Jezikovne skupnosti v videmski pokrajini

Jezikovne skupnosti v videmski pokrajini

Malina, zvierala an te mikane patoke

Tiho an počasu re, naša Malina, kr sonce zarieua žejne planince an se merka tu čiste uodice. Preskaka kamunje, poboža trauice, čenta po našn stare pravce. Pouno krat začene burlat, strašno oblačuje, or za oru se kaže an močno potiska črne male: se bušće, rmi, vietar stresa rmiće, daž, pouson našu zemjo moči. Kr žalost ma, je napihnjena, potice, njue, mažierje nos deleč use zlomjene an mokre.
Judie so ustrašeni, se tresejo, s tu desnu se ženajo.
- Pomajte bab še nas!- Naša Malina nč ne posluša, seje souze, smrt za hiše an dušice.
- Sveta Marija, prosite za nas!- Nazadnje oči nebeške se smiliejo. Oblak operja dne mikane urata, sonce pokriua hudičauo dielo, spe jasno na sviet se uarnjua!
Vesela je naša Malina!
Čičica noua, skače naprej an nazaj, tičiće, vjolce an lastovce se laščijo. Ona se skriua: liepa je!
Otroci na oir letjo, se jemajo, tičaći spolietajo an pojejo, rožce spe, pouson rastejo. Dou, nas merka cierkuica biela, k naši t stari dan bot so nardili. Kristušoua Mati nuotr kleči: za use judje prosi! An trpi!
Malina uoku usaa vid: fantič vesok je bieu učeri snić, mama, za roku, liepo čičico drži, t stari sedjo an deleč merkajo... t mladi začenjajo zlo dielat; žene tu hiše, možje tu njue; trudn so, se potjo, naprej redo, srce veselo majo, se smejeio.
- Ustavite se, opočiuajta se, kaubot! Za našu dušicu naordajta se, življenje posvietne mata pustit an maj vić nazaj se uornit! –
Liepo uči naša uodica an leti: pouno pot šnje ma nardit, patoke an zvierala pobrat, za z njem tu morje se zubit. Usak človek k na sviet se rodi, puno ol malo liet požvi. Kr urata posvietne se zaklenejo za simpr o u Nebesah opočiuanje bo mu.
Scubla

Emma Scubla