S kulturo v srcu

S kulturo v srcu

Kultura je moje srce

Oče nasloni svoj ogromni vamp na mizo in se z gnusno prepotenim čelom približa k meni. Tako blizu je, da lahko mirno razločim vse dlačice okoli ust. Njegovi ustnici se spačita v črko, nenadoma mu slina prši skozi usta in iz ust se pojavi globok, predrzen glas: „Joj, Urban, za vraga, kaj imaš v glavi? Soli že ne … Soli že ne!“
Oče je bančni uradnik srbskega porekla. Vem da mu na delu pravijo čefur. Čeprav se s kolegi o tem šali, ga teži. Teži ga, da mora tukaj, v svoji sedanji domovini, globoko pokopati soje korenine in zanikati svojo kulturo. Zaradi tega s kulturo noče imeti nikakršnega opravka. Zjutraj se odpravi na delo, proti večeru se vrne domov, prižge televizijo, pogleda kak neumen resničnostni šov, pogoltne večerjo in se odpravi spat. To je vse, kar ima. Njegove misli so osredotočene na denar, na plačo in na davke. Ob tem nič več. Le vsakdanja vsakdanjost.
Saj razumete, kako je bil oče vesel, ko sem do nekaj let nazaj govoril, da bom kot odrasel postal bančni uradnik. S časom pa so se moje misli spremenile, očetov obraz pa je dan za dnem postal temačen, tako da je zdaj črn kot tema. Ker sem se počasi zavedal, da pravzaprav jaz vsakdanje vsakdanjosti nočem imeti v sebi. In začel sem pisati poezije, igrati kitaro ter se vključil v organizacijo, ki prostovoljno pomaga ljudem pri vsakdanjih stvareh. Tako že dve leti prinašam gospe Alenki hrano iz supermarketa in ji občasno skuham kosilo. Ko pa sem mu zadnjič rekel, da ne bom jaz kot odrasel štel denarcev, temveč bom kulturen človek, je tale razbil ves porcelanasti servis skodelic za kavo.
Oče ne razume, da je kultura najboljše orožje. Kultura ni le knjiga na polici in ni le roka, ki sem jo ponudil Luki, ko je padel z bicikla. Kultura je vse, kultura je edina vez, ki nas še povezuje, ko je dandanes svet tako zelo zaprt. Kultura je tako obširna, da je zelo težko, da bi naštel, kaj vse ji pripada. Vendar vem, da je kultura želja po novem in obenem spoznavanje novega. Kultura je tisto, kar me krepi, je orožje, s katerim se branim, ko me drugi zasujejo s predsodki. Kajti bolj ko si razgledan, manj bo možnosti, da boš zgrešil. Tako da se mi zdi precej očitno, zakaj je oče vedno tako žalosten.
Vstanem in se napotim v sobo. Za hip se očetu posmejem in nato izginem na hodnik. Bojeval se bom. Kajti oče bo moral nekdaj razumeti, da čeprav misli, da od kulture ne bom živel, tudi denarja ne bo nikoli mogoče jesti. Kajti jaz nimam kulture v srcu. Kultura je moje srce.

Ester Gomisel