Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

»Slišati iz Trsta našo Hej Slovani ...«

Brunova vojaška izkaznica

Obširni očetov vojni dnevnik, ki ga je začel pisati 2.11.1942 , se konča z 22. majem 1945. Takrat se je moj oče Bruno Trampuž nahajal v angleški letalski bazi v Prkosu nad Zadrom. V zadnjem dnevu svojega pisanja je zaobjel vse dogodke in informacije o koncu vojne, do katerih se je kot navaden vojak zelo iznajdljivo dokopal. Spominja se tudi mene (imenuje me sicer Marta, kar je moje drugo ime, ker še ni vedel, kako me doma kličejo) in moje mame, s katero v zadnjih dveh letih vojne ni imel nobenega stika, nobenega sporočila. Ob koncu vojne še ni vedel, ali sva » živi ali mrtvi«, kot je zapisal. Očetov tekst sem prepisala v originalu in naj mu slavisti ne zamerijo njegove slovenščine, saj je morda tudi v tem izvirnem pripovedovanju neki čar.

Helena Trampuž


Toliko zanimivega se v tem mesecu je zgodilo po svetu, a jaz mesto da bi pisal vse te stvari sem samo, lahko bi rekel, egoistično užival vse to. Danes smo 22. maja , kaj se je v tem mesecu zgodilo, napisal bom najvažnejše. 28. 29. m.m. smo po radiju slišali, da naši se borijo pri Reki – Klana, malo se je govorilo, da naša 4. armada prodira proti Trstu. Na 1. maja zjutraj sem sklenil, da pišem pismo domov, računajoč, da ko bo prišlo do Trsta ta bo prav gotovo osvobojen. Opoldanska odaja radja pa je že izjavila, da naše čete so vkorakale v Trst, kjer vodijo hude poulične borbe. Z veseljem je bila sprejeta ta vest, nismo morali razumeti kako in kaj, kedaj sploh so prišli do Trsta. Z opoldansko pošto sem pismo odal z gotovostjo, da bo prišlo že v popolnoma osvobojeno mesto. Skoro bi rekel, da na zvit način smo si priskrbeli radjo v naš šotor, tako da te dneve sem bil več pri radju kot na mojem službenem delu. Trenutek za trenutkom smo čakali padec Trsta, ta trenutek je prišel na 3 maja osvobojen je bil Trst, Tržič, Gorica. Z eno besedo rečeno do 5 maja je bila cela Primorska in Istra osvobojena od naše slavne 4. armade od 7. in 9 korpusa. Par dni potem smo brskali po radju, ker iskali smo tržaško postajo in v resnici jo tudi vdobili z neopisljivim veseljem smo cele večire poslušali to postajo, ob končani odaji pa slišati iz Trsta našo Hej Slovani pa je bilo presenitljivo. Med tem časom je prišla taka situacija, da se je čakalo trenutek za trenutkom konec vojne. Nemške čete so se začele v velikih masah se predajati na vseh frontah. Tisto besedo, katero sem v mojem dnevniku toliko krat jo napisal, toliko pričakovana beseda je prišla na 9 maja. Ta beseda je bila, Vojna je v Evropi končana. S celotno brez pogojno predajo Nemčije je vojna končala. Dva dni je v naši jedinici vse pokalo, rakete so švigale dve noči v zrak rasvetljajoč vse na okoli. Koliko krat se v teh štirih letih reklo, da kadar bo vojna končala, napili se bomo. Pa ravno te dneve je naša jedinica je ostala suha z vinom, pa za praznovanje tega velikega dne, priskrbeli smo si viskija gina, pivo pili smo, veseli smo bili. Na 12 maja nas je obiskal general major Pirc, spet veliko veselje je bilo med nami kadar je v svojem malem govoru , ki nam ga je držal, rekel Vojna je končana ampak za obdržat za v bodoče našo avijacijo treba da mi vsi bomo še nekaj časa ostali pri vojakih. Vsi se boste selili in to kmalu, pravi dalje, vaša pot bo Slovenija in to Gorica, Ljubljana, čez osem dni se bom vrnil med vas in tedaj vam povedal definitivno vse. 10.5.1945. Ljuba Martica danes imaš 26 mesecev življenja, ko boš odrastla se boš lahko spominjala tega datuma, ker ta dan je vojna končala. Ljuba Martica in Marija, vojna je končala, a med nami je ostal vedno tisti globoki prepad, to je še vedno ne vemo eden za drugega, še ne vem ali ste živi ali mrtvi na istem smo še danes, kadar je bila vojna na svojem višku in jaz bil daleč daleč še od vas. Kedaj bo ta prepad prehojen danes še ne vem, pa le upam da ne bo več daleč v tem upanju vam pravim nasvidenje v kratkem. Vsa angleška vojska katera se je nahajala v Dalmaciji je vdobila poziv da do 17.5.1945 morajo zapustiti naše ozemlje. V naši okolici je vse en živ žav ker Angleži pakirajo, z Angleži sta odpotovala tudi naša dva Angleža katera sta bila z nami v pisarni od početka, žal jima je bilo iti, ker rada bi odšla z nami v Slovenijo. Odšli so vsi in tako na našem aerodromu so ostala le še naša letala . Na 16.5.1945 ob 6 uri zjutraj smo stopili iz R.A.F.-a. To za nas pomeni dosti, dosti ker biti brcani iz tega društva pomeni to, da smo zgubili NAFFI. Kakor so dekleta v Italiji in na Visu žalovala po čokoladi in drugem, tako tudi mi od danes naprej bomo žalovali in vsakodnevno se spominjali čase katere naffi je tedensko prišla v našo jedinico. Vprašanje Trsta še do danes ni popolnoma rešeno. Naši so osvobodili Istro in Primorsko v Ajdovščini so napravili našo prvo Slovensko vlado. V Trstu in po celi Primorski spostavili so naše vojne in civilne oblasti, torej napravili so vse, kar so imeli za napraviti. Reakcija fašistov v Trstu je velika, njej pomaga vsa Južna Italija, pomaga ji Londonski in Amerikanski radjo. Še sam general Aleksander poslal je Maršalu Titu noto, s pozivom, da naj se umakne s Primorske. Ves ta nepridiprav je še v teku kako bo rešeno ne vem.
Utrujen, naveličan zato končujem tukaj moj dnevnik

Trampuš Bruno