S Primorskim dnevnikom po svetu

S Primorskim dnevnikom po svetu

9. del

Kip rdečega Erika Leifura Erikssona v Reykjaviku

Islandsko glavno mesto Reykjavik je edino, ki po našem merilu dejansko zasluži ime mesto. Islanska prestolnica ima 120.000 prebivalcev, z okolico pa doseže okoli 200.000 ljudi. V bistvu v glavnem mestu in okolici živita dve tretjini vseh Islandcev.
Čeprav je po številu prebivalcev majhno mesto, ima Reykjavik kljub temu svetovljanski značaj. Dajejo mu ga njegovi številni muzeji, kulturne prireditve in druge znamenitosti. Med te sodi cerkev Hallgrimskirja, ki je bila zgrajena na griču nad mestnim središčem, njen zvonik pa je s svojimi 73 metri višine najvišja islanska zgradba. Načrt za cerkev, katere notranjost je kot v vseh protestantskih cerkvah opremlejna s strogo skromnostjo, je delo arhitekta Gudjona Samuelssona, ki je pripravil tudi projekt katedrale v Akureyriju. Pred cerkvijo, ki so jo gradili 40 let (začeli so jo graditi leta 1943, dokončali pa leta 1986) je spomenik, ki dejansko ponazarja zgodovino Islandije. Gre za kip vikinškega voditelja Leifra Eirikssona, rdečega Erika, ki je okoli leta tisoč priplul do ameriške celine in jo poimenoval Vinland, ker je baje našel grozdje. Ni točno znano, kje je Vindland, domnevajo pa, da gre za območje med Novo Fundlandijo in Virginijo. Spomenik rdečemu Eriku so ob tisočletnici odkritja Amerike postavile ZDA.
Reykjavik je bil tudi zadnja etapa za izletnike Primorskega dnevnika. Poslovilna večerja je bila v tradicionalni vikinški restavraciji v enem od predmestij islandske prestolnice. Kot v vseh takih gostinskih obratih, ki so namenjeni predvsem turistom, tudi pri reykjaviškem vikingu ni manjkalo kiča, čeprav je svojo gostinsko čast rešil z dobro hrano.
Morda se drzni rdeči Erik nekoliko kisa ob pogledu na tega svojega potomca, ki je po svoje prikrojil kulturno dediščino, da bi privabil turiste in bi si lažje služil kruh. Nekaj takega kiča sodi v vsako sodobno turistično ponudbo, na Islandiji pa je tega veliko manj kot drugje, tudi zato ker tudi negativne plati zasenči očarljiva narava. Obiskovalec se zato od nje poslavlja z željo, da bi se lahko zopet vrnil.

  • Tekst
    Vojmir Tavčar

    Fotografije
    Magda Starec in Vojmir Tavčar