Vila Tomažič

Vila Tomažič

V njej so uredili uradno rezidenco konzula Republike Slovenije v Trstu

Nekdanji hišni pomočnici Olga Hvalica in Marica Terčon (Davorin Križmančič/KROMA)

»Ko se je Olga poročila, je gospa Ema iskala nekoga, ki bi jo nadomestil. Pri nas doma v Slivnem je bilo osem otrok, opustila sem študij in iskala službo, a prednost so imeli vojni invalidi in ezuli. Sprejela sem delo v vili: mislila sem, da bom tam le nekaj mesecev, a sem ostala sedemindvajset let, vse do smrti gospe Eme leta 1981.« Najbrž pa bi bilo bolj pravilno zapisati, da je Marica v vili živela veliko dlje. Še danes je na njeni krvodajalski izkaznici zapisano, da stanuje v Ulici dei Porta 16, do pred nekaj leti se je skoraj tedensko vračala vanjo. »Nekajkrat so neznanci vdrli v vilo, v poštnem nabiralniku pa sem redno dobivala ponudbe za njen odkup. No, pobrati je bilo treba pošto, pogledati, če je s hišo vse v redu, obrezati vrtnice, ki sva jih z Olgo potem redno nosili na grobnico pri Sv. Ani.«
(Mimogrede: grobnica je danes v slabem stanju, omet odpada, potrebna je popravil. Olga in Marica srčno upata, da jo bo Sklad Tončič dal popraviti.)
»Gospa Ema je bila moja druga družina, nanjo sem bila izredno navezana. Z njo sem preživela sedemindvajset let, bila sem hišna pomočnica, a sem jo tudi vozila na prireditve in razne spominske svečanosti, skupaj sva hodili v gledališče. Gospa je rada kuhala, jaz sem pomivala, pospravljala, vrtnarila.
Priznam, da sem po nekaj letih, ko sem služila v vili, dobila tudi druge delovne ponudbe: zdaj bi bila najbrž moja pokojnina višja, a gospe Eme nisem hotela zapustiti. Preveč je pretrpela ...«

Življenje Eme Colja Tomažič je podobno križevemu potu: kot bi se nad to mestno gospo s kraškimi koreninami zgrnili najhujši oblaki svetovne zgodovine. Leta 1941 je fašistični režim usmrtil sina Pina, marca leta 1944 sta v nikoli pojasnjenih okoliščinah pod streli obležala hčerka Dani in njen mož Stanko Vuk, tri mesece kasneje je Pepi Tomažič obležal pod ruševinami zavezniškega bombardiranja. Le nekaj korakov od domače vile, v kateri je ob začetku vojne dal zgraditi manjši bunker, ki pa mu ni rešil življenja. Najbrž pa ga je rešil gospe Emi, hišni pomočnici Olgi in nekajletni nečakinji Majdi Colja, ki so večino vojnega časa preživele v vili. Gospa Majda, ki živi v Ljubljani, se spominja čepenja v bunkerju in kako se je Olga trudila, da bi jo razvedrila: ko je bilo bombardiranja konec, je bilo zunaj vse sivo od prahu in ruševin.
»Vila je bila zgrajena zelo trdno,« pravi gospa Olga. »Vse okrog so bile ruševine, vila pa je stala.« Tudi potres, ki je leta 1976 prizadel Furlanijo, ni baje povzročil ene same razpoke v njenih zidovih. Za to nosijo zaslugo barkovljanski gradbeniki podjetja Martelanc, ki so vilo dogradili; podjetje je bilo na začetku 20. stoletja zelo uveljavljeno, zgradilo je na primer tudi Fabianijev Narodni dom. Gradbena dela so na terenu, ki ga je gospod Pepi odkupil od družine Engelman, trajala le nekaj mesecev, baje štiri ali pet. Drugačni časi ...
Sedanja, nova preureditev vile je nekdanjima pomočnicama zelo všeč. Takratnega pohištva sicer ni več, tudi ureditev prostorov je nekoliko drugačna, struktura pa je ostala v glavnem nespremenjena. Ob kuhinji in jedilnici je v prvem nadstropju še studio, ki je danes nekoliko prostornejši. Knjig, ki sta jih Pino in Danica rada brala, ni v njem, gospo Olgo pa ta prostor spominja predvsem na tragično smrt Danice in Stanka Vuka.
Bilo je 10. marca 1944, ko je takrat petletna Majda slišala »rjovenje« tete in strica, Eme in Pepija, ko sta se vrnila iz stanovanja v bližnji Ulici Rossetti. Tam sta našla trupla ljubljene hčerke, zeta in njunega znanca. Dani in Stanko sta nato na parah ležala v tistem studiu v vili. Dani je imela prestreljeno oko, nosila je bel poročni kostim. Olga se spominja, kako sta »mati Vukova« in ona jokali ter molili rožni venec, gospa Ema pa je gladila in čistila krsti. Bolečino premaguje vsak na svoj način ...
Olga je bila na Danico izredno navezana. »Bila je prijazna, vesela, dobrega srca kot njen oče. Veliko mi je pomagala, ko sem ji nosila mleko v stanovanje v Ulico Rossetti, je hotela da sedem in si odpočijem. Ona pa je medtem zaigrala na klavir ...«
Tudi sestrična Majda se Danice spominja kot »svetle točke« v velikokrat sivem otroštvu, ki ga je preživela daleč od staršev - partizanov. »Dani me je oblačila, se rada igrala z mano na vrtu. Trudila se je, da ne bi bila žalostna. Bila je čudovita.«
V zgornje nadstropje vile, kjer so privatni bivalni prostori, vodijo iste kamnite stopnice, po katerih je Olga padla na svoj poročni dan, 6. januarja 1954. »Na srečo so me pravočasno ulovili,« se pošali. Tudi rdeča ograja je ostala ista, razgled, ki se odpira iz zgornjih prostorov, pa je spremenjen. »Koliko so zgradili! Še malo, pa se ne bo videlo več morja,« se na balkonu začudi Marica, ki se tudi spominja, da si iz Pinove sobe lahko gledal, kako se openski tramvaj vzpenja na Škorkljo. Park vile Engelman in nove gradnje tega ne dopuščajo več ...
Čas je še za spust v pritlične prostore, kjer se nahajata klet in garaža, a tudi tisti bunker, ki ga je dal zgraditi Pepi Tomažič. Konzulka je zadovoljna, da so ga ohranili. Z njim se je ohranil tudi del zgodovine. Tiste zgodovine, na katero bo spominjala tudi tabla, ki jo bo danes odkril slovenski minister Samuel Žbogar. In seveda Pinova lipa v kotu za hišo.
»Zelo lepo je, da je vila ostala v slovenskih rokah,« sta prepričani Olga in Marica, »to je bilo za gospo Emo najbolj pomembno.«

Poljanka Dolhar