Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Ko so dnevnik še ustvarjali novinarji v partizanskih uniformah

Mira Božič Hreščak

Ko so partizani prispeli v Trst in ga osvobodili, so s seboj prinesli tudi Partizanski dnevnik, ki se je kmalu preimenoval v Primorski dnevnik. S tem imenom še danes izhaja, zdaj pa poteka delo v uredništvu, stavnici in tiskarni popolnoma drugače. Kako je tedaj bilo, smo vprašali osebo, ki je v tržaškem uredništvu na Goldonijevem trgu med prvimi delala na našem dnevniku.

Jetništvo in svoboda

Mira Božič Hreščak se pomladi leta 1945 spominja najprej zaradi grozovitega mučenja, ki ga je doživela v ljubljanskem zaporu. »Pred mojimi očmi so mi ubili zaročenca,« pravi gospa Hreščak, ki se dobro spominja najbolj krutega krvnika, domobranca.»Nato so nas Nemci odpeljali z vlakom, a mostovi so bili po Logatcu že podrti in Nemci so nas prepeljali do območja Kočevja, kjer so imeli zadnje internirance.« Ženske so bile v Sodražici, moški v Ribnici. Ko so po radiu slišali, da so partizani na pohodu ter da se že približujejo Sodražici, je nemški vojak ukazal, naj interniranci vse poberejo in z njimi odidejo. »Ponoči smo odšli. Pri Grosuplju pa so Nemce napadli domobranci, ker je med njimi prišlo do spora. S sojetnico sva bili skriti pod odejami na vozu, med bitko pa sem ušla in celo noč sama pešačila do Ljubljane.« V mesto je prispela pozno ponoči, naslednje jutro pa so partizani že imeli svojo postojanko v hotelu Slon.

Iz Ljubljane v Trst
Po veliki proslavi ob osvoboditvi, ko je bil Kongresni trg nabito poln, so Miri Božič sporočili, da mora v Trst. V obalnem mestu so potrebovali ljudi, ki dobro pišejo v slovenščini, saj so bile slovenske šole na Tržaškem že dolgo zaprte. »Ljubljane nisem hotela zapustiti, naposled pa sem odšla. V Trst sem pripotovala na partizanskem tovornjaku, nikogar nisem poznala, stekla sem naravnost do Goldonijevega trga, kjer je bil sedež Partizanskega dnevnika.«
V uredništvu je kot prvega spoznala svojega bodočega moža Dušana Hreščaka, ki je bil tedaj star 35 let. Hreščaka je posebno sodišče leta 1929 obsodilo na 27-letno zaporno kazen, star je bil komaj 19 let. V italijanskih zaporih je preživel deset let, do pomilostitve leta 1938. »S tem pa se ni nikoli pohvalil, še meni ni ničesar pripovedoval,« pravi gospa. »On je svojo mladost preždel v zaporih. V Trstu sva začela skupaj delati in sva se spoznala, na začetku nas je bilo prav malo. Delali smo ponoči, skupaj smo pisali, jaz sem bila tudi stenografinja, potem sem članke pisala sama.«
V Trst so iz Ljubljane počasi kapljali Slovenci. »Glavni lik je bila Marija Vilfanova, z njo je prišla Aca Stanovnikova, ki sem jo poznala iz Ljubljane. Slednja je bila v partizanih, poznala je goriško stvarnost in govorila je tudi italijansko, zaradi česar je bila dragocena. Spominjam pa se še Cilenška, Tratnika in še marsikoga, prihajali so z vseh strani.«
Osvoboditelji so v središču Trsta zasegli celo vrsto poslopij, ki so jih namenili svojim ljudem in organizacijam. Komanda je bila v veliki stavbi v Ulici Carducci 6, na vogalu z Ulico Coroneo. »Tu so bile politične organizacije in naš tiskovni urad, šoferji so avtomobile parkirali na dvorišču. Tam so snovali Primorski dnevnik, tam se je vse organiziralo.« Marija Vilfanova je vodila sestanke in sprejemala odločitve, Dušanu Hreščaku je na primer velela: 'Hreščak, ti boš direktor Primorskega dnevnika'. »Rekla je tudi, da moramo poiskati za naš tisk prave ljudi. Medtem je prišel Jože Koren, tu je bil Franc Kavs, pozneje se je iz Gorice pridružil Ivan Marinčič itd. Goričanov je bilo nasploh precej, spominjam se tudi Nade Okroglič.« Pomembno vlogo je imela Milena Bežan, ki je govorila angleško in je imela stike z angloameriškimi silami.
»V Ulici Carducci sem med neštetimi sestanki spoznala tudi Ljubomirja Volčiča, ki je bil v Ljubljani novinar pri Jutru. Po sestankih sva se skupaj sprehajala domov in večkrat mi je omenil, da bo svojega sina prepričal, naj bo novinar.« No, uspelo mu je, saj je njegov starejši sin eminentni novinar Mitja Volčič, pravi gospa Mira Hreščak.

Goldonijev trg
Center odločanja je bil v Ulici Carducci, Primorski dnevnik pa je zaživel v poslopju na vogalu med Goldonijevim trgom in Ulico Silvio Pellico. Tam so bili uredništvo, stavnica in tiskarna, pomožno tiskarno pa so pozneje odprli v Ul. sv. Frančiška. Uredništvo dnevnika je bilo v prvem nadstropju, okna so gledala naravnost na Goldonijev trg. »Od tod smo imeli lep nadzor nad shodi in sprevodi, ki so bili takrat pogosti. Naši sosedi, ki so gledali na Ulico Pellico, pa so bili novinarji časnika Komunistične partije Il Lavoratore. Med njimi je bil Vladimir Kenda, ki je odlično obvladal italijanski jezik (pozneje pa je prišel na Primorski dnevnik).« Tudi v uredništvu so partizani delali v partizanskih oblekah, vse do tistega dne v juniju, ko so morale jugoslovanske sile po 40 dneh zapustiti mesto.
Z junijskimi dnevi povezuje gospa Hreščakova osebno anekdoto. »Veste, kako me je mož zasnubil? Da ne bi mislili, da je bila to kaka romantična pesem. Ko so morali partizani iz Trsta, mi je prišepnil, da je treba najino stvar legalizirat. To je bila njegova ljubezenska izjava.«

Poslopja v središču Trsta
Partizani, ki so ob samem začetku prihajali delat v Trst, so morali nekje stanovati. Sprva so prenočevali v hotelih in penzionih, nato so marsikoga nastanili v lepih stanovanjih v Ulici Giustiniano, nasproti sodne palače. Pred sodiščem so v preteklosti živeli Židje, leta 1945 pa so bila stanovanja prazna in partizani so jih zasedli. »Točno pred sodiščem, med eno in drugo stavbo v Ulici Giustiniano, pa je bil bazen, v katerem smo se ponoči, ko smo se vračali z uredništva na Goldonijevem trgu, ohlajali, preden bi šli spat,« se spominja Hreščakova, ki pristavlja, da so imeli nekateri novinarji svoje sobe kar nad uredništvom na Goldonijevem trgu.
Jugoslovani so razpolagali še s številnimi poslopji. Beograd je imel v Ulici Cicerone svojo gospodarsko delegacijo in banko. V Ulici Valdirivo sta bila po pripovedovanju gospe Hreščak konzulat in rdeči križ, v bližini je bila tudi slovenska knjigarna, ki so jo v tistem obdobju napadli fašisti.

Razgibano obdobje

Po poroki je gospa Mira zanosila, obdobje nosečnosti pa je bilo kar se da razburkano. »Nekega dne je Dušana in mene ob izhodu iz uredništva pričakala skupina fašistov. Eden je zakričal: 'Eccolo, il direttore!' Tekli so za nama od Goldonijevega trga do Trga Oberdan, vmes so zažgali knjigarno. Na trgu so mojega moža pretepli, jaz pa sem vpila, naj ga pustijo. Naposled sva se zatekla v bližnjo vežo.« Njeno prvo nosečnost pa je leta 1945 zaznamoval še en dogodek, ki za prvorojenko k sreči ni imel posledic. »Z možem, Korenom in še kom smo se vozili proti Gorici, avto je vozil Dušan. Pri Jamljah nas je zaneslo z ovinka, ki je baje še danes poznan kot Hreščakov ovinek. Vsi smo bili poškodovani, moj mož je bil v nezavesti. Na pomoč je pritekel Joži Dekleva, mene so prepeljali v bolnico v Tržič. V naslednjih dneh me je prišlo obiskat veliko ljudi, Slovenci so mi prinašali darila. To je bil včasih narod.«
Po poroki z direktorjem Mira Božič Hreščak ni smela več delati na dnevniku, zato so jo dodelili tiskovni agenciji Tanjug: »V Trstu smo bili Aca Stanovnik, Slavko Štoka in jaz. Imeli smo redne stike z Beogradom, srbščino sem poznala. Pozneje je prišel k Tanjugu Miro Kocjan.«

Iz svojega spomina je Mira Hreščak iztresla cel kup imen in dragocenih informacij, zaradi česar se ji iskreno zahvaljujemo.

Aljoša Fonda