90 let od požiga Narodnega doma v Trstu

90 let od požiga Narodnega doma v Trstu

Narodni dom danes

Ena izmed številnih razstav, ki se danes prirejajo v konferenčni dvorani Narodnega Doma

V oktobru 2004 je bilo odprtje slovenskega informativnega centra v Narodnem domu v Trstu. Decembra 2004 je rektor tržaške univerze prof. Domenico Romeo odkril dvojezično ploščo na pročelju Narodnega doma. 16. decembra 2006 je sledila še otvoritev konferenčne in razstavne dvorane v pritličju Narodnega doma. Še prej, 30. aprila 2004, sta nove slovenske prostore v Narodnem domu obiskala Romano Prodi, takratni predsednik izvršne komisije Evropske unije in Riccardo Illy, predsednik deželnega odbora FJK.
To so novosti glede slovenske prisotnosti v Narodnem domu. Narodna in študijska knjižnica upravlja omenjene prostore kot je to predvideno po zakonu. Zakonodaja pa ne predvideva dodelitve finančnih sredstev za upravljanje prostorov, zato je slovenska prisotnost vedno pod vprašajem, čeprav seveda nihče ne razmišlja, da bi opustili dodeljene prostore v Narodnem domu. Treba bi bilo več dobre politične volje in problem Narodnega doma bi bil pozitivno nastavljen, da bi si ga resnično delile slovenske in italijanske ustanove.
Ta problem je bil prisoten vse od osvoboditve oziroma zaključka druge svetovne vojne.
Zahteve po vrnitvi Narodnega doma, denarnih zavodov, nepremičnin in odškodnine so bile postavljene takoj po osvoboditvi. V zvezi z zahtevo po vrnitvi oziroma obnovitvi Tržaške posojilnice in hranilnice ( graditeljica in lastnica Narodnega doma) in Trgovsko-obrtne zadruge so zakoniti zastopniki vložili vlogo na urad Zavezniške vojaške uprave 10. avgusta 1945 oziroma 8. septembra 1945.Ker na prošnji ni bilo odgovora, sta bili obe vlogi 19. aprila 1947 ponovno vloženi, ostali pa sta prav tako brez odgovora. Slovenski politični krogi v Trstu so se zavedali, da ne bo prišlo do nobene rešitve problema, če zadeve ne podpre jugoslovanska diplomacija. To je takrat pomenilo, da je morala jugoslovanska vlada izposlovati načelni pristanek Zavezniške vojaške uprave, ki bi nato postavila zadevo tako, da je postala sprejemljiva tudi za italijansko stran. Do prvega odločilnega momenta je prišlo v poletnih mesecih 1954.
Jugoslovanska vlada je uvrstila vprašanje slovenske banke v Trstu med teme dvostranskih pogovorov. Kako je to potekalo, nazorno pove italijanski zgodovinar in strokovnjak Diego De Castro v svoji knjigi La questione di Trieste. Navajam nekaj vrstic besedila: “ (…) Il problema degli edifici fu, comunque, uno di quelli che più si trascinarono, pur essendo stata l’ Italia subito disposta a cedere, agli jugoslavi, le sedi culturali a Trieste. La creazione di una banca slava a Trieste non aveva, per gli jugoslavi, alcuna base di carattere economico, ma soltanto una doppia ragione di carattere politico. (…)” Vprašanje vračanja nepremičnin je avtor nekoliko bolj razčlenil v opombah pod črto: “ (…) Ma il consigliere politico italiano (Fracassi) forse non ricordava che gli slavi volevano tre edifici in non due, anche se, per nove anni, ne avevano chiesto agli anglo-americani uno solo, al posto di quello incendiato. Venne preso in considerazione un nuovissimo albergo a Barcola , del valore di 200 milioni, allora occupato dagli Alleati , e perciò subito disponibile. Il Ministero, sentito ancora Fracassi, comprese che un grosso edificio al centro, Albergo Regina, ed uno nella panoranica e frequentatissima Barcola avrebbe indisposto la popolazione italiana di Trieste, e scelse l’ alternativa di San Giovanni e Via Petronio, aggiungendo la casa di Roiano. (…) Fracassi comunque aveva risposto che i 150 milioni, per Via Petronio, sarebbero stati reperibili nelle pieghe del bilancio del G.M.A. (…)”
Stanje dvostranskih pogovorov in nakazane rešitve so iz obdobja avgust-september 1954 pred podpisom londonskega sporazuma. Na koncu so se stvari zasukale drugače. Od vsega predlaganega in govorjenega je nato v bistvu slovenska narodna skupnost v Trstu prejela le 500 milijonov za gradnjo novega Kulturnega doma v Ulici Petronio 4. Kulturni dom je bil dograjen šele v decembru 1964. Vsota 500 milijonov pa ni zadoščala, tako so priskočili na pomoč jugoslovanska vlada in ameriški Slovenci, da je bil lahko dom dograjen in opremljen.
Vse ostalo (vrnitev Narodnega doma v Trstu in ostalih treh v Rojanu, Barkovljah in pri Sv. Ivanu) in morebitna odškodnina je bilo zavrnjeno in nato pozabljeno. Delno je bil problem rešen šele v 19. členu zakona štev. 38 iz leta 2001, ki govori o vselitvi slovenskih ustanov v Narodni dom v Trstu in Trgovski dom v Gorici ter o popolni vrnitvi doma pri Sv. Ivanu. Tudi te uzakonjene pravice se do danes niso uresničile: slovenska noga je le vstopila v Narodni dom v Trstu (leta 2004), nismo še prestopili praga Trgovskega doma v Gorici, Narodni dom pri Sv. Ivanu pa še naprej propada.

Milan Pahor