ugotavlja Tamara Blažina, ki pa poudarja, da je bil zgodovinskega pomena za Slovence videmske pokrajine, ker jih je priznal in postavil na isto raven kot druge Slovence, podržavil je dvojezično šolo in ji omogočil nadaljnjo rast (z dvojezično nižjo srednjo šolo) ter konkretno prispeva k razvoju krajev, kjer je manjšina naseljena.
Razmišljanje je nadaljeval predsednik SKGZ Rudi Pavšič, ki je pomembno obletnico izkoristil za poziv manjšini, naj premisli o svoji organiziranosti, o svoji vlogi na tem delu Evrope, kjer se s padcem meja ponujajo nove, še neizkoriščene, priložnosti, o potrebni notranji reorganizaciji. “Zamujamo tako organizacijsko kot vsebinsko,” je poudaril Pavšič.
Zanimiv je tudi prispevek Bojana Brezigarja, predsednika institucionalnega paritetnega odbora za slovensko manjšino. Vlogo odbora marsikdo, še zlasti med krajevnimi upravitelji, podcenjuje (zgovoren je primer Rezije), ker se ne zaveda, da ga večinoma sestavljajo predstavniki inštitucij, od državne vlade do deželnega sveta in občinskih uprav. Marsikdo v manjšini pa vidi v njem telo, ki naj rešuje vse odprte probleme. Brezigar zelo pregledno predstavlja pristojnosti in zadolžitve paritetnega odbora. O pomenu zaščitnega zakona za Rezijo podaja nato svojo oceno v rezijanščini Luigia Negro.
V lanskem letu smo se večkrat spotaknili ob sporne politične izbire krajevnih upraviteljev, še zlasti v Nadiških dolinah. Tudi s tega zornega kota je zelo zanimiv prispevek Giorgia Banchiga o Risorgimentu in nacionalni zavesti beneških upraviteljev, ki se uokvirja v 150-letnico proglasitve italijanske kraljevine in 145-letnico priključitve Benečije Italiji. Banchig med drugim navaja zanimiva dokumenta, ki ju hranijo v špetrskem občinskem arhivu in sta dokaz narodne zavesti takratnih županov in njihove skrbi za ohranitev špetrskega okraja ter vsaj dela avtonomije Benečije.
Psihologinja Suzi Pertot nato predstavlja projekt “JezikLingua, Večjezičnost kot bogastvo in vrednota čezmejnega slovensko-italijanskega območja”, katerega strokovno-znanstveni del je njeno delo. V projekt JezikLingua sodi tudi multimedijsko središče v Špetru.
Zvest, večletni sodelavec Trinkovega koledarja Zdravko Likar predstavlja nastanek, delovanje in poslanstvo Kobariškega muzeja, ki deluje že dvajset let in Fundacije Poti miru v Posočju, ki ima za seboj polnih deset let plodnega dela in je na nedavnem srečanju predsednikov Napolitana in Türka, doživela pomembno potrditev.
Zanimiv pogled na Benečijo je prispevala novinarka slovenske televizije Mirjam Muženič, ki opisuje svoje poti v Benečijo in videmsko pokrajino.
Luisa Battistig se s pesmijo spominja desetletnice delovanja koče Dom na Matajure, o novi pomladi v Terski dolini pa je pisal Igor Černo, medtem ko Rudi Bartaloth predstavlja tradicionalne noše na tromeji, ki so bile tema razstave v Beneški palači v Naborjetu.
Med številnimi zanimivimi prispevki, naj omenimo še skok za pol tisočletja nazaj, v čas furlanske ljudske vstaje, na pustni četrtek, Joibe Grasse, leta 1511. Prispevek z naslovom “Plamen, ki še vedno gori” je prispeval Carli Pup, ki je tudi predsednik združenja 1511, ki želi obuditi spomin na uporniško Furlanijo.
Zgodovinske in človeške povezave med Čedadom in Idrijo, katerih protagonist je bil tudi Cesare Costantini, opisuje Tomaž Pavšič, njegov zapis pa dopolnjuje Franco Fornasaro.
Giulia Crisetig je napisala prispevek o ljudskem izročilu v zgornji Rečanski dolini, ki ga je raziskala za svojo diplomsko nalogo. Prof. Irena Popov Novak je napisala kritično oceno pesniške zbirke Duhuor an luna Alda Klodiča, profesor Roberto Dapit pa se je osredotočil na bogato zakladnico subiških pripovedi, ki jih je zbrala Bruna Balloch in so izšle v lepi ilustrirani publikaciji.
Nekatere subiške pripovedi so objavljene v Trinkovem koledarju in ga bogatijo skupaj z drugimi narečnimi prispevki. Med pripovedmi zasluži posebno pozornost “Marija v Landarski jami”, ki jo je napisal France Bevk, čigar 120-letnico rojstva in 40-letnico smrti smo zabeležili lani. V poglavju “V spomin” pa se Trinkov koledar poslavlja od Dina Del Medica, Zdravka Revna in Ivana Volariča Fea.
“Utekli so bogovi” je naslov lepega in obenem pretresljivega vložka, ki je posvečen Kravarščakovemu hramu in ga je grafično oblikoval Alvaro Petricig. Pesmi in besedila so delo Marine Cernetig, Adriana Gariupa in Claudie Salamant, fotografije pa Marine Cernetig ter Giacinta Iusse.
Trinkov koledar je uredila Lucia Trusgnach. Bogati ga kot vsako leto slovenska bibliografija videmske pokrajine (za leto 2009), ki jo je pripravila Ksenija Majovski iz Narodne in študijske knjižnice, ponuja pa tudi pregled razvejanega delovanja kulturnega društva Ivan Trinko, ki izdaja Trinkov koledar.