S kulturo v srcu

S kulturo v srcu

Za koga?

Hladen je večer, notri pa je toplo. Šest ognjev brez plamenov stopajo po odru. Veseli so, ko igrajo. Večina publike sledi z veseljem. Andrej pade na tla in tam ostane. Sedaj je mrtev. S pol odprtim očesom sledi ostalim; kolikor uspe, seveda. Sam ve, da se prava interpretacija odvija noter, v vsakem od njih. Tako je že prav, saj tudi pravega odziva poslušalcev ni mogoče opaziti. Zastor se spusti na tla, spustijo se tudi aplavzi. Topla črna odeja jih zavije in je vsega konec.
Matej pobere aktovko, časopis in kot ponavadi gre proti odru, kjer ga čaka prijatelj. Ljudje že odhajajo. Andrej pospravlja pripomočke z odra. Vidi prijatelja, a ga ne hitro pozdravi. Malo poseben tip je: nekoliko zasanjan, s kodrastimi lasmi, ki jih nikoli ne utegne lepo počesati. V sebi nosi nekaj večjega od sebe, ki ga vodi, vendar, kar je sam ustvaril.
„Malo sem zamudil!“ se Matej opraviči z nasmehom. On pa je vedno urejen: ima kratko ostrižene lase vedno lepo urejene, je eleganten, brezhiben. Oba pa imata nekaj privlačnega.
„Zanimiva predstava; če bi bilo nekaj več publike ...“ pravi Matej z glavo obrnjeno proti izhodu.
Andrej pogleda prijatelja in se vpraša, kaj ga privede sem vsak četrtek zvečer. Kaj ga tako tesno veže na to gledališče. Mogoče se boji, da bo preveč praznih stolov. Ne, on točno ve, zakaj prihaja.
„Kulturo moramo gojiti,“ reče odločno Matej, kot da bi mu bral v mislih. „Ta dvorana bi morala biti vedno polna. Ljudje se pritožujejo, da kultura umira, ko pa ne pridejo niti v gledališče!“
„Ti ni dano prisiliti ljudi, naj gredo, kamor nočejo,“ odvrne mirno Andrej, a ne manj odločno.
„Zakaj se sploh tako trudiš za ljudi, ki te ne cenijo, kakor bi zaslužil? Kaj te tako vleče naprej?“
„To, kar privede tebe vsak četrtek zvečer na predstavo,“ odgovori Andrej vedno umirjeno.
Matej omehča pogled in pogleda prijatelja, ki mu tako surovo meče v obraz svojo neznosno inteligenco. „Osebe, za katere se tako trudiš, tako hitro odhajajo ...“
„Moj trud je namenjen tudi tistim,“ pokaže Andrej proti vhodu.
„Ne vidim nobenega,“ odgovori zmedeno Matej.
„Jutri jih boš videl!“
Mateju ne preostane nič drugega kot da se nasmehne.
Andrej pa nadaljuje: „Med njimi je vedno nekdo, čigar pogled gre skozi oder, skozi nas, direktno v lastno srce. Mi ustvarjamo kulturo, tiste osebe pa jo gojijo. Živeli bomo, dokler se nas bodo tisti ljudje spomnili.“
Matej si popravi šal in odpre usta, kot da bi želel nekaj povedati, a jih kmalu spet zapre. Njegov pogled se spusti na rdečo barvo zastora.
„Sedaj pa greva,“ mu končno uspe povedati.
Andrej se mu približa.
„Tokrat plačaš ti, Matej.“
„Povej mi že enkrat, kdaj si pa ti plačal?“ mu posmehljivo odvrne Matej.
Moška odideta in pustita vse za seboj. Mrzel veter jih okrepča.

Alex Solinas