60-letnica priključitve Trsta Italiji

60-letnica priključitve Trsta Italiji

Sergij Premru: Moja prva italijanska čokolada

Sergij Premru

Spomin na doživljanje v otroških letih

Ne vem, ali je bilo 26. oktobra ali naslednji dan, vsekakor pa se živo spominjam srečanja s prvim italijanskim vojakom.
Bil sem star 7 let in pol in sem bil vajen angleških in ameriških vojakov. Nedaleč od doma je bila namreč vojašnica v Rossettijevi ulici, kjer so bili na straži škotski vojaki. In ko sva z babico hodila mimo, me je pogosto karala, ker sem se porogljivo režal moškim s krilom. Preko ceste je bila gostilna, v kateri so angleški vojaki tako radi popivali, da je vsak drugi dan posredovala vojaška policija: z okna smo opazovali dogajanje, v spominu pa so mi ostali zamolkli udarci lesenih pendrekov, ko so vojaki z rdečo kapo po glavah udarjali pijane kolege. Spomnim se tudi, da mi je ameriški vojak na openskem tramvaju ponudil žvečilni gumi, ki ga je potegnil iz žepa na srajci, tako da sem se prepričal, da barvni našitki nad levim žepom so v resnici »čingumi«. Rad sem hodil tudi do parkirišča pri sodniji, kjer so kasneje zgradili Raievo palačo, in kjer so takrat prali in vzdrževali velikanske ameriške tovornjake in prav tako velike motorje Harley-Davidson.
Italijanskega vojaka pa nisem videl vse do tistega dopoldneva, ko sva z očetom stopila na Goldonijev trg, kjer se je gnetlo ljudi. Kar obnemel sem, ko sem zagledal vojaka, točneje oficirja, ker je bil opasan s sabljo. Še nikoli nisem videl prave sablje in sem zazijal z odprtimi usti. Oficir je verjetno opazil, da buljim vanj in me je ljubeznivo pozdravil: »Ma che bel bambino…« Ob njem je stal pribočnik, oče je rekel, da je to oficirjev »pucfleger«, ki ni bil opasan s sabljo kot njegov nadrejeni, pač pa je nosil košaro, iz katere je oficir vzel veliko čokolado in mi jo ponudil: »Tieni, bel bambino…« »Angleži in Američani niso nosili sablje in niso ponujali čokolade, očitno so Italijani boljši, še posebej, ker je tablica čokolade res debela«, sem pomislil. Moje navdušenje nad Italijani verjetno ni bilo po godu mojemu očetu, ampak ni rekel ničesar, vse dokler … dokler nisva prišla domov. Ko sem veselo odprl zavoj, sem našel čokoladno ploščo, vendar tenko kot list papirja. Zavoj je bil tako velik, ker je pod čokoladico bila kot prst debela lepenka. Od razočaranja je vse moje navdušenje splahnelo, oče pa je pristavil: »Nikoli ne pozabi, takšni so!«, Italijani namreč. Kot tista debela čokolada, ki se mi je zdela izredna, v resnici pa je bila manj kot povprečna.
Omenil bom še en pomenljiv dogodek iz tistih usodnih dni, čeprav ga poznam posredno, in sicer z novinarskega področja.
Za časa Svobodnega tržaškega ozemlja in še nekaj let potem je izhajal dnevnik Il Corriere di Trieste, ki se je zavzemal za samostojnost Trsta. Na prvi strani je vsak dan objavil okvirček s krajšim, pomenljivim citatom. Pokojni pesnik in nekdanji Corrierejev kulturni urednik Carolus Cergoly me je nekoč opozoril na citat iz Shakespearja, ki ga je časopis objavil tiste dni, v sicer rahlo prirejeni obliki glede na takratno dogajanje: »Quando vengono le disgrazie, non vengono mai da sole, ma a battaglioni«, to se pravi, da nesreče ne pridejo nikoli same, ampak jih je na bataljone. Povsem očitno je, na katere bataljone je namigoval tržaški Corriere samo nekaj dni potem, ko so italijanske čete zakorakale po mestnem nabrežju.
Kakorkoli že, minilo je okroglih 60 let od tistega usodnega dne, ko so bataljoni vkorakali v Trst. Italijanska čokolada sicer tudi danes ni tako debela, kot bi si želeli, ni pa niti tako tenka in grenka, kakor takrat in še do nedavnega.

Sergij Premru