Jezikovne skupnosti v videmski pokrajini

Jezikovne skupnosti v videmski pokrajini

Kozaki tle v Barnase v lietu 1944

Te parvi, ki so paršli tle u Barnas, so bli armani. Je bluo lieto 1944, kar so paršli, an so se ustavli oku tri miesce. Tistu lietu je padlo puno krat snieh.
Kozaki so bli niemški prizonierji an so paršli z njin, zak so jin obečal, de se bojo mogli ustavt tle tu naših vaseh. Oni so muorli gledat an varvat, de partizani na pridejo goz brega du vasi.
Tu Barnase so se ustavli nih štierdeset Kozaku. So paršli go po puoj pred Skodejovo hišo an so se zbral na plac Gorenski. So paršli s konmi an z uozmi. Nieso miel ne otruok ne te starih, samuo kajšan je meu ženo. Žene so ble puno buoge, nieso miele nič. So ble obliečene ku naše žene an so miele zvezan facu gor na glavi. Možje nieso mieli ne brade ne mostaču, so miel armene lase.
Kar usi su bli obliečeni sudajsko. So prašal kiek za jest an za pit, zaki Niemci taz Čidada nieso jin parnašal “rancio” an spanjiolete usak dan. So se ustavli tu hišah od Robadentu, Gompiču, Skodeju, Mežnarju, Mižju an Bunču. So spal tu hišah.
Po osmi uri zvičer usi so muorli iti spat uoz hiše an oni so nosil not an snop slame aržene, so ga luožli na tla an so se luožli spat.
Kozaki so šli proč, kar so zaviedli, de Niemci so utekli an de preca bo konac ujske. “S tisto, ki so paršli, s tisto su šli”.  So pravli, de so paršli du Čidat, kier je biu njih komand an potada se na vie nič vič od njih; nobedan se j’ uarnu damu gu Rusijo.
Van na moren poviedat tu nih pet minutu use reči, ki san zaviedela od Kozaku,  takuo san vebrala, de van bom guorila od njih konju.
Konji kozaški su bli ku naši konji. Čez dan su šli oku, zvičer su paršli tu vas.  Kozaki su bli puno barki za iti na konju. Su bli kopac iti al prist z njih konji, tu pu ure, taz Mažaruol gu Spignon. Otroc su gledal radi konje kozaške. Kar su pejal konje na pašu, su jin zvezal noge tazpriet, de su nardil mikane pase  takuo, de nieso mogli utec. Konji su bli navajeni iti adan za druzin; usi so šli za te parvin.
Otroc so letal za njin an kajšan krat Kozaki su jih luožli gor na konje an otroc su bli vesel. An puobi su bli kontenti iti na konju, so se parluožli čeh Kozakon za jih prašat al morejo iti gor na njih frisne konje an niesu viedeli, ka jin more ratat.
- Od nonuna. Ta na placu je bluo nih pet moži, ta na uoze, ki su pejal nu nit  “a sbalzo” za ju luožt gu Pariglo za spuščat goz brega, dol po nit, senuo al pa darva. Su se luožli gledat muojga nona, ki je takuo naglo paršu s konjan, gor po ciest,  za iti tu štalo Robadentuvo.
Štala je miela odparte urata. Urata su ble nizke an on je ulieku nazaj bruzdo an se j’ dol spregnu, de je pasu  lepua cja not, an od strahu se nie zaviedu, de kaka nasreča je mogla bit. Kar konj  je paršu čeh jaslan se j’ ustavu na žlag an nono je padu du jasla.
Usi tisti, ki so bli ta na  uoze, an so tuole videli, su šli cja pruot štal gledat, če muoj nono je biu šele žiu. Nono je paršu veseu san uon: se nie biu nič zlomu,  ne glave ne kosti.
- Sičilian. Kozaki so luožli no kubilo, ki je bla puno žleht, tu štalo od Sičiliana, gu Nokul. An Kozak je teu navast tolo kobilo, de bo bugala. Je luožu no veliko želiezo du tla ta na sret duorja, an jo je parpeu z varco za bruzdo an jo je stuoru letat oku an oku za dva, tri, štier dni, zguoda an popudan. So jo lepuo trudil. Na zadnjo so rival ji luožt gor sielo. An Kozak se j’ lepuo nabasu gor na njo an kobila je hnado parjela pot dol pruot Barnasu.  Šla je takuo naglo, de su se runale iskre ta pod podkovan.
Pravejo, de j’ takuo šla gor po patoke, de obedna makina jo nie mogla dotec. Od tistega dne je nieso vič vidli.
- Malčik. Tu štal od nonuna su bli štier konji. An adan od tistih, vesta, je bu takuo lepuo navajen: Kozak mu je jau: «Malčik je partizan!», an konj se j’ polegnu na stran. An potada Kozak je jau: «Malčik, ale! Partizan je šu!»an konj se j’ frišno zadru.
Od Kozaku, ki so bli tle u Barnase, so mi poviedal nono Mario, Gompič, Elia, Mežnar an Giovanni dol na patoke. Adan me j’ pravu, de kozaški konji so bli podobni našin konjian, drug me j’ poviedu, de njeso bli podobni ne konju ne mulu... te trec je jau pa, de te prav kozaški konj je bieu.
Jest niesan šele zastopila, kaki su bli. Al zna kajšan od vas me poviedat, kaki so bli teli konji kozaški?

Orsola Banelli