Vila Tomažič

Vila Tomažič

Ko se je Tomizza pripravljal na pisanje romana o Danici in Stanku ...

Pogled na prenovljene notranje prostore vile Tomažič (Davorin Križmančič/KROMA)

 »Moji popoldanski sprehodi, ki sem jih po navadi začel v Ulici Rossetti, kakih deset metrov proč od hišnih vrat, so me vodili do drevoreda XX. septembra, ki sem ga prečkal in nato krepkeje stopil, ker se cesta nenadoma strmo vzpne; više gori sem se spet znašel na ravnem delu ulice, odete v zelenje, ki sili čez varnostne zidove vil, se prepogiba in raste nad cesto, tako da daje videz drevoreda, a brez semaforjev. Običajno sem hitro stopal mimo prve skupine brezimnih hiš, kjer sta zakonca stanovala prve štiri mesece svojega brezskrbnega zakona in kjer se je tri leta pozneje dopolnila njuna usoda. Pot sem najraje nadaljeval po eni izmed strmih uličic, ki si onkraj nove frančiškanske cerkve vzporedno sledijo, vse pa te vodijo mimo manjših vil in nato rustikalnih hišic z vrtovi okrog tja na vrh, kjer že zadihata dežela in Kras.
      Prav v eni teh strmih in vijugastih uličic, v Ulici dei Porta, zadaj za hišo Luzzatta Fegiza na vogalu ulice Rossetti, stoji hiša, ki bi hotela biti vila in gleda s pročeljem na park Engelman. Kdo bi vedel, da je prav to hiša njenih staršev in da sta sem mladoporočenca hodila na kosilo in večerjo. Od tu dalje sem navadno upočasnil korak, malo zato da se ne bi upehal, predvsem pa, da sem se lahko prepustil pogledu, ki mi je veliko več povedal kot od tam, ko sem se oziral na mesto še bolj spodaj. Kolikokrat sem se ustavil pred tistimi železnimi, zmeraj zaprtimi vrati, na katerih je obledelo in z rjo načeto ime lastnice dopovedovalo, da je hiša že leta in leta nenaseljena. Presenetilo me je, da v eni najbolj imenitnih tržaških četrti stanujejo tudi prepričani Slovenci, ki so ponosni na svoj rod, kar pričata pravilno napisana priimka gospe: Ema Colja, vdova Tomažič. Spominjam se, kako me je zamikala ta dvonadstropna hiša, ki je bila po vsej verjetnosti na prodaj: s svojim zelenjavnim vrtom in sadnim drevjem spredaj, z garažo in kletjo, zadaj z visoko lipo in majhnim stopniščem pred vhodom, z zastekljeno vežo in z balkonom, odkoder je verjetno segal pogled čez celo mesto in z nenavadnim razpoznavnim motivom, ki so ji ga dali loki iz klesanega kamna nad okni in vrati, izmenično ponovljenega na vogalih. Misel na to sem opustil šele, ko sem izvedel, da sodi v volilo neki slovenski ustanovi.«

Fulvio Tomizza,
Mladoporočenca iz Ulice Rossetti, Trst: ZTT, 1987