Kraška ohcet 2011

Kraška ohcet 2011

Skrivnost Martinine noše

Nevesta Martina Sossi (KROMA)

Neveste si običajno same izberejo šivilje, noša pa je navadno iz kraja, kjer je nevesta doma

Šivanje narodne noše je prava umetnost - predvsem ženske noše, saj moška obleka ne dopušča veliko fantazije. Šivilje in krojači slovenskih ljudskih noš na Tržaškem morajo dobro poznati tradicijo in stare običaje naših krajev, tako da se nove noše čim manj razlikujejo od tistih, ki so jih nosili naši pradedje, tako po videzu kot po izdelavi. Barve ženskih noš so namreč do potankosti preštudirane, ravno tako pušeljc in vse, kar spada zraven.
Nedeljski poročni dan je pred vrati in vsi pričakujemo nevestino nošo, saj ostaja ta ovita v skrivnost. Ali bo Martina pokrita s pečo? Katere barve bo krilo? Na ta in podobna vprašanja pa bomo dobili odgovore šele v nedeljo zjutraj, saj nam »mentorica« Martinine noše Franka Slavec ni želela razkriti nobene podrobnosti. Zapišemo pa lahko, da si neveste običajno same izberejo šivilje, noša pa je navadno iz kraja, od koder je nevesta doma. Podobno kot za ženina, je tudi izbira barv nevestine obleke osebna, seveda pa mora kombinacija barv slediti kanonom tistega tipa noše, ki si ga je nevesta izbrala. Glavnino Martinine noše je sešila Alma Mauri, kateri je pomagala Evelina Corradini, medtem ko je Slavčeva nadzorovala delo in štikala rute. »Februarja je Martina prišla v Boljunc, kjer navadno šivamo noše. Odločili smo se, da bo nevestina noša skupinsko delo, ker je šivanje prezahtevno za eno samo osebo,« nam je povedala Franka Slavec, ki je z Martino vsepovsod iskala primerno blago, da bi bila noša čim bolj podobna izbranemu originalu. Skupaj sta tudi naročili stare čipke po spletu. Martina je res veliko sodelovala pri sestavi noše: bila je v muzeju, kjer si je ogledala stare vzorce in originalne noše, obiskala pa je tudi mojstrici v šivanju narodnih noš Adriano Cibic in Marto Košuta.
Marta Košuta šiva noše že vse življenje, prvo si je sešila pri štirinajstih letih, leta 1985 pa je vodila prvi tečaj šivanja noš v Repnu in še danes sledi šiviljam, ki jo zaprosijo za pomoč. V čem se razlikuje nevestina noša od ostalih? »Poročna obleka je bolj slovesna, materiali so drugačni in je zelo elegantna,« pravi gospa Košuta, ki je izdelala prototipe vseh vrst noš in sešila prvi tabin, poročno obleko bogatejših nevest. Za žensko nošo potrebujemo ogromno različnih materialov, saj ima vsak del noše svoj poseben tip blaga, tega pa se ne najde vedno zlahka. »Mentorji, ki se s tem ukvarjajo že vrsto let, ti lahko pri tem pomagajo, ker vedo, kje iskati blago ali na koga se obrniti«.
V zadnjih izvedbah Kraške ohceti so neveste rade nosile na glavi venček s cvetjem. »Nekoč v naših krajih to ni bilo v navadi, saj so bile neveste pokrite s pečo. “Moderne” neveste so si pač zaželele venček in tako je naposled bilo. Vendar venček lahko nosijo le na dan poroke, ko so še neveste. Če pa se udeležijo prihodnje Kraške ohceti, ko so torej že poročene, morajo imeti glavo pokrito,« je pojasnila gospa Košuta. Bele rokavice niso obvezne: v starih časih so jih starejše ženske nosile, ker so imele roke poškodovane od dela. »Ko vneseš nekaj novega, je treba prej preveriti, ali so element uporabljali že naši predniki, da ne bo izmišljeno.« Nevestin pušeljc se ne razlikuje od ostalih: v Trstu so ženske nekoč imele bogat pušeljc z eksotičnimi cvetlicami. »Po letu 1948 pa so v pušeljcu nosile trobojnico, zato ima še danes pušeljc slovenske nacionalne barve«.
Kdor, ki bi si želel sešiti kraško nošo, si lahko kar zaviha rokave in se loti dela. Najbolj marljiva dekleta si jo bodo lahko oblekla že na prihodnji, 26. Kraški ohceti, saj zaposlene ženske navadno uporabijo od dveh do treh let za izdelavo nove noše v celoti. Za škedenjsko pa še tri leta ne zadostujejo. Torej veselo na delo!

Andreja Farneti