Zibanje po mogočnem Renu

Izletniki Primorskega dnevnika ob reki Ren

Na to smo komaj čakali. Križarjenje po najdaljši in najpomembnejši evropski reki, po kateri se vije promet od Severnega morja do Strasbourga in še dlje do švicarskega Basla. Rečne bregove krasijo mogočni romantični gradovi, med njimi so polja, gozdovi in nepregledni vinogradi. To je domovina renskega rizlinga, pokrajina zelenja, lepih mest z bogato zgodovino in številnih gradov.
Vreme je bilo kot naročeno. Po nekajdnevnih padavinah in oblakih, ki so spremljali naše premike, je sonce le posijalo. V prijetno toplem objemu smo se torej v Koblenzu vkrcali na eno izmed mnogih rečnih ladij in se podali na šesturno križarjenje po renski soteski. Ob pomirjajočem zibanju v nasprotni strani toka (Ren se namreč izliva v Severno morje) smo se kot kuščarji nastavljali soncu in z ladje občudovali vinorodne griče, kjer je breg zavarovan pred vetrovi in izpostavljen soncu, slikovita naselja in vasi, kjer je takoj razpoznavna nemška arhitektura, ter srednjeveške gradove in trdnjave, ki jih je renski breg poln - na poti do Bingna smo jih prešteli kar 32.
Tam, kjer naredi reka ostro vijugo in se zoži, se na vzhodnem bregu dviga visoka pečina Loreley, s katere je po legendi svetlolasa deklica-rečna sirena Loreley s svojim prelepim petjem zapeljevala mornarje v pogubo. Ime deklice je sestavljeno iz staronemške besede “luren“, se pravi mrmranje, in besede “ley“ oz. skala. Mrmrajoča skala torej. Tok je tukaj baje močan in pod vodo se skrivajo čeri, ki so v preteklosti povzročile nemalo ladijskih nesreč.