Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Veselje s primesjo žalosti

Ervin - ilegalno ime mu je bilo Tugomer

Smo v času pomembnih obletnic. Za tiste, ki smo sodelovali v boju proti nacifašizmu, so te obletnice še posebno pomembne.
Sama sem bila v tistem času še redni član osvobodilne vojske in sem kot taka dobila tudi čin podoficirja prekomorske obalne komande, ki je imela svoj sedež v Portorožu. Tako sem dočakala tudi prihod osvobodilnih enot v Trst. Spominjam se, da sem se takrat z Mariem Magajno, priznanim in priljubljenim fotoreporterjem iz Trsta, srečala prav v veliki povorki, ki je šla skozi središče mesta. Sama ga nisem še osebno poznala, pa tudi on mene ne. Ko je urejal zbirko slik povorke iz Trsta, me je na neki fotografiji opazil, kako sem se veselila v množici in pozdravljala prihod junaških čet.
To so bili lepi in pomembni trenutki, ki pa sem jih sama doživljala z mešanimi občutki. Bilo je komaj nekaj dni, kar sem izvedela za grozno smrt mojega brata Ervina - ilegalno ime mu je bilo Tugomer (na sliki), ki so ga, komaj devetnajstletnega, nacisti živega zažgali v koncentracijskem taborišču Gusen, podružnici taborišča Mauthausen. Skupaj z njim so takrat zažgali še šest židovskih otrok, ki jim je prav moj brat želel pomagati, jih spodbujal in jih za roko vodil, dokler je zmogel. Židovska skupnost v Trstu je po vojni izvedela za ta dogodek. Njeni predstavniki so me od takrat večkrat obiskali in mi izrazili zahvalo za vse, kar je storil moj ubogi brat.
Pa še drug dogodek me spominja na tiste prve dni ob konca vojne. Tedaj so se začeli vračati v naše kraje mnogi, ki so jih ob začetku vojne nacisti odpeljali, takrat še neznano kam. Med njimi sta bila moj oče in mama, ki so ju odpeljali v Srbijo, v kraj Čuprijo, kjer sta preživela kar štiri leta težkega življenja. Mi nismo vedeli za njihovo usodo, oni pa ne za našo. Ko je bilo konec vojne, se je moja mama prva odločila za prihod v Trst, za njo je prišel še moj oče. To ni bilo veselo snidenje, čeprav smo bili zadovoljni, da smo se vsaj mi ponovno videli. Oče je takrat močno zbolel, tako ga je prizadela vest o izgubi sina Ervina.
Sama sem ostala zvesta gibanju, v katerem se delala in dočakala tudi konec vojne. Tem idealom sem ostala zvesta še naprej, ker si mislim, da je prav, da sledimo zamislim in idejam tistih, ki se niso obotavljali in so darovali svoja življenja, da bi bil svet boljši in bi ljudje živeli v miru in svobodi.
Moji starši so umrli in so pokopani v domači zemlji, za mojim bratom pa je ostal le napis na tablici v taborišču smrti. Sama nisem pozabila njegove žrtve. Želim si in upam, da bi sedanji rodovi nekaj takega ne doživeli in tudi, da ne bi pozabili, kaj se je nekoč dogajalo. To bi bil tudi najlepši izraz hvaležnosti vsem tistim, ki so dali svoja življenja za našo boljšo sedanjost in prihodnost.

Neva Lukeš