S Primorskim dnevnikom po svetu

S Primorskim dnevnikom po svetu

Dnevnik nepozabnih maroških utrinkov

Casablanca - Mošeja Hassana II

Pred dobrim mesecem, točneje v zgodnjih urah minulega 14. aprila, je dobro razpoložena skupina izletnikov Primorskega dnevnika priletela v Casablanco. Pester program petdnevne ture po Maroku je vključeval ogled prestolnice maroške kraljevine Rabat, svetega mesta Moulay Idris in mesta Meknes - znanega tudi kot maroški Versailles - ostankov mogočne rimske naselbine Volubilis, najstarejšega kraljevskega mesta Fez ter mesta Marakeš - Meke vseh obiskovalcev Maroka. Oglede najvažnejših znamenitosti je dodatno obogatilo potepanje po ozkih ulicah srednjeveških medin (mestnih jeder) in po barvitih tržnicah, ki so skupaj z iznajdljivimi prodajalci najrazličnejših dobrin, poklicnimi pripovedovalci zgodb, pouličnimi umetniki in glasbeniki ter krotilci kač popeljali udeležence Maroškega utrinka v »pravo srce« Maroka. V srce dežele ponosnih in gostoljubnih ljudi, kjer se prelivajo berberski, arabski, afriški in evropski vplivi. V deželo nasprotij, kjer se prepletata razkošje in revščina, kjer se živahni mestni vrvež spaja s slikovito in razgibano pokrajino, ki z morsko obalo, visokimi zasneženimi gorami in zelenimi oazami sredi puščav spominja na skrivnostno deželo iz Tisoč in ene noči.
Za organizacijo izleta je poskrbela slovenska turistična agencija iz Trsta First & Last Minute Adriatica.net. Pri izvedbi potovanja se je povezala s slovenskim specializiranim operaterjem, katerega potovalna filozofija sloni prav na človeku in na potnikovem doživljanju drugačnosti gostujoče dežele. Dodelani in že preizkušeni program z najboljšimi kombinacijami storitev ter izbira dobro pripravljenih vodnikov sta pripomogla, da so vsi intervjuvani udeleženci ocenili potovanje za visoko kakovostno. Z namenom, da bi čim bolje podali vzdušje, ki je vladalo ne le med potovanjem, temveč tudi po njem, smo o vtisih in o doživljanju tamkajšnje realnosti ponovno povprašali glavne akterje maroške pustolovščine. Telefonsko smo poskusili stopiti v stik z vsemi izletniki, naposled pa smo le »ujeli« dobro večino. Vsi intervjuvanci so pohvalili vodnike, še posebno Saro iz Prekmurja, ki se je izkazala za izjemno razgledano, nadpovprečno pripravljeno in prijazno vodičko. Tudi Mohamed, vodič berberskega porekla, ki nas je kot Sara spremljal skozi vse potovanje, se je zelo dobro odrezal. Navzočim je razkril številne običaje in navade berberskih ljudstev, ki se v mnogih pogledih razlikujejo od arabskih, kaj šele od evropskih.
Pred samim branjem dnevnika, pa je potrebno vedeti, da je večina izletnikov že v preteklosti prekoračila evropski prag in da se je že predhodno potepala po arabskem svetu. Omenjeni potovalni izkušnji sta prav gotovo pripomogli k odkritju ključa dojemanja arabesk in posledičnem razumevanju maroške mentalitete. V Orientu so namreč vsi po malem Aladini, zato sanjajo tudi podnevi z odprtimi očmi: odmislijo vsakodnevne težave z dviganjem rok k nebu in izrekanjem besedne zveze »Insh Allah!« (saj bo, za božjo voljo); nato se z največjo predanostjo lotijo obreda pitja čaja – navade, ki so jo izletniki brez težav hipoma posvojili. Metin čaj, imenovan tudi »maroški viski«, ki je pripravljen iz sveže mete in je vedno močno sladkan, je najbolj priljubljena in razširjena pijača Maroka. Preden ga postrežejo, ga večkrat pretočijo, da dobi boljši okus.
Ker pa brez hrane ne gre, je potovanje vključevalo tudi pokušnjo skorajda vseh maroških kulinaričnih specialitet. Izletniki so si privoščili maroško nacionalno jed kuskus (pšenični zdrob, serviran z dušenim mesom in zelenjavo), tajin (dušeno meso z začimbami in zelenjavo, pripravljeno in servirano v glinasti posodi), pastillo (najslavnejšo maroško jed z golobjim mesom), hariro (juho s stročnicami), brochettes (mesna nabodala) in kefto (čevapčičem podobne kroglice, ponavadi iz ovčetine).
Če si med bralci kdo misli, da je starost nekaterih udeležencev nekako »otežkočala« odkrivanje Maroka dvajsetčlanske skupine, se vsekakor moti. Energije ni primanjkovalo. Najstarejši član posadke, vedno dobro razpoloženi gospod Pepi, je po dopoldanskem sprehajanju po Fezu in nadaljnji šesturni vožnji do Marakeša odgovoril na vprašanje, ali je utrujen (kar bi bilo po vsem upravičeno): »Niti ne, vse pod kontrolo … Zanima me, katero tipično jed nam bodo danes postregli … mogoče nabodala?« No, toliko za primer.
Nemogoče je izluščiti en sam kraj, ki bo venomer prednjačil v spominu naših izletnikov. Nekateri so vzljubili Rabat, drugi Fez, tretji Marakeš, četrti pa prelepo naravo vznožja gorovja Atlas. Vsak je Maroko doživel po svoje, vsi pa so se z njim prepletli, ga občutili ter vsrkali v sklad lastnega bogastva.

Jasmina Strekelj

  • Tekst in fotografije
    Jasmina Štrekelj