Vila Tomažič

Vila Tomažič

Pino je na tihem izbiral svoje ljudi ...

Leta 1943 so se na vrtu pred vilo nastavile fotografu Danica Tomažič (na vrhu lestve), Marica Pahor, Ivanka Tomažič por. Colja in Evelina Pahor, ki v naročju drži štiriletno Majdo Colja (Ahiv NŠK)

Pino je na tihem izbiral svoje ljudi ...
V Ulici sv. Frančiška je od časa do časa kdo odmanjkal in pojavljali so se novi ljudje. Mlad fant močne postave, glasen in tovariški, ki so ga imenovali Pinko, je vzbudil pozornost vseh, posebno mlajših. Občudovali so njegov sproščen nastop. Za vsakogar se je zanimal, vsem je posvečal pozornost, pogovarjal se je z vsemi in z vsakim posebej ter od časa do časa koga povabil še na druge sestanke v mestu. Veliko mladih je poznal in hodil večkrat okrog po Krasu in bogve vse kam. Starejši so z rahlim nezaupanjem prenašali to po svoje vihravo in življenjsko temperamentnost, ki je ni zmedla ne razlika v letih ne v slojih, in prišlo je celo do incidenta, ko so mu rekli, da se tukaj ne zganja politike, da gre tu le za narodnost. Če hoče kdo zganjati politiko, naj gre drugam. Potem se je umiril in v svojem misijonarstvu postal manj glasen, morda previdnejši. (...)
Pino je na tihem izbiral svoje ljudi. Postal je pozoren tudi na Zoro, ki je v svojih nastopih in pogovorih vedno poudarjala socialne potrebe in govorila o trpečem ljudstvu. Pa kaj ne bi postal pozoren nanjo, saj je pritegnila pozornost vseh fantov črnolaska milega obraza, vedno pripravljena na nasmeh. (...)
Pinu se je zdela posebno dovzetna za njegove besede. Morda je bila nekoliko zbegana ob nastopu tega fanta, ki je stalno govoril, da smo vsi enaki, in je istočasno živel v lepi vili z mamo, ki je bila gospa, in z očetom, ki je bil lastnik znanega bifeja tam ob borzni palači. Njegova sestra Danica je prišla v Ulico sv. Frančiška vedno lepo oblečena. A Pinkove oči, ki so odločno gledale sogovornika skozi debele naočnike, so bile prepričljive kot njegove besede in so padale na rodovitna tla. Tudi on se ni boril le za svoj narod, njegovo obzorje je bilo širše, prostrano in uperjeno na vzhod. Znal je posredovati drugim svoje politične ideje, bil je prepričljiv. Posojal je Zori knjige in ji rekel, da bi se morala v svojem predmestju pri Sv. Jakobu povezati tudi z drugimi mladinci, ne samo slovenskimi, z delavsko mladino in italijanskimi študenti. (...)
Tudi ko je šla k Tomažičevim v lepo vilo v Ulici dei Porta, ji ni bilo nič nerodno. Opazila je, da jo je Danica, ki ji je oče kupil, kar je hotela, premerila od nog do glave. Pinko je že z okna opazil, da prihaja, in je rekel sestrični Ivanki: »Reci, da me ni ...tako za hec!« Bil je vznemirjen nad Zorinim prihodom. Potem sta šla skupaj ven, na sestanek in se začela resno pogovarjati o resnih stvareh. (...)
Položaj v Ulici sv. Frančiška je bil še vedno od časa do časa kar napet in se je tako zaostril, da so celo nekaterim onemogočili dostop v prostore. Debate po predavanjih so postale odločnejše in ne vedno dobrohotne. Po Stankovem predavanju o bodoči federaciji med Furlani in Slovenci sta se direktno in energično spoprijela s Pinkom, ki je zagovarjal svobodno Slovenijo v sovjetski ureditvi. Komunist Pino in socialec Stanko sta si skočila v lase glede bodočnosti slovenskega naroda. Potem je Pino še po odhodu iz Ulice sv. Frančiška komentiral Stankovo stališče s tovariši: »Saj mu bomo dali Danico, a le če bo malo manj pobožen.«

Lida Turk,
Zora, Trst: ZTT, 2006