60-letnica priključitve Trsta Italiji

60-letnica priključitve Trsta Italiji

Naš dnevnik je izčrpno poročal o političnih dogodkih leta 1954

Naslovnica Primorskega dnevnika

Pomemben vir za preučevanje dogodkov je časnik

O vrnitvi Italije v Trst je pred šestdesetimi leti veliko in zelo natančno poročal tudi naš Primorski dnevnik, ki se je predstavljal kot glasilo osvobodilne fronte slovenskega naroda za tržaško ozemlje. Časnik je ves oktober zvesto spremljal vsebinsko reševanje tržaškega vprašanja, ki se je dokončno rešilo s podpisom Londonskega memoranduma 5. oktobra 1954.
Še pred podpisom Spomenice o soglasju, s katero je cona A (Trst z okolico) pripadla Italiji, cona B pa je z nekaj popravki pripadla Jugoslaviji, je Primorski dnevnik sledil pripravam na ta dogodek. V prvih dneh oktobra je dnevnik zapisal, da je sporazum o Trstu dosežen glede vseh glavnih točk. Na dan njegovega podpisa pa je zapisal, da bo besedilo sporazuma objavljeno istega dne ob 17. uri v Beogradu in Rimu, bralcem pa so v časopisnem članku sporočili, kaj vse predvideva podpisani sporazum. Dan kasneje, se pravi 6. oktobra, v oči bode članek z naslovom »Velika večina Tržačanov je še enkrat pokazala, da se ne veseli prihoda Italije v Trst«. Avtor prispevka je zapisal nekako takole: »Ljudje so bili presenečeni, kljub temu, da se je že toliko časa govorilo, da bo sporazum prej ali slej podpisan. Sicer sporazum zagotavlja Slovencem določene pravice, ki jih bo Italija morala spoštovati, toda ljudje ne morejo pozabiti, kar so doživeli.« Iz dnevnika je moč razbrati, da so bili slovenski prebivalci Trsta še naprej tarča vandalskih napadov italijanske desnice. Primorski dnevnik je redno poročal o napadih na sedeže slovenskih ustanov, slovenske gostilne ...
Iz takratnega poročanja je tudi razvidno, da je Tito v rešitvi tržaškega vprašanja videl velik prispevek k varnosti v tem delu Evrope, želel pa si je tudi, da bi prišlo do normalizacije odnosov med Jugoslovani in Italijani. O angažiranosti slovenskega naroda nazorno priča članek Franca Štoke, v katerem avtor poziva, naj tržaško ljudstvo nadaljuje borbo za svoje socialne in demokratične pravice.
Osrednji del poročanja o prihodu Italije v Trst pa je bil zgoščen v dneh okrog 26. oktobra, ko so Italijani dejansko prevzeli oblast. Na dan predaje oblasti je Primorski dnevnik pisal takole: »Tržaške ulice so bile že včeraj polne tujcev, ki so prišli v Trst iz raznih italijanskih mest. V Trst naj bi prišlo najmanj 15 posebnih vlakov. Že takoj po 8. uri so začeli izobešati italijanske zastave. Zasebniki in javni lokali, ki do večera niso izobesili zastave, so prejeli telefonsko obvestilo s pripombo »ali ste morda pozabili izobesiti zastavo«. Iz časnika je razvidno, da je bil za 11.15 napovedan prihod ladij italijanske vojne mornarice v tržaško pristanišče in da so bile šole tistega dne zaprte.
Dan po uradnem prevzemu oblasti, 27. oktobra, pa je Primorski dnevnik zapisal takole: »Zdaj pa naj uprava začne z izvajanjem vseh ostalih odločb sporazuma o Trstu. Pri tem imamo v mislih v prvi vrsti graditev kulturnih domov.« Novinarji so v tej izdaji povzeli tudi govor župana Bartolija, ki je svoje poslušalce poskusil prepričati, da Slovenci na Tržaškem že uživajo vseh tistih pravic, ki jih jamči posebni statut sporazuma, da pa teh pravic ne uživajo Italijani v coni B. Na to provokacijo je dnevnik z debelimi črkami odgovoril, da ta trditev ni resnična.
Sicer pa so bili novinarji aktivni tudi na podeželju, od koder so poročali o tamkajšnjem sprejemu italijanskih vojakov. Nekje smo naleteli na simpatičen zapis, ki pravi: »Na splošno lahko rečemo, da je bil sprejem italijanske vojske na podeželju zelo hladen, nikjer pa ni prišlo do incidenta ali znaka sovraštva do vojakov.« Razpoloženje in radodarnost podeželskega prebivalstva opisuje tudi dogodek iz neke vasi v nabrežinskem predelu. »V vaško gostilno je vstopila skupina vojakov. Ozirali so se naokoli in ker niso slišali italijanske govorice, so se obrnili na domačina in ga vprašali, če ljudje ne znajo italijansko. Domačin jim je pojasnil, da ljudje italijanščino obvladajo, toda njihov materni jezik je slovenski in zato pač med seboj govorijo slovensko. V razgovoru, ki se je nato razvil med domačini, so vojaki povedali, da so se zelo začudili, ko niso na podeželju videli italijanskih zastav, saj so bili informirani, da je področje, ki so ga zasedli, stoodstotno italijansko. Domačini so vojakom pojasnili dejanski položaj in jim obrazložili, zakaj niso navdušeni nad njihovim prihodom. Ob koncu pa so jim še napolnili čaše in skupaj nazdravili.«

Sanela Čoralič