Od barvanja usnja do rdečega mesta

Fez - Tradicionalno ročno barvanje usnja

Najstarejšemu izmed kraljevih mest je skupina posvetila dobršen del dneva. Fez, ki velja za pomembno religiozno, kulturno in umetniško središče, je prevzel marsikaterega potnika. Ogled simboličnega srca Maroka se je začel pri kraljevi palači in se nadaljeval s prijetnim sprehodom skozi nekdanjo judovsko četrt Mellah. Mnogi so takoj zaznali razliko z arabsko arhitekturo. Arabske hiše v starih mestih, imenovane Riad, nimajo oken, edina odprtina in vhod so vrata, saj v muslimanskih državah velja načelo, da mora zasebno ostati zasebno in se ne sme kazati navzven - načelo, ki seveda ne drži za judovsko in na splošno evropsko arhitekturo. Skupina se je nato pomudila ob južni trdnjavi, kjer je občudovala prekrasen razgled nad mestom. Višek dneva je predstavljal sprehod po očarljivi srednjeveški Medini, kjer si je skupina ogledala najprej tipično lekarno (mnogi so si kupili »Tekoče zlato iz Maroka« oziroma arganovo olje, ki ga pridobivajo iz oreškov in je cenjeno v kozmetiki in kulinariki), nato pa tradicionalno ročno obdelavo in barvanje usnja. S to dejavnostjo se v Fezu res preživlja kar 250 družin, potrebno pa se je vprašati, koliko jih take vrste delo »stane«, saj so delovni pogoji nevzdržni: visoka vročina, vprašljiva higiena, nadpovprečno število ur dela itd. - je pravilno zadela »bistvo« izletnica Vuokko. Mnoge je kaotična Medina dokaj presunila. Krivdo za to lahko pripišemo predvsem stalno švigajočim motorčkom (ki se niso držali nikakršnih vozniških predpisov in niso poznali čelad) in mimoidočim oslom ter močnemu duhu po surovem mesu. In kot je komentiralo več udeležencev: »Tako je v aprilu, kaj bo šele avgusta z visoko vročino in nešteto več turistov!«. V Medini so si udeleženci privoščili tudi kosilo v mestnem maroškem agriturizmu. Vodič Mohamed je v sodelovanju s krajevnim vodičem Azizem (v vsakem kraju je izletnike spremljal tudi lokalni vodič) vodil skupino skozi miniaturne ulice vse do lesenih vrat - vhoda našega agriturizma. Komaj so se duri odprle, pa je tesne in zatohle, večkrat zanemarjene uličice zamenjala pisana notranjost zračnega večnadstropnega objekta, opremljenega v tipičnem maroškem stilu, kjer vsak detajl igra svojo vlogo. Meni je vključeval kuskus, ki je teknil večini. Dobro nahranjena skupina se je nato odpravila proti slavnemu rdečem mestu - Marakešu. Med razmeroma dolgo vožnjo sta Sara in Mohamed posredovala številne informacije o navadah in pisavah Arabcev in Berberov. Vse do nedavnega berberski jezik ni poznal pisne oblike, zato je težko slediti njihovi zgodovini. Njihov izvor še danes ostaja nejasen. Ime Berberi naj bi izviralo iz grške besede »barbarios«, s katero so Grki in kasneje tudi Rimljani označevali ljudstva, katerih jezika niso razumeli. Besedo so nato prevzeli Arabci in ima še danes slabšalen prizvok. Berberi sami, kot je poudaril Mohamed, pa sebe raje imenujejo »Imazighen«, kar pomeni »svobodni ljudje«. Tudi med Berberi prevladuje muslimanska veroizpoved. Od arabskih prebivalcev jih je lahko prepoznati, saj v nasprotju s temnimi in enobarvnimi pokrivali arabskih žensk se predstavnice nežnega spola berberskega porekla oblačijo v žive in pisane barve. Mohameda so udeleženci kar postavili (oziroma se je pustil postaviti) na zatožno klop, kjer so ga »zaslišali« o njegovi novopečeni soprogi in navadah ter običajih, po katerih se berberska plemena poročajo (nevesti je moral podariti čim več živine, večino katere so nato spekli na dan poroke). Med vožnjo je udeležence presenetila zelena pokrajina, ki jih je stalno spremljala. Mnogi so si namreč pričakovali suho in požgano deželo (kljub temu da je bil šele april), kjer si je težko zagotoviti celo kapljico vode, kaj se šele ponašati z obširnimi zelenimi površinami, obdelanimi polji žita in zelenjave ter bujnimi gozdovi plute. Vendar obmorska država Maroko ne ponuja le puščave z oazami datljevih palm in mehkimi sipinami, ki spreminjajo barvo po soncu od zlato rumene do večerno rdeče, temveč tudi z gorovjem Atlas, ki ga sestavljajo trije vzporedni gorski hrbti: centralni del in Srednji Atlas na severovzhodu (kjer ležijo Fez, Meknes, Moulay Idris, Volubilis), Visoki Atlas proti notranjosti (kjer se nahaja Marakeš) in Anti-Atlas na jugovzhodu države. Prihod v Marakeš so izletniki proslavili s tipično maroško večerjo. Ob spremljavi maroške glasbene podzvrsti gnaoua (maroška glasba je namreč zelo raznolika in ima veliko podzvrsti: berbersko, andaluzijsko, raï ter chaabi - imenovano tudi afriški Rolling Stones) si je skupina privoščila še »brochettes« - mesna nabodala, ki so pečena na žaru (žal so bila malce prepečena).