90 let od požiga Narodnega doma v Trstu

90 let od požiga Narodnega doma v Trstu

Zamisel in gradnja

Stavba Hotela Balkan - Narodnega doma z delom trga v prvih letih prejšnjega stoletja, malo po odprtju

Ob prehodu iz 19. v 20. stoletje je narodno gibanje tržaških Slovencev doseglo svoj višek. Ob utrjevanju slovenskega narodnega gibanja, ki je potekalo v povezavi z ostalimi takrat v Trstu prisotnimi slovanskimi narodi (Hrvati, Srbi, Črnogorci, Bošnjaki, Čehi) so tudi ostali Slovani prišli bolj do veljave. Mejnik preporoda in razvoja Slovencev in Slovanov je bila ponosna stavba Narodnega doma v središču mesta. Narodni dom je bil nedvomno izraz narodnega, političnega, kulturnega in gospodarskega preporoda tržaških Slovencev.
Sama ideja o narodnih domovih je značilna za ves slovenski prostor. V glavnem so bili zgrajeni v letih pred prvo svetovno vojno, gradili so jih od koroških in štajerskih pokrajin pa vse do zahodnega roba, do Trsta in Gorice. Narodni domovi, zgrajeni pred prvo svetovno vojno, so mogočne stavbe v središčih mest. Zasnovani so bili kot večnamenske ustanove posvečene branju, zbiranju ljudi, glasbenim in gledališkim predstavam ter drugim kulturnim dejavnostim. Bili pa so tudi sedeži različnih društev, organizacij, ustanov, krožkov. Pogosto so bili v njih tudi sedeži gospodarskih in denarnih zavodov, podjetij, hotelov, restavracij in kavarn.V številnih primerih sta se v domovih srečevala kulturni in telesnokulturni utrip. Skratka, to so bili v pravem pomenu besede večnamenski centri v moderni zasnovi tedanje Evrope. Nikakor pa nista bila pomembna samo lokacija in velikost narodnega doma. Umetnosti zgodovinar Nace Šumi pravilno ugotavlja: “ Velja opomniti, da se se pobudniki navezovali na oblikovne prvine tedaj veljavnih različic historicizma, povzemanja in prikrajanja starejših slogovnih načinov. Za arhitekte so si omislili nekatere zelo pomembne ustvarjalce. Pred vojno so bili v časteh Čehi, med domačini je gotovo najvidnejši Maks Fabiani z načrti za Trst in Gorico, po prvi vojni se je odlikoval posebej Ivan Vurnik z oblikovanjem Narodnega doma v Kranju. Zlasti pa je v oblikovnem pogledu zanimivo za italijansko renesanso odprto oblikovanje nasproti oblikam nemškega imperialnega sloga, o čemer govorita zgleda iz Celja. Potemtakem so narodni domovi pomembni tudi za zgodovino stavbarske kulture na naših tleh.”
V Trstu se je leta 1900 zbral osnovalni odbor (danes bi rekli pripravljalni), da bi ustanovil društvo Narodni dom. Pobuda je prišla iz vrst narodnjaškega gibanja Edinost. V poletnih mesecih so sestavili društvena pravila, o čemer priča oglas v časopisu Edinost z dne 6. junija 1900. 5. oktobra je bila odposlana prošnja na cesarsko-kraljevo namestništvo v Trstu. Pod prošnjo je bilo 5 podpisov: predsednik Matko Mandič (takratni predsednik Političnega društva Edinost), tajnik Edvard Slavik, blagajnik Gustav Gregorin in odborniki Josip Abram, Otokar Rybar in Ante Bogdanović. Pravila so bila odobrena 30. oktobra 1900 in kmalu nato izdana v tiskani obliki. Pravila so bila sestavljena iz 19 členov.
V naslednjih mesecih so stekle priprave za ustanovitev društva. Vzporedno z narodno politično akcijo je tekla finančna operacija. Mejnik, ki je predramil slovensko tržaško javnost, je bil nakup zemljišča za Narodni dom, ki ga je izvedla Tržaška posojilnica in hranilnica dne 29. aprila 1901. Nakup je pospešil razvoj dogodkov. V nedeljo, 7. julija 1901, je bil ustanovni občni zbor društva Narodni dom v prepolni dvorani Slovanske čitalnice v Ulici sv. Frančiška 2. Vodstvo društva, ki je izšlo iz ustanovnega zbora, je bilo takole sestavljeno: predsednik Gustav Gregorin, odborniki Gjuro Vučković, Otokar Rybar, Josip Mahne, Ante Bogdanović, Josip Abram, Matko Mandić, Josip Ulčakar, Josip Rože ter nadzorniki Matej Pretner, Ivan Knavs, Gracijan Stepančič, Edvard Slavik, Anton Kalister.
Društvo je imelo izrazito narodno in politično vlogo, saj je izgradnjo izpeljala Tržaška posojilnica in hranilnica. Društvo je dajalo projektu potreben zagon, ozaveščalo slovensko prebivalstvo na shodih, zborovanjih, občnih zborih društev in usmerjalo javno mnenje. Pri celotni zadevi je bil poudarek na slovenstvu in slovanstvu, na ogroženosti, na pomenu združevanja, na povezanosti, na rodni zemlji. Obenem se je širila ideja o manjših narodnih domovih, ki naj bi nastali ob osrednjem domu v središču Trsta.
Sredi leta 1903 je bila otvoritev Narodnega doma pri Sv. Ivanu. Še prej je bil pod streho Narodni dom v Barkovljah in sicer leta 1897. Nato je bil odprt leta 1907 dom v Rojanu. Tik pred vojno leta 1914 je prenovljena in razširjena dvorana Gospodarskega društva v Škednju dobila naziv Narodni dom.
Dela na gradbišču Narodnega doma v Trstu so pospešeno tekla. Posebno gre ceniti hitrost gradnje, ki bi jo lahko primerjali z današnjo, čeprav je medtem minilo več kot 100 let. e smemo namreč pozabiti, da je do nakupa zemljišča prišlo leta 1901, načrt je izdelal arhitekt Maks Fabiani leta 1902. Šele nato so lahko stekla prava dela podjetja Martelanc, ki so privedla do odprtja že poleti 1904. Tržaški dnevnik Edinost je stalno in pozorno spremljal gradnjo. Tako je 9. decembra 1903 objavil naslednjo vest:” (…) Z včerajšnjim dnevom je prišla ta monumentalna stavba pod streho. (…)”
Dograditev Narodnega doma je bil velik dogodek za tržaške Slovence. Prav logično bi sklepali, ko bi rekli, da je bila dograditev doma velik dogodek in otvoritev doma pravi narodni praznik povezan s posebno svečanostjo. Vsega tega ni bilo. Osrednje manifestacije in otvoritvene svečanosti ni bilo. Od avgusta 1904 dalje so se zvrstila odprtja posameznih delov doma. Tako se je 24. avgusta 1904 vselila v svoje prostore v Narodnem domu Tržaška posojilnica in hranilnica, lastnica stavbe. 12. oktobra 1904 je bilo odprtje hotela, restavracije in kavarne. 10. decembra 1904 je sledilo odprtje prostorov Slovanske čitalnice, 15. decembra pa velike dvorane v osrčju doma. Pojasnilo za postopne otvoritve dobimo v časopisu Edinost dne 29. oktobra 1904: “(…) O našem Narodnem domu piše dunajska Information: Otvorjenje Narodnega doma v Trstu, to je v istem nahajajočega se hotela Balkan in kavarne vršilo se je pred nekoliko dnevi z malo notranjo slovesnostjo brez kakega pompa in brez nikakega zgledovanja. Nekaj časa sem slede tržaški Slovenci modri taktiki, da se izogibljejo hrupnim slavnostim, in, kakršne so navadno dovajale do spopadov z Italijani, in se Slovenci zadovoljujejo z zavestjo, da že z obstankom Narodnega doma dovoljno dokumentirajo svoje bivanje v Trstu.(…)”
Tržaški Slovenci so leta 1904 prišli do svojega Narodnega doma, kar nedvomno predstavlja velik dosežek. In še danes ta dediščina predstavlja vrednoto, pomen in sočasno breme.

Milan Pahor