Pahorjevo stoletje

Pahorjevo stoletje

Šopek in kavica za stoletnika

Foto Kroma

BARKOVLJE, PROSEK - Tribarvni šopek nageljnov, to je bilo prvo, nepričakovano darilo, ki ga je včeraj zjutraj prejel Boris Pahor. Na dvorišču pred njegovim domom na Kontovelski rebri mu ga je - v imenu vseh Barkovljanov - izročila mala sedemletna Mija Poljšak.
Kakšna ironija pisateljeve usode. Ko je imel deček Boris Mijina leta, je zrl v ledene rdeče zublje gorečega Narodnega doma; včeraj so rdeči nageljni ogreli njegovo stoletno srce ...

Barkovljani so pripravili »svojemu« Borisu res veliko presenečenje. »Ne moremo se kosati ne s Kulturnim domom, ne z Opero, mu bomo pa prvi voščili,« so si rekli. In tako so se člani domačega kulturnega društva in otroci že pred deveto zbrali pred Pahorjevim domom in počakali na jubilanta. Čim se je prikazal, kot vedno elegantno oblečen, z nezamenljivim dežnim plaščem in rjavo baskovko, se je na vidno presenečenega stoletnika usul plaz čestitk. Prva mu je čestitala hčerka Maja, potem se mu je Sandra Poljšak »v imenu društva in vseh Barkovljanov« zahvalila za vse, kar je postoril za Slovence ter mu zaželela še obilo ustvarjalnih trenutkov. In že so gojenci Glasbene kambrce z violinama, kitaro in klarinetom pod vodstvom Aleksandre Pertot pospremili petje odraslih in otrok za Vse najboljše. Pisatelj je ganjen podoživljal to prisrčno presenečenje. Bil je zadovoljen, a kmalu je prisebno »skočil« v hišo in se vrnil s steklenico belega. »Spijte ga na moje zdravje,« je zapovedal. Čep bo odletel na prvi seji društvenega vodstva, so napovedali Barkovljani.

Na Kontovelski rebri je Borisa Pahorja pričakalo še nekaj ljudi. Tatjana Rojc, avtorica pisateljevega biografskega albuma, Zdravko Duša, urednik Cankarjeve založbe, pa snemalna ekipa RTV Slovenija. Prišli so, da bi slavljenca pospremili na osrednji praznik v Ljubljano in da bi ovekovečili »njegov dan«.

Pot s Kontovelske rebri proti Ljubljani pelje obvezno preko Proseka. Tu se je kolona avtomobilov ustavila, da bi si lahko pisatelj privoščil kavo. »Njegov« bar-urad Luksa je bil zaradi tedenskega počitka zaprt. Tudi bar Guštin na Kržadi bi moral biti včeraj zaprt. Zaradi dopusta. Pa je upraviteljica Jagoda prijazno, svojemu najbolj znanemu klientu na čast, odprla vrata. Že pred barom je množica domačinov segla pisatelju v roko; čestitke so se nadaljevale v lokalu, da je kar nekaj časa minilo, preden si je slavljenec utrl pot do pulta. »Kapučino brez pene?« ga je vprašala Jagoda, vešča Pahorjeve kavne navade. »Seveda!« je odvrnil pisatelj. »Ali veste, da so odprli bar nalašč za vas?« ga je vprašala ena od domačink. »Hvala lepa!« se je zahvalil jubilant.

Kdo ve, koliko krat se je včeraj takole zahvalil. Vsakomur, ki mu je segel v roko in mu čestital, je dahnil svoj »Hvala lepa!«

V baru je pisatelj razkril, kdo mu je prvi čestital: »Moj sin Adrijan, potem pa moja hčerka Maja.« Bilo je komaj nekaj po pol desetih in Boris Pahor je prejel že na desetine čestitk tudi iz drugih krajev Evrope in sveta. »Iz Pariza mi je čestitala režiserka, ki pripravlja film o meni; iz New Yorka me je klicala gospa Etty. V nedeljo so me poklicali iz Buenos Airesa, intervjuvali so me za tamkajšnji slovenski radio.«

Ko je takole pripovedoval, so ženske, ki se vsako jutro zbirajo ob kavici v baru na Kržadi, spontano zapele Vsenajboljše, dragi Boris in petje sklenile z aplavzom.

Ura se je nagibala na deset. Šoferju Cankarjeve založbe se je mudilo, saj so jubilanta dobro uro pozneje že pričakovali v Ljubljani, v Ul. 27. aprila. Preden je zapustil bar, ga je čakalo še »darilo«. Tajnica zahodnokraškega rajonskega sveta Rossana Ravbar mu je prinesla izvod nedeljskega italijanskega gospodarskega dnevnika Il Sole 24 ore. Pravzaprav si ga je Pahor sam izprosil. V nedeljo zjutraj je telefoniral Ravbarjevi in jo poprosil, naj v trafiki na Proseku kupi Il Sole 24 ore. Tajnici se je zdela prošnja malce čudna, a ji je ugodila. Čim je odprla časopis, je razumela, zakaj si ga je Pahor zaželel: naslovna stran kulturne priloge je bila posvečena stoletnici slovenskega pisatelja ...

Boris Pahor na Proseku običajno kupuje kruh. Včeraj pa ga pot ni zanesla v pekarno Bukavec. Kruha se mu ni zahotelo. Zakaj bi ga sploh ponesel v Ljubljano, ko pa ga bodo tam gotovo čakale druge dobrote ...

Ob desetih je Pahor z Zdravkom Dušo spet sedel v avto Cankarjeve založbe. Preden je šofer odpeljal tja proti Ljubljani, pa ga je čakala še ena čestitka. Peter Starc je za minuto, dve, zapustil bližnjo zdravniško ambulanto, da bi mu segel v roko. Njegov oče, priljubljeni kontovelski zdravnik Milan, je bil Pahorjev prijatelj. Spoznala sta se med študijem v Padovi. V sedemdesetih letih je Milan Starc podprl številko Pahorjevega Zaliva o Kocbeku. In imel zaradi tiste podpore »težave«. Ko se je bil odpravil z avtobusnim izletom v takratno Jugoslavijo, so ga jugoslovanski miličniki na meji na Fernetičih ustavili. Iz Ljubljane sta prispela inšpektorja in ga zaslišala. Hotela sta izvedeti, »zakaj je financiral Zaliv«. Mučni pregled in zaslišanje sta trajala dolgo, dolgo ...

Avtomobil s stoletnikom Borisom Pahorjem je včeraj švignil mimo Fernetičev, saj meje - verjetno tudi po njegovi zaslugi - ni več.

Marjan Kemperle