Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

»Zavoljo Kristusovih ran, naj pogine vsak partizan«

Tri sestre z bratom. Od leve, Roža Samec, Cveto Samec, Solza Samec in Andreina Samec (fotografijo posredovala Roža Samec Pečenik)

Prav gotovo vsi poznamo fotografijo Maria Maganje, ki smo jo na Primorskem dnevniku izbrali kot simbol pobude Spomini na leto 1945, s katero smo bralce pozvali, naj nam zaupajo svoje spomine na vojna leta, na osvoboditev in na novo življenje po vojni. Redki pa poznamo ljudi, ki so na tem zgodovinskem posnetku. Ob vojaku na konju izstopajo na fotografiji tri ženske. Tista v belem plašču na skrajni levi bo za bralce časnika imela odslej tudi ime in priimek.
Danes 88-letna Dolinčanka Roža Samec Pečenik se je tako kot mnogi drugi, Slovenci, Italijani in jugoslovanski borci tistega 3. maja 1945 udeležila mogočnega slavja ob osvoboditvi na Velikem trgu. V Dolino se je namreč iz taborišča na Poljskem bolna vrnila le nekaj dni pred tem, »takega dogodka pa ne bi zamudila za nobeno ceno.« Vendar pojdimo po vrsti ...
Po opravljeni osnovni šoli v Dolini, se je gospa Roža zaposlila kot vzgojiteljica. Eno leto je delala v Škednju pri neapeljski družini, nato pa na Opčinah pri neki bogati družini, kjer je delala tudi sestra. Tri leta, od 1940 do 1943 je skrbela za njihovega otroka, vzdušje pa je bilo pri tej družini vse prej kot prijetno. »Situacijo sem vse težje prenašala. Gospa je bila doma z Dunaja in ob vsakem prejetem pismu je vzklikala Heil Hitler in ščuvala proti partizanom. Požirala sem v tišini.« Ko se je vrnila v Dolino, so njenega očeta aretirali - obtožili so ga sodelovanja s partizani. V zaporu je preživel 105 dni in vključili so ga že na seznam deportirancev v Dachau, ko se mu je med nekim zasliševanjem usoda nasmehnila. »Nemški oficir se je med zasliševanjem za prevajanje posluževal mladega Italijana. Oče je sicer nemščino poznal in ko je Italijan slabo prevedel njegove besede, ga je popravil. Presenečenemu oficirju je dejal, da je bil v prvi svetovni vojni na fronti in morda se je celo boril ob strani njegovega očeta. Oficir se mu je nasmehnil in to ga je rešilo.«
Ko je oče prišel iz zapora, je bila v Dolini ravno mobilizacija. Bil je 22. april 1944 in partizani so se zbrali v dolinski avtobusni garaži. »S sestro sva se skrili v neko dolino pri Krogljah in do 1. ure zjutraj bili na straži. Oče pa je ravno tako stražil v dolini med Prebenegom in Dolino ter tam ostal vso noč. Le 4 ure potem ko sva s sestro zapustili postojanko - ob 5. uri, so Nemci obkolili vas z oklepnimi vozili.« Vojakov je bilo kot listja in trave, se spominja gospa Roža, in dodaja, da je bil v vasi nedvomno kak ovaduh, ki je Nemce seznanil z dogajanjem v vasi ... »Prišli so v vas in pregledali hišo za hišo, k nam so prišli celo trikrat in iskali naju s sestro, ki sva se skrivali v sobi. V hišo so vdrli Italijan, SS-ovec in domobranec. Mama je takrat sedela ob ognjišču in jokala, da so vojaki njeni hčeri že odpeljali. Domobranec jo je hinavsko prepričeval, pravzaprav se je iz nje norčeval, češ da naj ne skrbi, saj bodo naju poslali v Nemčijo, kjer bova delali in služili lepe denarce. Maminim besedam pa niso verjeli in po naju prišli še tretjič.« Z mitraljezom uperjenim v hrbet so ju Nemci odvedli do vodnjaka, kjer so bili zbrani tudi ostali ujetniki.
Z grozo se gospa Roža spominja, da je takrat mimo pripeljal oklepnik, v katerem je sedela prijateljica Danila Ota. Glavo je imela povešeno in dejali so jim, da jo peljejo v bolnišnico, ker so jo Nemci ranili, ko se je skrivala v seniku. »Pa ni bilo tako - pri Boljuncu so jo ustrelili, odvrgli v grme in naslednjega dne so jo našli otroci, ki so pasli krave.« Z Danilo je bila takrat ranjena tudi Dolinčanka Savica, ki pa so jo odvedli v zapor in vsak dan na zasliševanje na poveljstvo SS na Trgu Oberdan.
Kot mnoge druge, so torej tudi Rožo in sestro 22. aprila 1944 odvedli v zapor v Ul. Coroneo. Zapor je gospa Roža sicer že okusila leta 1943, ko je pri jezuitih preživela 15 dni. »Samo zato, ker sem si upala ugovarjati temu, da so očeta zaprli.« Po letu 1943 se je še bolj aktivirala v pomoč partizanom. V vasi so dekleta takrat prala uniforme italijanskih vojakov in jih po kurirjih pošiljala partizanom. »Udeleževale smo se sestankov in sodelovale pri zbiranju sanitetnega materiala in vsega, kar so lahko partizani potrebovali.«
V Coroneu pa je preživela 40 dni, od 22. aprila do 1. junija 1944. Spominja se, kako so vojaki prihajali v celice in jih vsak dan spremljali čistit. »Enkrat sva morali tudi v bunkerje, v celice v kletnih prostorih na Trgu Oberdan. Tam je bilo res grozno, nečloveško. Zidovi so bili krvavi in na tleh je ležalo vsega, polno človeških iztrebkov ...« Dogajalo se je, da so morala dekleta čistiti urade in spalne sobe na poveljstvu, enkrat pa so jih odvedli tudi do Ul. Mercadante, v stanovanje, ki so ga zasegli Judom. Tam so imeli belogardisti svoj generalštab »in od tod so se podajali na hajke z SS-ovci. Spominjam se mladega slovenskega fanta, Petra iz Gorice, ki nas je stražil z mitraljezom. Joj, kako bi ga rada streznila in ga vprašala, kaj dela med takimi ljudmi, kako lahko pobiva nedolžne mlade, pa sem v grozi molčala.« Peter jim je zažugal, naj nikar ne poskušajo zbežati, drugače bo on ob glavo. »No, žihr bi bil ob glavo, sem si mislila. V spalni sobi je Peter na steno obesil ogromno podob svetnikov, Jezusa in Matere božje pod njimi pa je kraljeval napis: Zavoljo Kristusovih ran, naj pogine vsak partizan.«
1. junija so jih Nemci pred zaporom postavili v vrsto in jih odvedli na železniško postajo, kjer so stopili na vlak. Po 12 dneh (vmes so v Celovcu izstopili, saj so jih morali razkužiti) so prišli do Grünberga v Gornji Šleziji. V taborišču je bilo veliko Rusinj in zaradi jezika so se lahko sporazumevale - že tri leta so bile tam zaprte, izmučene so bile, rumene v obraz. »V taborišču sva s sestro ostali vse do prihoda ruske armade, aprila 1945. Sicer preden bi Rusi sploh prišli do nas, so Nemci izpraznili lager. Iz Šlezije smo jo v ostrem mrazu, menda je bilo takrat 29 stopinj pod ničlo, v revnih oblekah in lesenih coklah mahnili proti Berlinu. Gazili smo po snegu. Po 200 kilometrih pa smo le prišli v Berlin, kjer nas je pričakalo opustošenje, saj so bile vse hiše porušene.«
Domov se je Roža vrnila nekaj dni pred osvoboditvijo, ker je obolela za kilo, saj so bile v lagerju primorane kopati 4-metrske jarke za tanke, pa tudi neobeljena hrana je k temu pripomogla. V Berlinu se je je usmilil italijanski oficir, ki so ga zajeli v Grčiji, in jo napotil k zdravniku. Njeno zdravstveno stanje po zdravnikovem mnenju sicer ni bilo tako hudo, vendar jo je vseeno poslal domov z vlakom. »Ko smo prišli na Trbiž, so italijanska letala bombardirala naš vlak, tako da smo zatočišče poiskali v neki votlini in nato pot proti domu nadaljevali z avtobusom.«
Zadnje dni aprila je Roža končno prišla domov. Sicer ji je bilo hudo, ker se je morala v Berlinu ločiti od sestre in odpotovati, ne da bi vedela, ali se bosta še kdaj srečali. Še šest mesecev po prihodu je zaradi kile, pljučnice in začetne tuberkuloze bolehala in ves čas je imela vročino. Slavja na Velikem trgu pa vseeno ni želela zamuditi ...
»Spominjam se mame, ki me je prosila, naj ne grem na Veliki trg, ker sem bolna, jaz pa sem ji odvrnila, da doma že ne bom ostala. Tisti dan se mi je zdelo, da imam peruti. Kljub temu, da sem imela vročino, sem se z ostalimi vseeno odpravila peš v Trst. To je bilo nepopisno veselje, krasno. Ljudi je bilo ogromno, vse je pelo in vse je vriskalo, nekateri iz bližnjih vasi so prinesli s seboj celo harmoniko. Trg je bil natrpan, saj je bil to veliki dogodek. Vsi so praznovali, v vaseh so se pojavili slavoloki, ustanavljati smo začeli pevska društva.« Gospa Roža je še potožila, da so bila prvomajska slavja občutena še nekaj let po osvoboditvi, danes pa se je njihov pomen nekoliko izgubil.
»Tista leta zaznamujejo zelo lepi spomini na vse partizanske mitinge, na velike prireditve na Velikem trgu, pa tudi velika žalost in skrb za brata, o katerem nismo imeli več mesecev nobene novice. Ko sem bila v Nemčiji, sem mislila, da ne bom več videla svojega rodnega kraja - ko sem prestopila domači prag, pa se mi je zdelo, da sanjam.«

Sara Sternad