Res diši po pravem Maroku...

Fez - Medina

Vsako jutro se je skupina odpravljala na oglede razmeroma zgodaj, saj so bili vsi mnenja, da »bi bilo škoda kaj prespati«. Jutro je bilo namenjeno ogledu Rabata, začenši z mavzolejem kralja Mohameda V., kjer je pokopan kralj Mohamed V., sin in kasnejši kralj Hassan II. ter njegovi brat. Zgrajen je v tradicionalnem maroškem stilu. Kljub temu da je mavzolej dostopen tudi nemuslimanom, komaj se je začela neka uradna vojaška parada (med vojaki je bila tudi ženska!), so straže nemudoma »pospremile« do izhoda vse turiste. Sledil je ogled sicer nedokončanega Hasanovega stolpa iz leta 1195, ki stoji nasproti mavzoleja Mohameda V., nato pa prijeten sprehod po vrtovih palače Oudaias. Glavni vhod so ogromna vrata, ki segajo v leto 1195 in nimajo obrambnega pomena, služila so le ceremonijam. Zunaj obzidja je bila trgovina z volno in sužnji, na notranji strani pa sultanova palača. Med sprehodom, obdanim z zelenjem, se je skupina prvič posvetila obredu čaja. Svežo meto so v vogalu čistili moški, prav tako je moški postregel skupino s čajem in slaščicami (vse izjemno sladko); ženske pa so v glavnem (običajno po krajšem zasledovanju) poslikavale s kano roke in stopala turistov. Raziskovanje Maroka se je nadaljevalo v mestu Meknes, znamenitem po mogočnih mestnih vratih Bab Mansour in barviti tržnici. Gospe Nataši kot tudi nekaterim drugim udeležencem je Meknes ostal posebno pri srcu, saj ji je ponudil utrinek pravega življenja Maročanov in ne turistov, tako v njegovi arhitektonski lepoti kot v težkem vsakdanu polnem revščine, iz katerega se lokalno prebivalstvo prebija z veliko dozo iznajdljivosti. Večino izletnikov pa je presunil močan vonj po mesu, ki je prihajal iz zaprtega predela tržnice, kjer so domačini prodajali več vrst mesa že zaklanih živali (seveda ne svinjine) in še živih, ki so jih klali v živo (predvsem kokoši). Iz tržnice jo je najprej popihala gospa Božica (ki se kot potnica sicer drži načela: »Vse je treba videti in poskusiti, vendar ...«), takoj za njo je iz tržnice pridrvela gospa Katja (izkušena in svetovljanska popotnica, ki pa upravičeno ni navajena videti »kako dobesedno meljejo žive kokoši«). Po skodelici metinega čaja se je skupina odpravila na kosilo, kjer je tipični maroški meni vključeval, poleg običajnega kuskusa in harire (slastna juha iz čičerike, leče, graha, čebule in belega fižola - lahko tudi z ovčetino ali piščancem), tudi pastillo - najslavnejšo maroško jed z golobjim mesom (med plasti listnatega testa vložijo nadev iz mesa, mandljev, trdega kuhanega jajca, rozin in medu, vse skupaj prelijejo s sladkim mlečnim prelivom in cimetom). Slednja je nekatere navdušila - seveda po nekaj grižljajih, ko so se pokuševalci privadili na poseben okus, druge pa manj - verjetno tiste, ki običajno ne marajo sladkokislih jedi. Po krajši vožnji je posadka prispela do 33 kilometrov oddaljenega »zelenega« Volubilisa - največje in najbolj ohranjene rimske naselbine v Maroku, ki je od leta 1997 zasluženo (kot so komentirali nekateri izletniki) vpisana na seznam Unescove kulturne dediščine. Volubilis je bil najbolj oddaljeno rimsko oporišče in je ob času vrhunca štel okrog 20-tisoč prebivalcev. Vidni spomeniki so v glavnem iz 2. in 3. stoletja pred n. š. Zemlja v okolici Volubilisa je ena najbolj rodovitnih v vsej severni Afriki. Mesto je Rim oskrbovalo s pšenico in oljčnim oljem. Z veseljem je skupina opazila (in seveda ovekovečila) številna štorkljina gnezda, ki kraljujejo na vrhovih stebrov mogočne rimske naselbine. Kasnejšemu postanku v svetem mestu Moulay Idris, ki je dobil ime po svojem ustanovitelju in kreatorju prve arabske dinastije - pravnuku preroka Mohameda, je sledila vožnja do Feza.