S Primorskim dnevnikom po svetu

S Primorskim dnevnikom po svetu

Joj, ta promet ...

Udeleženci izleta Primorskega dnevnika v Rusijo

Po dobrih treh urah potovanja med oblaki proti vzhodu, z nemškim letalskim prevoznikom, smo mirno pristali na moskovskem letališču Domodedovo (dedov dom po naše). V Frankfurtu smo za sabo pustili dež in 15 stopinj Celzija. Moskva pa nas je osrečila s pravim poletnim vremenom, čeprav smo bili šele na polovici maja. Vsaj polovica izletnikov je že obiskala rusko prestolnico. Večina v letih, ko je še obstajala Sovjetska zveza. »Tista pa ni bila Moskva, ki smo jo videli tokrat,« so povedali udeleženci prve skupine (skupaj so odpotovale tri grupe) izleta Primorskega dnevnika in tržaške potovalne agencije Aurora. Dežela, kjer je doma cirkus, balet, Puškin, Dostojevski, kaviar in vodka se je od takrat korenito spremenila.
Prvo doživetje Moskve je bila vožnja po štiripasovnicah in mestnem središču do hotela. Hud promet in pravi peklenski vrvež. Bilo je sila neprijetno. V avtobusu smo sedeli toliko ur, kolikor znaša let iz Nemčije do ruske prestolnice. V Moskvo smo končno dospeli, ko smo se peljali čez 111 kilometrov dolgi cestni obroč, ki obkroža mesto. Prometnega bontona v Rusiji ne upošteva nihče. Prehodi za pešce, kot rdeči semaforji, so zgolj simbolični. Pravil ni. Večina prehiteva in izsiljuje drug drugega. Nesreč je veliko. In ko se ta zgodi, je pravi ojoj. Zavarovalnice namreč zahtevajo, da se avta ne premakne, vse dokler na lice mesta ne pride policija in natančno preveri dinamiko nesreče. S težavami s prometom se v Moskvi soočajo šele v zadnjih letih, ko si je skoraj vsak Moskovčan kupil svoj avtomobil. Uradni podatek pravi, da v Moskvi živi okrog 13 milijonov prebivalcev. Sodeč po neuradnih statistikah nekateri celo trdijo, da jih je kar 18 milijonov. V vsakem primeru so to velike številke. In pomislite, da po mestu kroži nekaj milijonov avtomobilov. Starih »moskvičev« je malo. Prevladujejo novi avtomobili. Pravi vrvež. Prometni vozel bo za karizmatičnega moskovskega župana Jurija Lužkova pravi izziv. Če ga bo rešil, mu bodo postavili pravi spomenik. Za Moskovčane je alternativa podzemna železnica, ki je najhitrejša na svetu. Delovati je začela v Stalinovem obdobju leta 1935, podzemne rove so začeli kopati že štiri leta prej. Dnevno se z metrojem pelje okrog 9 milijonov potnikov. Najdaljša proga (Arbatsko-Pokrovskaja linija) meri kar 44,3 km. Podzemna železnica je bila letos marca tarča bombnega napada »črnih vdov«, čečenskih samomorilskih napadalk. V atentatu, bombi sta eksplodirali na rdeči liniji na postajah Ljubjanka in Park kulture (v strogem centru pod stavbo FSB, nekdanji KGB, Dumo in Kremljem), je umrlo 40 ljudi. Za Putina je to bila še ena pretveza, za nove vojne akcije v Čečeniji in na Kavkazu. Zaradi tega je bilo v vagonih občutiti neke vrste napetost, saj so se potniki med seboj opazovali. Kot da ne bi zaupali nikomur. Vsekakor so moskovske postaje (Kijevska, Arbatskaja itn) podzemne železnice pravi biser s marmornatimi kipci, mozaiki in slikami, seveda v real-socialističnem slogu. Vredne ogleda. Londonski »tube« je iz tega vidika podzemna železniva B-kategorije.
Ostanimo pri prometnih povezavah. Čeprav je Moskva od morja oddaljena vsaj tisoč kilometrov, ima rusko glavno mesto dostop do 5 morij. Sistem kanalov povezuje reko Moskvo z Volgo in z ostalimi vodnimi tokovi. Moskvo imenujejo tudi pristanišče petih morij: Baltiškega, Belega, Azovskega, Črnega in Kaspijskega.
Ker smo že pri morju, nas med našim sprehodom po moskovskem centru ni povsem prepričal kip Krištofa Kolumba. Mar ni bil slednji Genovežan? Kaj pa on z Rusi? Kip, visok kar 96 metrov, si je zamislil gruzijski arhitekt Zurab Tsereteli kot upodobitev raziskovalca Krištofa Kolumba. Namenjen je bil Združenim državam Amerike. Ameriška vlada pa ga je zavrnila, češ da jim ni bo godu. Nato ga je odkupila Rusija, posrednik je bil Tseretelijev prijatelj Lužkov, moskovski župan. Postavili so ga leta 1997. Resnici na ljubo med Moskovčani ni priljubljen. Nekateri ga celo imajo za najgršega spomenika na svetu.

  • Tekst Jan Grgič
    Fotografije Divna Čuk