Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Strašnih 21 dni v SS-ovskem bunkerju

Dolinska aktivistka Irma Cunja

S spominom seže najprej daleč nazaj v otroška leta, ko se je brezskrbno peljala na vozu iz rojstne Brezovice na Osp, kjer je bil oče kupil kmetijo. »Ko smo se preselili, mi je bilo sedem let. Posadili so me na voz, ki ga je vlekel osel. Po cestah so takrat začeli ravno nameščati droge za elektriko. Z voza sem radovedno gledala kvišku in očetu kazala možice na vrhu droga, ki so se mi takrat zdeli izredno majhni.« Danes ima gospa Irma Cunja Štranj 90 let, med najinim pogovorom na njenem domu v Dolini večkrat vzdihne in se zamisli nad vsem, kar je prestala, nad gorjem in trpljenjem, ki je zaznamovalo njeno življenjsko pot. »Kdo bi si mislil, da bom danes tu, živa ...« Gospa se spominja še, kako je pri šestnajstih letih kupila kolo in ga plačevala na obroke, tako da se je lahko vozila služit. Omožila se je v Dolini - mož je služil v mornarici. Leta 1941 se jima je rodil sin in z Ospa se je družina preselila v Dolino, k moževi mami.
»Vendar pustimo to, povedala vam bom raje drugo zgodbo, ki je veliko pomembnejša. Bila sem aktivistka, tako kot drugih šest deklet iz vasi sem sodelovala s partizani. Učili so nas, kako se moramo obnašati v primeru, da nas ujamejo, kako moramo za vsako ceno molčati - nikoli ničesar izdati.« Kljub izredni previdnosti, pa so gospo Irmo ovadili Nemcem. »To je bila sovaščanka Albina. Takrat so bili namreč Nemci nameščeni v vaški kasarni in ona se je možila z njihovim kuharjem.«
Zgodilo se je 2. februarja 1945. Gospa Irma je bila takrat stara 25 let, sin Marino pa štiri leta. »Od doma za gostilno sva se odpravila proti dolinski Gorici. Ko sva tako korakala, se nama približata moška - belogardist, ki je govoril slovensko, in menda Italijan, fašist. Kam greste gospa Irma, me je ironično vprašal Slovenec in dodal, da bom morala z njima. Saj imam otroka s seboj, sem jima dopovedovala, onadva pa sta mi “svetovala”, naj ga peljem k znancem v vas. Zlagala sem se, da v vasi nimam sorodnikov. Potemtakem sta odločila, da bosta otroka pustila kar na občini, pa bo že kdo poskrbel zanj.« Gospa Irma je bila takrat seveda primorana priznati, da v vasi živi tašča in otroka je torej odvedla tja. Od doma je s seboj vzela le nekaj oblek, saj ji moška nista povedala, kam jo bosta odpeljala.
Čakal jo je koronejski zapor, kjer je gospa Irma ostala dva dni, tretji dan pa so prišli ponjo. »Nuna mi je rekla, da me čakajo v veži. Joj, kako me je bilo takrat strah. Vsak dan so namreč prihajali po koga od nas in takrat sem bila jaz na vrsti. Kam me bodo poslali? Morda v Rižarno ali v kako nemško taborišče, sem pomislila, in s seboj nisem vzela ničesar.« Pred zaporom sta gospo Irmo čakala ravno taista dva moška, ki sta jo aretirala v Dolini. Odvedla sta jo v bunkerje na Trgu Oberdan, kjer je bilo v podzemnih, kletnih prostorih 11 celic. »Tam sem bila zaprta 21 dni in nihče od domačih ni vedel, kje sem. Zaprli so me v prvo celico ob vhodu. Vrata so imela samo manjšo odprtino z rešetkami, od koder sem lahko videla vsakogar, ki je šel mimo.« Celico je Irma delila z neko Giulio iz Furlanije, ki ni zdržala in je v bunkerju tudi umrla. Celica je bila tesna, v njej sta bili nameščeni le dve skromni ležišči in kotel za potrebe. Z žalostjo in grozo se gospa spominja na tiste dni, ko sta bili obe z Giulio polni kot noht velikih uši. »Še spati nisva mogli. Predstavljajte si, da si 21 dni nisem preoblekla spodnjega perila, kaj šele, da bi se umivala.«
Iz koronejskega zapora so gospo Irmo sicer najprej odvedli v neko sobo v prvem nadstropju SS-oveskega poveljstva na Trgu Oberdan, na zasliševanje. »Spraševali so me po partizanih, saj jim je Albina povedala, da sodelujem z njimi, vendar ust nisem odprla. Nato je bilo na vrsti nasilje. Na zapestja so mi nataknili lisice. Izredno so me tiščale, tako da sta še danes palca ukrivljena. Roke so mi potisnili med noge in viseti sem morala na železnem drogu – glava mi je visela v tla, zadnjica pa mi je štrlela kvišku. Najprej so me pretepli z žilo (to je močan bič iz posušene bikove žile, op.nov.), da sem bila polna modric. Ker jim še vedno nisem odgovarjala, njima pa nikakor ni bilo dovolj, sta se me lotila še z električnim tokom. Joj, tako me je treslo, bilo je strahovito. Omedlela sem. Res ne vem, kako sem ostala živa. Najbrž je bil to čudež narave.« Irma se spominja, da je v sobi, kjer so jo več ur mučili, na steni visel križ. Skoraj brez moči je vprašala svoja mučitelja, zakaj visi tam Kristus, ko pa oni tako nečloveško ravnajo z ljudmi.
»Slabo mi je bilo, razklenili so mi lisice in me odvrgli v kot. Preden pa so odšli, so mi na mizi pustili papir in pero in mi zagrozili, naj zapišem vse, kar vem, drugače me potem čaka še stokrat strožja kazen.« Gospo Irmo, ki je pretepena in brez moči ležala na tleh sobe, je spreletavala groza vsakič, ko je pred vrati zaslišala korake. »Prihajajo ... Kaj bo pa sedaj iz mene, sem trepetala.« Ko so se vrnili, jim je gospa spet ponovila, da ničesar ne ve in torej ničesar ne more zapisati. Pred nos so ji postavili torej izjavo in ji ukazali, naj jo podpiše, pa se je tudi temu uprla.
V bunkerju, kamor so jo nato odvedli, sta med drugimi služila tudi nemška paznika, Michele in Cristiano, kot se njunih imen dobro spominja gospa. V nasprotju s prvim, je bil Cristiano dobrega srca, zapornikom je nosil cigarete in obvladal je nekaj italijanščine, »najbrž je služil na meji z Italijo.« Ko so jo zaprli v bunker, je bil ravno pustni čas. V zgornjih nadstropjih so praznovali, saj je bilo slišati poskakovanje in plesanje. Stražar Cristiano se je spustil v celice in jetnikom prinesel koš gnilih jabolk in plesniv kruh. Vse so pojedli, saj so bili lačni. »Med jetniki v bunkerju je bil tudi neki Pino Svetjakob, ki so ga baje aretirali v Gorici. Ko je Cristiano takrat prišel k nam, ga je Pino nagovoril, naj se nas usmili in nas izpusti. Stražarja ob vhodnih vratih bomo že mi po glavi, mu je dejal in ga prepričeval, naj se nam pri begu še sam pridruži. Našli mu bomo nova oblačila in vse bo v redu, je vztrajal Pino. Pa je bilo njegovo prigovarjanje neuspešno in prestrašeni Cristiano ni odklenil nobene celice.« Tisto noč je gospa Irma o begu in svobodi torej lahko le sanjala ...
Ko je odbil enaindvajseti dan jetništva, je gospa Irma izgubila vsako upanje v rešitev. Poklicala je Cristiana in mu dejala, naj sporoči svojim nadrejenim, da se bo obesila, če je ne pošljejo v Rižarno ali v Nemčijo. »Presenečeni Cristiano je odhitel in uro pozneje je bil spet pri meni in mi zaupal, da me že čakajo ob vhodu.« Poglej, poglej, pred vrati sta gospo Irmo čakala stara znanca, onadva, ki sta jo aretirala v Dolini. »Kakšna ste, gospa Irma, je tiho izustil Slovenec ...« Spet sta jo pospremila v koronejski zapor, ki je bil v primerjavi z bunkerjem pravi hotel, pravi Irma. Med pešačenjem po Ulici Beccaria, so jo zagledale mlekarice, ki so hodile v nasprotno smer - med njimi je bila tudi znanka Ljuba, ki je tašči povedala, da je Irma živa in da je v zaporu ... In nekaj dni pozneje je lahko spet objela malega sinčka. Irme se je ob prihodu v zapor usmilila nuna Suzana, ki ji je telo prekrito s krastami razkužila s prahom. »Bilo je tako, kot da bi mi z žveplom žgali telo.«
V koronejskem zaporu je gospa Irma dočakala prihod partizanov. Bil je 28. ali morda 29. april. Mimo Lonjerja jo je od tod s skupinico zapornikov peš udarila proti domači Dolini. Po osvoboditvi se je z neizmernim veseljem udeleževala vseh demonstracij in shodov, na tistem znamenitem na Velikem trgu je celo ponosno nosila zastavo.
»Še danes se sprašujem, ali je Cristiano živ.« Gospa Irma namreč nikakor ne more pozabiti njegove dobrosrčnosti. Pomislila je celo, da bi se odpeljala v Rim in se udeležila oddaje Marie De Filippi, kjer bi se mu morebiti zahvalila, ko bi ga seveda našli, saj je bila njegova vloga ključna pri njeni rešitvi, pravzaprav je danes živa tudi zaradi njega. Pa tudi na tiste srhljive prostore na Trgu Oberdan se večkrat spominja. Včasih si zaželi, da bi se vanje še enkrat spustila, pa si še vsakič premisli ...

Sara Sternad