Radžastan tisočerih obrazov

Sončni zaton na sveti reki Ganges

Hindujščina je tudi glavni jezik »dežele kraljev«, Radžastana, kateremu smo na tem potovanju namenili največ pozornosti, čeprav nam je vrata odprla prestolnica New Delhi, od zagonetne Indije pa smo se v toplem zaključku sušnega obdobja poslovili v hindujskem svetem mestu Varanasi.
Indijska prestolnica ti takoj nakaže, kakšna je država: starodavna in moderna, omamljiva in odbijajoča, bogata in revna. Že takoj ti povejo, da je več Delhijev, novi in stari in še starodavni, vmes pa so posuti še ostanki mest, ki so v raznih obdobjih bile prestolnice raznih kraljestev. Ni kaj, takoj se ti zavrti v glavi in si upravičeno razočaran nad lastno nepoučenostjo, ker težko slediš razlagi o tem ali onem vladarju, ki si je tam postavil palačo ... Kakorkoli že, Delhi ni največje indijsko mesto, je pa zelo prostrano in ko smo se takole z avtobusom vozili od enega predela do drugega, smo s kančkom očesa zasledili napis Titova ulica. To je pač poklon nekdanjemu gibanju neuvrščenih.
Potem ko so nas zavrteli na vrtiljaku indijske zgodovine, s tem da so tudi preskakovali stoletja, so nas sunkovito prenesli v »deželo kraljev« ali pa »rajputov«. To naj bi bili vojščaki, se pravi pripadniki druge kaste (v prvi so svečeniki-brahmani, v tretji trgovci, v zadnji pa nedotakljivi). Ajid, ki nas je vestno in profesionalno spremljal, se je s ponosom prišteval med »rajpute«, vendar je »pozabil« dodati, da so to pravzaprav bili osvajalci, ki so, ko so se ustalili v deželi, sami sebe oklicali za pripadnike druge, se pravi vojaške kaste. Vendar pa so oblikovali bogato državo, spomenike katere še danes s ponosom razkazujejo, čeprav so morali številne palače predati državi ali pa jih spremeniti v muzeje in hotele. Že zdavnaj več niso tako bogati, kot se je o njih nekdaj govorilo, v glavnem so živeli kot pregovorni maharadže, se pravi, da so razsipavali, nato pa so še doživeli predsednico vlade Indiro Gandhi, ki jih je znala priviti z davki. V določenem smislu bi se ji morali turisti in tudi Indija zahvaliti, saj so na ta način nastali zanimivi muzeji in pa luksuzni hoteli s pridihom čarobne preteklosti. Nekaj tega čara smo okusili tudi udeleženci tokratnega potovanja, sicer pa je treba podčrtati, da so bili vsi izbrani hoteli na visokem nivoju.
Našo krožno turo po Radžastanu smo pričeli v Udajpurju, v »vzhodnih Benetkah« ali »mestu jezer«. Poimenovanja so, kot se večkrat dogaja, nekoliko posiljena, saj je Udajpur lep sam po sebi. Če ga po eni strani prodajajo za »najbolj romantično mesto«, ker je palača sredi jezera ena najpriljubljenejših lokacij za romantične in razkošne poroke, pa je po drugi strani simbol indijske hrabrosti in neuklonljivosti. Ta vidik je še posebej izpostavljal Ajid, ki je ponosno ponavljal, da se udajpurski vladarji, ki so maharane in ne samo maharadže, niso nikoli uklonili ne mogulskim vladarjem ne britanskim osvajalcem. Dandanes so vladarji Mewarja, kot se imenuje tisti predel, bogati poslovneži kot večina pripadnikov nekdanjih kraljevskih družin (»niso več kralji, vendar jih ljudje spoštujejo in jih imajo radi«, nam je celo pot zagotavljal Ajid, ki je odraščal na kraljevskem dvoru v radžastanski prestolnici Džajpur). Prelepo palačo, ki ji z grdo angleško oznako pravijo kar City Palace, so razdelili v muzej, hotel in osebno rezidenco.
V Udajpurju se je začelo naše avtobusno kroženje, ki ni bilo vselej najbolj udobno, kajti indijske ceste so rade približne kot toliko drugih indijskih poslov. Vsekakor smo srečno prispeli do vseh destinacij. Prva je bila Ranakpur oz. džainistični templji v njegovi bližini. Džainizem je indijska religija, ki ima marsikaj sličnega s hinduizmom in budizmom, vendar hodi samostojno pot. Ponaša se z izredno lepimi templji, izklesane dekoracije vsakogar prevzamejo. »Modri« Džodpur (ali Jodhpur) z barvitim centrom in mogočno trdnjavo Meherengarh označuje prehod v »pravo« puščavo Thar, ki jo na drugem koncu zamejuje Džajsalmer (ali Jaisalmer). V to danes malo mesto je treba priti ob sončnem zahodu, ko ga zadnji žarki čarobno pozlatijo. O bogati preteklosti pričajo predvsem hiše premožnih trgovcev, večinoma preurejene v hotele ali trgovine. Karavanska pot nas je nato privedla do Bikanerja, v katerem je ena najlepše ohranjenih starih palač, Junagarh. Posebno doživetje je bil obisk »mišjega templja«: Karni Mata je namreč zapisan miškam, ki naj bi bile reinkarnacije članov nekdanje vplivne rodbine. Po vožnji po slikoviti in rodovitni pokrajini smo prispeli do »rožnatega« Džajpurja (ali Jaipurja), sedanji prestolnici Radžastana. Veliko lepega imajo pokazati: kraljevo palačo. ki je delno muzej, »palačo vetrov«, star observatorij ... Blizu je Amber, nekdanja prestolnica s trdnjavo-palačo. Na poti v Agro, ki je že v sosednji državi, Utar Pradeš, še kratek postanek v eni od številnih nekdanjih prestolnic, v manj poznanem mestu Fatehpur Sikri. Agra je seveda poglavje zase, tam stoji sloviti Taj Mahal, »spomenik večni ljubezni«, ki ga je dal postaviti mogulski vladar Šah Jahan v spomin na ženo Mumtaz. Iz Agre nas je hitri vlak prepeljal do Orcche (oz. do kraja Jhansi), ki je tudi nekdaj bila rajputska prestolnica. In že so nas dočakali neverjetni hindujski templji v malem mestu Khajuraho: v 9., 10. in 11. stoletju so pripadniki dinastije Chandella svoje podanike spolno vzgajali s pomočjo umetelnih upodobitev na templjih. In še poklon sveti reki Ganges v enem svetih hindujskih mest Varanasi, kamor se stekajo reke vernikov. Sarnath, ki leži le nekaj kilometrov stran, pa je svet za budiste. V tamkajšnjem muzeju med drugim hranijo spomenik kralja Ašoka, ki je s svojimi levi eden glavnih simbolov indijske bogate zgodovine. Tako je pomemben, da so ga ponatisnili na bankovcih, in v pričakovanju na novo potovanje sem si zadnji preostali indijski bankovec zataknila v denarnico.