Pahorjevo stoletje

Pahorjevo stoletje

Pokazali ste nam, da je biti Slovenec nekaj dostojanstvenega

Foto Kroma

TRST - Ne zgodi se ravno pogosto, da je tržaški Kulturni dom razprodan in da so ljudje pripravljeni slediti dogajanju na odru tudi preko televizijskih ekranov in velikega platna, ki so jih namestili v foajeju in mali dvorani. Še manj pogosto se zgodi, da množica, ki je zasedla vseh 538 razpoložljivih sedežev velike dvorane, vstane in s petdesetčlanskim zborom zapoje zdravico malemu velikemu starcu, ki stoji sredi odra s šopom rdečih nageljnov v rokah.
Ne zgodi se ravno pogosto, a včasih se k sreči zgodi. Kajti na notah priljubljene ljudske Kolikor kapljic, tolko let, se je v četrtek nekaj po 23. uri zaključil slavnostni večer ob stotem rojstnem dnevu Borisa Pahorja. Večer, ki je želel biti poklon Trsta in vseh Slovencev v Italiji pisatelju in človeku, ki je postal simbol in emblem primorskega človeka, antifašista in demokrata, kot je v uvodnem pozdravnem nagovoru podčrtala predsednica upravnega sveta Slovenskega stalnega gledališča Maja Lapornik. Večer, ki so se ga udeležili tudi številni politični predstavniki iz Italije in Slovenije in mu je prisotnost predsednice slovenske vlade Alenke Bratušek ter ministrice Tine Komel dala še bolj slavnostni pečat.

»Spoštovana gospa Alenka Bratušek, dobrodošli v Trstu in hvala!«
S temi besedami, izrečenimi v slovenščini, je premierki izrekel dobrodošlico tržaški župan Roberto Cosolini, ki je Borisu Pahorju pred nekaj dnevi podelil naziv zaslužnega občana in še enkrat podčrtal, da celotna mestna skupnost občuduje tako njegovo literarno delo kot moralno integriteto neutrudljivega pričevalca.

Predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze Rudi Pavšič je izpostavil tri dejavnike, katerim je bil Pahor zvest vse življenje: ljubezen do slovenskega naroda, absoluten odpor do vsake diktature in skrb za človekovo dostojanstvo. Priznal je, da so v preteklosti odnose med njegovo organizacijo in slavljencem zaznamovala tudi nekatera nesoglasja. »Delovali smo v določenem zgodovinskem kontekstu, se opredeljevali in včasih bili med sabo kar napeti in trdi.«
Danes, ko so se zrušile nekatere ideološke cerkve, pa je čas za nov pogled, je prepričan Pavšič. »Smo ljudje z mnogimi šibkostmi in nam ni vedno lahko dojemati tega, kar lahko opredelimo kot skupno dobro. Kljub temu lahko danes skupaj delamo v korist naroda in za nadaljnje življenje slovenske narodne skupnosti v Italiji. Vaše delo nas opozarja na skupno dolžnost, ki jo imamo do slovenskega občestva in to ne glede na trenutne razlike v mnenjih.«

Razpoznavnost Borisa Pahorja je velika pridobitev za celotno slovensko skupnost, je zaključil Pavšič in slavljencu zaželel: »Bodite z nami z mislijo, z besedo, s pričevanji in z dejanji. To je moje voščilo za Vas in upanje za nas.«

Predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka je izrazil željo, da bi bil Pahor vsem Slovencem v ponos in vzor pri odpravljanju nestrpnosti in ideološkega sovraštva, iskanju notranjega miru in ideološke svobode. Iz Knjige o Radi, ki jo je pisatelj kot znano poklonil pokojni ženi Radoslavi Premrl, je prebral odlomek, v katerem pisatelj opisuje svoje vzpone po slovenskih gorah in odnos do narave, ter mu zaželel, da bi še dolgo živel v harmoniji »s skrivnostnim bogom, Naravo«.

Maria Teresa Bassa Poropat, predsednica Pokrajine Trst, je zagrizena bralka Pahorjevih del. Pisatelj je zanjo simbol »tržaškosti« in ne samo mestne slovenske duše. Njena uprava mu je že leta 2010 izročila častni pečat, ker ceni in spoštuje njegovo literarno delo ter njegovo pripravljenost vedno znova obsoditi nespoštovanje človekovih pravic. To je človek, ki vidi, trpi in obsoja, je še dejala predsednica, človek, ki s svojim obnašanjem izkazuje pogum, ki ga v preteklosti vsi nismo bili zmožni, a bi ga danes morali skušati izenačiti.

Pokazali ste nam, da je biti Slovenec nekaj dostojanstvenega, je Pahorju dejala slovenska premierka Alenka Bratušek, istočasno pa tudi dokazali, »da je resnično človeško dostojanstvo v tem, da smo sposobni jasno oceniti, kaj je tisto, kar nas žali, namesto da bi v razbesnjeni užaljenosti udrihali po vsem, kar bi nas lahko ogrozilo. (...)

Verjamem, da bi, če bi zmogli slediti vašemu zgledu, lahko ustvarili državo, ki nam bo vsem v ponos.«
Naučili ste nas tudi, da lahko življenje na presečišču kultur iz ljudi potegne najboljše (pozornost, strpnost, trud razumeti drugega), ali najslabše - tisti »strah, ki edino možnost obrambe vidi v zaničevanju in preziru do drugačnega, strah, ki požiga in se šopiri v sovraštvu, da bi tajil svojo nemoč,« je izpostavila premierka in dejala, da iskreno podpira Pahorjeva prizadevanja za ohranitev spomina na žrtve fašističnih taborišč in postavitev memoriala v Viscu. Obljubila je, da bo prihodnji teden na to opozorila italijanskega kolego Enrica Letto, saj je prepričana, da lahko tudi tako utrjujemo odnose med državama.

Pahorjevo življenje v besedi, sliki in glasbi
Borisa Pahorja so Slovensko stalno gledališče in ostali organizatorji četrtkove slovesnosti želeli počastiti tudi s kulturnim programom. Okrog petinštiridesetminutni dvojezični spored je režirala Neda Rusjan Bric, v njem pa so se besede in fotografije tržaškega pisatelja prepletale z verzi, ustvarjalci in kraji, ki so mu pri srcu. Desetminutni video Polone Zupan je lepo predstavil slavljenčevo življenjsko zgodbo, od nedolžnega otroškega kopanja s tržaškimi mulci mimo ozračja groze, ki se je med fašizmom vsesalo vanj, spoznanja, da se ne more res odpovedati ljubezni, in posledičnega izstopa iz semenišča, grozljivega spogledovanja s smrtjo v nacističnih taboriščih. In potem Pariz, kraj novega rojstva in ljubezni, kjer se nekdanji taboriščnik počuti državljan sveta in ne hrepeni po vrnitvi v Trst. Tu ga naposled rešuje književnost: piše, ne da bi si predstavljal, kaj bi lahko njegove knjige nekega dne pomenile. Piše, ker želi pogledu na preteklost dodati tudi nekaj svojega; danes je zadovoljen, ker je s svojimi knjigami potrdil tudi obstoj slovenske tržaške književnosti.

»Mislim, da se je kljub vsemu hudemu življenje splačalo, zato ker sem doživel lepoto bivanja, ker sem ljubil in bil ljubljen.«

Dogajanje se je nato s platna preselilo na oder; igralci SSG Maja Blagovič, Danijel Malalan in Nikla Petruška Panizon ter pevka Martina Feri, pianistka Paola Chiabudini in harmonikar Aleksander Ipavec so poslušalce popeljali na popotovanje po Pahorjevih knjigah in pesniških zbirkah nekaterih njemu ljubih avtorjev. Besede Srečka Kosovela, Umberta Sabe, Miroslava Košute je bilo slišati zdaj v igrani zdaj v peti obliki, saj je Ipavec poskrbel tudi za nekatere uglasbitve. Recital ponuja posrečen in prepričljiv vpogled v Pahorjev čas, zato bi bilo res škoda, če bi vse ostalo pri enkratni uprizoritvi. Kot so nam povedali v SSG, trenutno razmišljajo o dodatni ponovitvi za vse, ki so v četrtek ostali pred vrati polnega Kulturnega doma.

Danes častimo ponižane in razžaljene
Naposled je na oder stopil neutrudljivi slavljenec. Spremljala ga je literarna kritičarka Tatjana Rojc, avtorica njegove biografije Tako sem živel. Pogovor se je, kot je pri Pahorju navada, kmalu spremenil v zanimiv dvojezičen monolog, s katerim je prisotne večkrat spravil tudi v smeh, na primer takrat, ko je bil kritičen do blišča katoliške cerkve (»tisti klobuki kardinalov in papežev so kot trajni pust«), ali do možnosti, da bi ljudi začeli izdelovati v laboratoriju: »po mojem bo ena velika žalost, ko se moški in ženska ne bosta več združevala«.

Občinstvo mu je zaploskalo, ko je še enkrat ponovil, da upa, da se bo Cosolini zapisal v zgodovino kot župan, ki je omogočil rabo slovenščine v tržaškem občinskem svetu. Posvaril je, da nam manjka etika in da se lahko pretekle tragedije čez noč ponovijo. Upreti se je treba neetičnemu življenju in tisti globalizaciji, ki ne spoštuje majhnih narodov in krajevnih značilnosti, je ponovil s Stéphanom Hesselom. Še enkrat poudaril potrebo po ohranjanju spomina na taborišča in spoštovanju tistih, ki so umrli za demokracijo, identiteto, jezik.

Na velikem platnu so se zvrstila še voščila nekaterih sopotnikov in prijateljev, nato se je platno dvignilo in zadonela je Zdravljica, ki jo je ubrano zapel priložnostni zbor pod vodstvom Rada Miliča. Kulturni dom je vstal in nato z zborom zapel še Kolikor kapljic, tolko let. Pahor pa je, preden je v foajeju zarezal še v torto, ponovno ponovil, da danes ne častimo Borisa Pahorja, ampak ponižane in razžaljene, katerim je Boris Pahor posvetil vse svoje literarno in politično življenje. Oni so zmagovalci njegovega večera.

Poljanka Dolhar