S Primorskim dnevnikom po svetu

S Primorskim dnevnikom po svetu

4. del

Hiša, v kateri sta se leta 1986 srečala ameriški predsednik Ronald Reagan in sovjetski voditelj Mihail Gorbačov

Tudi za tistega, ki pozna skromnost skandinavskih politikov, je Islandija pravo presenečenje. Sedeži državnih ustanov so tako skromni, malo vidni, skoraj revni tudi če jih primerjamo z vladnimi palačami sicer majhne države, kakršna je Slovenija. Po zunanjosti sodeč bi namreč predsedstvo vlade, ki domuje v presenetljivo majhni hiši, potrebovalo najmanj poseg pleskarja, da bi prebarval sive “krpe” malte na ometu pročelja. Tudi parlament domuje v majhnem in na videz nič kaj uglednem poslopju, samo zunanje ministrstvo ima nekoliko bolj ugleden sedež. Skromna pa je tudi hiša, ki je bila prizorišče nekaterih zgodovinskih dogodkov. V tem poslopju, ki ni nič večje od vile, ki si jo je sredi prejšnjega stoletja lahko zgradil na Opčinah ali v Barkovljah premožen tržaški trgovec, sta se ameriški predsednik Ronald Reagan in sekretar sovjetske komunistične partije Mihail Gorbačov 11. oktobra 1986 pogovarjala o zmanjšanju števila raket z jedrskimi konicami v Evropi. To srečanje je bilo osnova za sporazum INF za odpravo jedrskih raket srednjega dosega na stari celini, ki je bil podpisan leto potem. Tekma v oboroževanju je bila v Reykjaviku ustavljena.
V isti hiši sta se leta 1972 pomerila šahovska šampiona Bobby Fischer (ZDA) in Boris Spaskij (SZ). Ameriški velemojster, ki je pritegnil pozornost medijev bolj s svojimi muhastimi zahtevami kot pa s potezami na šahovnici, je najprej pristal na dvoboj, nato pa se je hotel umakniti. Kaže, da je moral posredovati tudi takratni ameriški državni sekretar Henry Kissinger, ki je apeliral na Fischerjev patriotizem, da je prepričal ameriškega šahovskega prvaka, da je sedel k šahovnici. To se mu je obrestovalo, sreča in skrito ljudstvo sta se takrat nasmehnila Fischerju, ki je postal svetovni prvak.
Nedaleč od tega zgodovinskega protokolarnega objekta so zrasle palače bank, finančnih in trgovskih družb. Razlika naravnost bode v oči, saj se sedeži gospodarskih družb kosajo s sedeži evropskih družb, medtem ko so islanska ministrstva nepričakovano skromna.
Prav tako presenetljivo je tudi dejstvo, da protokolarni objekti niso varovani. Pred vhodi ni vojakov, ker Islandija nima lastne vojske, pa tudi policistov ni na spregled. Morda je kak varnostnik v notranjosti, pred ministrstvi pa ni vsekakor nobene uniformirane straže.

  • Tekst
    Vojmir Tavčar

    Fotografije
    Magda Starec in Vojmir Tavčar