60-letnica priključitve Trsta Italiji

60-letnica priključitve Trsta Italiji

Guido Botteri: »Radostni (v resnici deževni) dnevi« oktobra 1954

Guido Botteri

Spominjam se treh trenutkov, ki sem jih doživel (in jih opisal), ko se je Trst - kot se je takrat reklo - »vrnil Italiji«.
Takrat sem bil urednik (»bele kronike«, kot se je žargonsko pravilo tistim novinarjem, ki so se ukvarjali s krajevnimi političnimi, sindikalnimi in gospodarskimi dogodki, z izjemo črne in sodne kronike) dnevnika Giornale di Trieste, ki je bil nekakšna »krinka« Il Piccola, ker Anglo-američani niso dovolili, da bi časopis zaradi vloge, ki jo je bil odigral med fašističnim obdobjem, ohranil to ime.
Dne 6. oktobra sem bil pričevalec - in poročevalec - srečanja med italijanskim generalom Edmondom De Renzijem in britanskim Johnom Wintertonom, na katerem bi se bili morali dogovoriti o načinu prehoda z ene vojaške uprave v drugo. Srečanje, ki ga je uvedla fanfara drugega bataljona Lancaster Fusiliers, se je odvijalo v jedilni dvorani na Devinskem gradu, ki je bil že devet let rezidenca guvernerjev Cone A, ker sta ga Airey in Winterton zasegla (izgnani lastnik gradu, grof Raimondo Torre e Tasso, je iz protesta postavil pred vhod v utrdbo šotor, v katerem je tudi prenočil, a nočitev je bilo, v resnici, bolj malo).
»Giornale« je objavil moj članek na prvi strani: bilo je drugič, ko je vodja kronike časopisa Ugo Sartori (ki je bil pred vojno glavni kronist Il Piccola) objavil prispevek z mojim podpisom (takrat je bilo to zelo redko priznanje, za razliko od današnjih dni, ko se ime in priimek - ali priimki - avtorjev pojavljajo tudi pod novičko o starki, ki je padla po stopnicah).
Takrat sem se pohvalil, ker sem zabeležil, da je general Winterton (ki so ga imeli Tržačani vse prej kot radi, ker so mi prisodili odgovornost za mrtve v novembru 1953) na kamin v dvorani namestil vazo Myosotis selvatica, cvetjem, ki je ljudsko znano z imenom »non ti scordar di me« - spominčice (in jim tudi Angleži pravijo »forget me not«).
Drugi spomin je iz noči med 24. in 25. oktobrom. Ta spomin ostaja - vsaj zame - »ovekovečen« v fotografiji Uga Borsattija, prvega in mitičnega tržaškega fotoreporterja. Ugo je posnel majhno patruljo novinarjev (mogoče je - v vrsti - prepoznati: odvetnika Balda Ulcigraia, dopisnika agencije France press - takrat niso aplicirali strogih sindikalnih norm o poklicni ekskluzivnosti, tudi drugi tržaški odvetnik Arrigo Cavalieri je bil takrat dopisnik britanske agencije Reuter - nadalje kolega Luciana Cossetta, ki je potem postal dopisnik Il Piccola v Bonnu, takratnem glavnem mestu Zahodne Nemčije, tretji na sliki pa sem podpisani), ki se »umika« z nekdanjega mejnega prehoda (med Cono A in Cono B Svobodnega tržaškega ozemlja) pri Albaro Vescovà-Škofije, medtem ko je slišati ropot motorjev jugoslovanskih vojakov, ki se pripravljajo na »prisvojitev« tistega dela tržaške pokrajine, ki je bila z Londonskim sporazumom dodeljena Titu. Bili smo zadnji Italijani, ki smo zapustili tisti košček Istre; s Hrvatinov so odšli tudi komunisti, Italijani in nekateri Slovenci, kominformisti.
Tretji dogodek, ki sem ga oživel kot Tržačan druge generacije (vsi moji štirje dedi so iz Doline Rendena v Tridentu) in kot novinar, je z dne 26. oktobra, ob prihodu italijanskih čet - z bersaljerji na čelu - v tisto ki je bila postala že bivša Cona B nikoli rojenega Svobodnega tržaškega ozemlja.
Časopis mi je poveril nalogo pričakati vojake pri štivanski papirnici na cesti Sesljan-Tržič, kjer so do polnoči dneva prej službovale obmejne straže, ki so jim ljudje pravili »cerini«. Bili so to agenti civilne policije pod poveljstvom tistih britanskih častnikov s »cevmi« narisanimi na uniformah po modelu londonskih polic-menov.
Neprenehni dež (vsaj tako se ga spominjam) ni niti najmanj skvaril navdušenja in vznemirjenosti tisočev Italijanov vseh starosti in vseh družbenih slojev (»Zaükaj ne bi smeli pozdraviti italijanskih vojakov«, je novinarjem izjavil stalinistični lider Vittorio Vidali: “Vsak tretji je glasoval za komuniste.«), ki so s tribarvnimi zastavami v rokah čakali ure na prihod.
Za mnoge (z mano vred) je tisto čakanje trajalo enajst let, odkar je bil Trst proglašen za glavno mesto »Adriatisches Künstenlanda«, hitlerjevskega prizvoka.

Guido Botteri